Kako otrok vzbudi pozornost? Tako, da postane delinkvent.

S prijazno vzgojo, ki se odreka kaznim in avtoriteti, otrokom odrekamo možnost, da bi odrasli, in ustvarjamo posameznike, ki se posvečajo zgolj in samo lastnemu ugodju ter v okolju iščejo aplavz, občudovanje in potrjevanje veličastne podobe, ki jo imajo o sebi. Takšni otroci igrajo družbeno igro, ki je odrasli ne razumejo in je predvsem ne obvladajo. To se je zgodilo v Desklah in s podobnimi zgodbami se neuspešno spopadajo učitelji po vsej državi. Antropologinja, predavateljica na mariborski filozofski fakulteti in ljubljanski fakulteti za družbene vede Vesna Vuk Godina je prepričana, da se bo ta vzgojna paradigma spremenila šele, ko se bo končal potrošniški kapitalizem. Torej sistem, ki tako vzgojene ljudi potrebuje.

> Primer petošolca iz Deskel je sprožil zelo veliko medijske pozornosti in precej burne odzive ljudi. Zakaj? Se vam zdi, da, kljub temu, da na deklarativni ravni zmanjšujemo pomembnost takih dogodkov, v kolektivni podzavesti vendarle čutimo, da je nasilje med otroki nekaj, kar je zelo pomembno za prihodnost naše družbe?

“Direktno nasilje, v neposredni bližini ljudi, v tistem območju, ki je del vsakdanjega življenja človeka, je za Slovence velik problem. V našo socialno matrico so se skozi zgodovino vpisale preživetvene skupine, sestavljene praviloma iz ljudi, ki so se poznali, in znotraj teh je običajno obstajala precej visoka stopnja socialnosti. V tej luči so dejanja, ki kažejo na pomanjkanje socialnosti, z zornega kota Slovencev zelo problematična.”

“V zahodnih družbah je bil še pred stotimi leti cilj socializacije otroka usposobiti za preživetje, poskrbeti, da bo odrasel in poskrbel zase. Danes je cilj, da bo otrok srečen.”

> Od kod to pomanjkanje socialnosti?

“Pomanjkanje socialnosti je posledica narcisistične socializacije oziroma zahodne socializacije brez avtoritete, vzgoje in kazni, brez socialnih pogojev, ki so pri otroku zelo zgodaj, pred vstopom v šolo, izoblikovali vest. Vest je namreč instanca socialnosti. Na zahodu se vsaj od druge svetovne vojne krepi trend, ki ga podpirata tudi pedagogika in psihologija, ukiniti tradicionalno družinsko socializacijo in jo nadomestiti s prijazno vzgojo, torej socializacijo brez avtoritete, brez kazni, brez dvotirnosti. To na prvi pogled zgleda privlačno in zdi se, da bi moralo delovati, a v praksi se je izkazalo, da taka vzgoja otroku onemogoča funkcionalno odrasti ter s tem razviti vest in socialne veščine. Ne prisili ga razumeti, da so socialna pravila nad njegovim 'fajn', torej nad njegovim ugodjem. Primer, o katerem te dni pišejo mediji, v tem smislu ni nič posebnega. Dovolj je pogledati v ZDA, kjer se vrstijo zgodbe množičnih pobojev na šolah: to se zdaj seli k nam. Ko smo uvozili zahodno družbo, smo uvozili tudi ta tip vzgoje.”

> Zakaj danes trditev, da je treba otroke kaznovati, zveni zelo provokativno, celo grobo?

“Ker se je spremenila celotna paradigma, kaj je vzgoja, in čemu služi. V zahodnih družbah je bil še pred stotimi leti cilj socializacije otroka usposobiti za preživetje, poskrbeti da bo odrasel in poskrbel zase. Danes je cilj, da bo otrok srečen. Ta ideologija otroka, ki mu mora življenje potekati tako, da je vedno vsaj zadovoljen, če že ne srečen, zahteva, da se vse preoblikuje v skladu s tem ciljem. Znotraj takega konteksta kaznovanje ni samo provokativno, ampak zelo problematično. Isto velja za avtoriteto. V zadnjih 70 letih smo vse družbene pogoje, ki so nujni za to, da otrok odraste, kriminalizirali. Ker jih torej težko uporabljamo, in smo, če že jih, stigmatizirani, ni mogoče doseči, da bi otroci, vsaj večina otrok, funkcionalno odrasli.”

> Je neke vrste paradoks, da dogmatično vztrajanje pri absolutnem nenasilju povzroča in ohranja razmere, v katerem nasilje postane velik problem?

“Ni navidezni paradoks. Tako je. To, da se otroka vzgaja brez vsake kazni, brez vsakega nasilja, je v resnici način, kako onemogočite, da bo odrasel. Otroka je treba v funkcionalno odraslost prisiliti. Prehod iz infantilnosti v funkcionalno odraslost je prehod od tega, da otrok dela to, kar mu je všeč, v to, da dela, kar je prav, pa čeprav mu mogoče ni najbolj všeč. Tega koraka noben otrok ne bo naredil prostovoljno, čeprav danes starši na veliko čakajo, da se bo to zgodilo. A ne poznamo niti ene družbe, v kateri se je. Prehod vedno izsili okolje, kar povzroči neugodje tako pri otroku kot pri tistih, ki ga vzgajajo. Prijazna vzgoja, ki ne ustvarja socialnih veščin, pa povzroči, da otrok ni verbalno zaustavljiv. Ker nima vesti, ga ne morete ustaviti tako, da mu rečete: 'tega ne smeš narediti, ker ni prav, ker je slabo, lahko škodi tebi, drugim, in podobno'. Take informacije imajo vrednost le za posameznike, ki imajo vest. In ker ti otroci niso verbalno zaustavljivi, nastopi vprašanje, kako pa sploh so. Odgovor spet najdemo na ameriških šolah: z velikim fizičnim nasiljem. Vzgoja brez nasilja torej nazadnje povzroči večje družbeno nasilje. To ni naključje ali vtis. Temveč konkretno in logično vzročno-posledično zaporedje.”

> Se temu pridružuje ideal uspeha, načelo, da morajo posamezniki, in s tem seveda tudi otroci, za vsako ceno zmagovati?

“Že pred leti sem pri študentih opazila, da je tekmovalnost dosegla za mojo generacijo nepredstavljive razsežnosti. Študenti si niso več pomagali med seboj, niso posojali zapiskov, razen, če so jim zanje plačali. To je en del te vzgoje: duh zmagovalca, tekmovalnosti, individualizma, ki zanemarja vidik širše skupine, pomeni, da moraš biti že v osnovni šoli najboljši, da moraš imeti največ točk, ker boš potem na srednjo šolo sprejet ti in ne tvoj sošolec itd. Celotna shema, vzgoja, je usmerjena v asocialno vedenje. Poudarjanje individualne tekmovalnosti je vidik tega.”

“V zadnjih 70 letih smo vse družbene pogoje, ki so nujni za to, da otrok odraste, kriminalizirali. Ker jih torej težko uporabljamo, in smo, če že jih, stigmatizirani, ni mogoče doseči, da bi otroci, vsaj večina otrok, funkcionalno odrasli.”

> Je glede na vaše izkušnje, to, kar se je zgodilo v Desklah, osamljen, ekscesen primer? Ali se tudi druge šole po Sloveniji spopadajo s podobnimi težavami?

“V zadnjih nekaj letih so me povabili na več kot 300 osnovnih in srednjih šol, zavodov in vrtcev. Splošno sporočilo, ki sem ga dobila, je, da tradicionalni vzgojni ukrepi ne delujejo več. Kaj to pomeni? Tradicionalni vzgojni ukrepi so bile moralne kazni, a zdaj te ne delujejo, ker je moralna kazen učinkovita pri osebi, ki ima vest: če nekdo nima vesti, potem je kazen brezpredmetna. Ker seveda te kazni ne delujejo, druge pa niso zaželene ali so celo prepovedane z zakonom, so se šole pretvorile v nekaj, kar vsak, ki je preživel nekaj časa v ZDA, zelo dobro pozna. Šole so socialne skupine, v katerih kršitev pravil ni le mogoča, ampak celo prinese nagrado v obliki tega, da se vsi ukvarjajo s kršiteljem. V vseh šolah so povedali, da v resnici ni več sredstva za obvladovanje otrok, ki kršijo socialna pravila. Šola je postala poligon za merjenje moči, kar se v primeru iz Deskel dobro vidi. Manj vidno, morda na drugačen način, pa se dogaja tudi na drugih šolah. To, da otroci maltretirajo druge otroke, da so šole postale področje za merjenje moči, da učitelji tega ne morejo ustaviti, je splošno stanje. Primer iz Deskel je v resnici le simptom stanja, o katerem so mi na šolah poročali že pred leti.”

> Se učitelji natančno zavedajo, kaj se dogaja, torej kakšna igra se pravzaprav igra?

“Igra se igra otrok, ki so socializirani narcisistično in imajo narcisistično osebnostno strukturo. To je oseba, ki nima vesti, hkrati pa ima visoko mnenje o sami sebi in skuša to grandiozno samopodobo ohranjati preko občudovanja oziroma aplavza drugih. In kako lahko otrok v šoli doseže občudovanje? En način je, da je najboljši učenec, da ima same petice. Ampak to možnost smo ukinili: v prvem in drugem razredu ni ocen. Če ima otrok to motnjo, torej ne more razviti edinega socialnega načina, kako bi se dokazoval pred drugimi kot boljši. Drugi kanal so stvari, ki jih otroci imajo. Otroci prvi dan, ko pridejo v šolo, ob prvem odmoru, za katerega se sami odločijo, kdaj bo, vzamejo iz torbic svoje barbike in druge igrače ter se potem med sabo primerjajo - kdor ima igračo, ki jo vsi hočejo, je najpomembnejši. Tako v resnici šole vzgajajo potrošniško vedenje, čeprav ne učitelji ne starši tega nočejo. Tretji način pa je povezan s tem primerom in stvarmi, o katerih so mi poročali po šolah. Kako lahko otrok doseže, da se bo cel razred in cela šola vrtela okrog njega, da bodo končno opazili, da obstaja, da bo postal glavni? Tako, da postane delinkvent. Bolj ko krši pravila, bolj se bodo ukvarjali z njim. Najprej razredna skupnost, potem razrednik, nato šola, nato ravnatelj. Če bo naredil dovolj veliko bedarijo, kot v tem primeru, tudi mediji. Ti otroci so dobili zdaj, ko o njih poročajo, socialno nagrado, postali so socialno vidni, za Slovence so postali nekdo. S tem je bilo njihovo delinkventno vedenje nagrajeno in zato je pričakovati, da ga bodo ponavljali. Kajti če ti uspe narediti res veliko bedarijo, prideš na Pop TV, če narediš še večjo, za teboj razpišejo tiralico. Lahko se gledaš na televiziji, slovenski in italijanski, in se režiš slovenski in italijanski policiji. Posamezniki s to osebnostno strukturo potrebujejo biti vidni, rabijo socialni aplavz, pozornost, ki jo je najlažje pridobiti z delikventim vedenjem, za katerega sankcij tako ali tako ni. Tako šole postajajo okolje, kjer se med otroci ne razvija le potrošništvo, ampak tudi delinkventnost.”

“Odraslim vedno rečem, da morajo razumeti, koga imajo na drugi strani, kako ta oseba funkcionira, kako razume njihove stavke, in potem igrati isto igro, vendar modreje in pametneje. Zdaj pa jo ustanove, starši in učitelji igrajo precej manj spretno kot otroci.”

> Kaj se da storiti?

“Kdor ima majhnega otroka, mora poskrbeti, da bo do petega, najkasneje do šestega leta, funkcionalno odrasel, torej da bo iz logike ugodja prešel v logiko pravilnega ravnanja: s tem bo izoblikoval vest in socialno vedenje. Seveda je treba otroka, da bo to dosegel, vzgajati tako, da bosta prisotna avtoriteta in kazen. Problem je, ko že imamo take narcisistično socializirane otroke. Na mnogih šolah smo si glasno zastavili to vprašanje: 'Kaj lahko sedaj naredimo?' Seveda bi bilo najpreprosteje, če bi otroka lahko kaznovali v smislu, da bi mu povzročili veliko količino neugodja, večjo od ugodja, ki ga je čutil ob kršitvi pravil. Ampak to je zakonsko prepovedano. Na večini šol sem svetovala, naj odprejo socialne kanale, preko katerih bodo otroci tekmovali za svojo vidnost. Svetovala sem, denimo, naj pet minut pred koncem ure uvedejo prvo zvonjenje. Ko pozvoni, naj vsi učitelji nehajo predavati, naj pogledajo po razredu, poiščejo tistega, ki je bil najmanj moteč, in ga pet minut javno hvalijo, da je glavni, ker ni motil pouka. Otroci, ki sami nimajo moralnega kompasa, bodo veseli česarkoli, kar jim bo prineslo socialni aplavz. Šole bi z odpiranjem teh kanalov preusmerjale otroke od delinkventnosti k socialnemu vedenju, ker bodo otroci vedno tekmovali za pozornost. Vseeno jim je namreč, ali se vedejo socialno ali asocialno, za njih to nista dve kategoriji vedenja: pomembno je le, da bodo dobili nagrado. Danes človek dobi medijsko pozornost, če koga ubije, ne če je najboljši učenec ali če pomaga drugim. Kdor se drži pravil je neviden. Ti otroci pa hočejo biti vidni. Čeprav so vsi zakoni in navodila raznih ustanov takšni, da v resnici stimulirajo narcisistično socializacijo, je znotraj razreda ali šole še vedno mogoče, če seveda učitelji in ravnatelj razumejo, za kaj gre, vzpostaviti mikro okolje, v katerem bodo otroci ravno tako tekmovali za vidnost skozi socialno, kot so do zdaj skozi asocialno vedenje. V tej igri so za zdaj otroci boljši. Logika narcisistične socializacije je nekaj, kar otroci razumejo, starši in učitelji pa je ne. Odraslim vedno rečem, da morajo razumeti, koga imajo na drugi strani, kako ta oseba funkcionira, kako razume njihove stavke, in potem igrati isto igro, vendar modreje in pametneje. Zdaj pa jo ustanove, starši in učitelji igrajo precej manj spretno kot otroci.”

> Se vam zdi da krivulja števila narcisistično socailiziranih oseb raste, in kaj to pomeni za družbo čez, denimo, 30 ali 40 let?

“Vsaka družba, čeprav je to zadnje čase v družboslovju postal nepriljubljen diskurz, mora imeti posameznike, ki sami, prostovoljno, delajo to, kar je treba, da ta družba deluje. Ni družbe, v kateri bi policist ali nadzornik vsakega posameznika silil, da dela to, kar je treba. Vsak to dela prostovoljno, celo rad. Zato je treba otroke vedno socializirati na način, da iz večine novorojenčkov zrastejo posamezniki, ki bodo v družbi radi funkcionirali tako, kot morajo. Živimo v potrošniški družbi in socializacija za prisilnega potrošnika je narcisistična socializacija. Dokler se sistem ne bo spremenil, bo to dominanten vzorec, sicer bi družba propadla. Ko se bo logika družbene reprodukcije spremenila, se bo tudi vzgoja. Kaj bo čez 40 let, si ne upam napovedovati. Obstajata dve možnosti. Če se bo potrošništvo ohranilo in se bo torej nadaljevala logika narcisistične socializacije, bomo imeli družbo, katere socialnost bo temeljila na asocialnosti ali celo antisocialnosti. To bo precej zanimiv eksperiment. Nimamo še zgodovinske izkušnje o tem, kako kot celota deluje družba, v kateri vsak skrbi samo zase, za svoje ugodje in se požvižga na vse drugo. Nimamo podatka, da bi kdaj obstajala družba, v kateri bi posamezniki lastno ugodje postavljali nad socialna pravila. Tako družbo lahko ohranja le striktna zunanja kontrola, kar je zelo slaba novica. Druga možnost je, da se bo v tem času že spremenil tip zahodnega kapitalizma, kot se je že spremenil iz liberalnega v korporativni in nato potrošniški. Če se bo, se bo tudi vzgoja. V kaj bi se lahko spremenil, in kaj bi to pomenilo, pa je težko reči.”

“Nimamo podatka, da bi kdaj obstajala družba, v kateri bi posamezniki lastno ugodje postavljali nad socialna pravila. Tako družbo lahko ohranja le striktna zunanja kontrola, kar je zelo slaba novica.”

> Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, pa današnji neodrasli 15-letniki čez trideset let ne bodo nič bolj odrasli kot zdaj.

“To je popolnoma jasno. Otrok mora biti funkcionalno odrasel do šestega leta ali ne bo nikoli. To pomeni, ne samo v Sloveniji, ampak v večini zahodnega sveta, da današnje generacije ne bodo nikoli funkcionalno odrasle. Tega pri veliki večini ni mogoče popraviti. Ni pričakovati, da bodo ljudje, ki so zdaj brez vsakega moralnega imperativa, čez trideset let imeli vest. Zato pa pravim, da je to v resnici napoved odkrite zunanje represije ali zunanje kontrole.”

> Je tolikšna stopnja zunanje represije sploh izvedljiva?

“O tem bi lahko dolgo razpravljali. Tehnologija omogoča načine izvajanje represije, ki so bili še pred petdesetimi leti nezamisljivi. Ko nekdo reče, da imamo kamere na avtocestah zaradi varnosti, to zelo težko verjamem.”

> Če se vrnemo v klopi: se nam torej po šolah z varnostniki obetajo še učilnice s kamerami?

“To že obstaja. Na Fakulteti za družbene vede so v novem delu kamere v predavalnicah. Sicer jih nihče ne uporablja, ker je uvedba te tehnološke inovacije, uradno sicer namenjene snemanju in prenašanju predavanj, naletela na odkrit odpor profesorjev. Ampak nekdo lahko to začne uporabljati. Šole z varnostniki in kamerami že obstajajo. To je del naše resničnosti, a za zdaj še ne razumemo, kaj ta resničnost pomeni, kaj govori. Ne oziramo se nanjo in gremo naprej. Ampak dejansko smo že uvedli odprte načine nadzora, ki jih je moč uporabljati 24 ur na dan in to tako, da posameznik ne ve, ali se uporabljajo. Tehnologija to omogoča. To, da je ljudje zdaj ne uporabljajo, ne pomeni, da ne bodo začeli: morda že čez dve leti.”

VESNA HUMAR

---