Kako obvladati napad jeze

Pri človeku nekateri opazijo najprej oči, drugi roke, tretji kaj drugega. Jaz najprej opazim zven glasu. Z zvokom glasu me lahko v hipu začarate. Na splošno sem na zvoke življenja zelo občutljiva. Tudi zato moram v posteljo s čepki v ušesih. Zbudijo me namreč že tih počasen dežek ali še bolj tiho stopicanje mojih mačkov. Čepki so sijajno orodje za moj miren spanec (poleg miru v duši), čeprav slišim svoje lastno dihanje in bitje svojega srca, ampak na ta enakomerni ritmični adagio sem se navadila.

Danes zjutraj mir v duši in čepki niso bili dovolj. Zbudilo me je vpitje, besno kričanje, živalsko rjovenje nekega moškega, ki je očitno imel hude težave z nekom drugim, ki ga pa ni bilo slišati. Pa ni prihajalo iz sosednje hiše. Bilo je od zelo daleč, zvenelo je kot iz neke od vseh pozabljene ulice, čeprav takih v bližini ni. Rjovenje je bilo tako zelo silovito, da je neusmiljeno sekalo jutranji mir in s svojo krpanovo silo prebilo moje sicer zelo zveste čepke.

Kaj človeka privede do takega kričanja? Okej, to vprašanje se zdi v resnici smešno in nepomembno proti vprašanju, kaj človeka privede, da koga poškoduje, muči, posili, ubije. Da grozi z atomskim orožjem. Kemičnimi strupi. Letalskimi napadi. In ne samo grozi ... Ampak ne govorim zdajle o takih strašljivih in škodljivih “pacientih”, ki samo zaradi igre egov lahko povzročijo smrti ljudi in smrt planeta.

Koliko moči ima človek pred neznosnim kipenjem neubogljivih čustev jeze, strasti, žalosti, veselja, strahov, ljubezni?

Koliko moči ima človek pred neznosnim kipenjem neubogljivih čustev jeze, strasti, žalosti, veselja, strahov, ljubezni? Zakaj se ta jutranji besni človek ni mogel zadržati in umiriti kričanja in svojo jezo izraziti na nek drug, blažji način? Šel teč na Markovec, kosit travo ali veslat jutru naproti? Ne vem, kaj je bil razlog njegovega besa. Morda ga je kdo nesramno ogoljufal, morda je hči prišla prepozno domov, morda je izgubil njegov favorit v nogometu, morda se je sosedov pes pokakal na njegov vrt ali pa mu je šla na živce roža, ki raste postrani. Včasih noben razlog ni preveč neumen in nesmiseln za rjovenje. In včasih nobena zavora ne pomaga. Včasih moramo izbesneti svoje stiske in včasih tako kričanje morda tudi pomaga. Morda. Dokler ostane pri kričanju, ni seveda nič hudega. Če par zbujenih sosedov na sobotno jutro pomaga, da je človeku lažje, to ni nobena cena.

Ni pa nič kaj lepo, če vpijete na svojega sodelavca ali svojega partnerja. Nekoč je prijateljica imela fanta, ki je zelo pogosto kričal nanjo. Samo nanjo. Z vsemi drugimi ljudmi je bil pa izjemno prijazen. Ko ga je nekega dne prosila, naj nanjo ne vpije, ji je ogorčeno odgovoril: “Če vpijem nate, je to znak, da te imam rad. Da sem lahko sproščen. To bi ti moralo biti v čast.” Kolikor vem, nista več skupaj …

Znati uporabljati ročno zavoro, ko je to v prid drugim, je vrlina. Prijeti za lastno ročno zavoro - ne v smislu zatajevanja in dušenja čustev, ampak kot realen odgovor na vprašanje: ali je to RES tako hudo, da moram tako zelo kričati, kričati na nekoga, tako zelo jokati, tako zelo copotati in s pestjo udarjati po zidu? Ali nisem preveč subjektiven, preveč utrujen, preveč razdražljiv kar tako? Ali sem res v taki stiski, da spuščam take medvedje glasove? In to na moje najbližje. Ali na moje sodelavce. Pa ne na tiste nadrejene, na tiste ne smem … Nekdo je nekje rekel, da ni toliko pomembno, kako se obnašaš, bolj pomembno je, da se obnašaš do vseh ljudi enako …

Ah, ljudje smo različni. Na eni strani ognjeni bojevniki in bojevnice, na drugi strani ledene kraljice in kralji. Noben ekstrem mi ni všeč. No, v resnici mi je bolj všeč ogenj - tak dovolj obvladljiv - kot ledena kraljestva. Všeč mi je tudi, če se nekdo na ves glas zasmeji ali če zardi zaradi nerodnosti, če se komu zaradi treme prikupno trese glas, če nekdo iz strasti naredi kakšno neumnost, ki večbarvno preseneti. Življenje z zaviranjem čustev bi bilo samo: eh.

Zato me budilka z jutranjim kričanjem ni razjezila. Izlivanje jeze je trajalo kakih petnajst minut, potem se je jutro spet zavilo v mir, mački so prišli po svoj zajtrk in jasmin je zadišal.

---