Kako nas je povezala Jugoslavija

Države, ki so bile del nekdaj skupne politične tvorbe, še nikoli niso bile močneje in tako grobo ločene, kot so danes. Potovanje po prostoru na Balkanu, ki je bil včasih znan kot Jugoslavija, je postalo mučno in polno ovir. Znotraj nekdanje države sta zrasli dve mogočni meji, ki ju je treba braniti - vsaj tako pravijo odločevalci in mnogi se s tem strinjajo - na vse kriplje.

Tako imamo med Slovenijo in Hrvaško schengensko mejo, med Hrvaško in Srbijo ter Bosno in Hercegovino pa mejo Evropske unije. Tu so meje, ki jih gradijo različne valute. A svoboden duh se za to ne zmeni. Bolj ga bolijo meje v glavah, ki so na tem prostoru še kako močno prisotne. Politiki vse raje igrajo na strune nacionalizma in ljudje kot kobra pred krotilcem kač opito plešejo na to glasbo.

Zgodba, ki jo je spisala predstava Jugoslavija, moja dežela, je drugačna. Je zgodba o ljudeh, ki ljubijo svoje delo, ki vedo, da je njihovo poslanstvo združevanje in povezovanje ter se zavedajo moči umetnosti in kulture. To so ljudje, ki sprejemajo drugačnost, jo cenijo in na njej gradijo. “Režiser Marko Misirača rad pove, da obstajata dve vrsti mej. Eno so v glavi, druge pa so fizične meje. Mi smo se srečali z obema vrstama mej in vse te ovire presegli. Pomembno je samo, da obstaja volja. Še posebej, ker govori predstava Jugoslavija, moja dežela o takih mejah. Mi pogosto delamo koprodukcije in naša publika je navajena, da v eni predstavi igralci govorijo različne jezike, tako kot jih govorimo mi v Istri,” je po predstavi na 40. gledaliških igrah Bosne in Hercegovine v Jajcu povedala direktorica in umetniška vodja Gledališča Koper Katja Pegan.

O avtorju

Matej Sukič je nekdanji odgovorni urednik TV Koper, ki je sedaj zaposlen v Gledališču Koper kot vodja za stike z javnostmi.

Proti nevednosti

Pobuda za koprodukcijo predstave Jugoslavija, moja dežela večkrat nagrajenega avtorja Gorana Vojnovića je v Koper prišla iz Banja Luke. Po zamenjavi vodstva v tamkajšnjem gledališču, na sredi ustvarjalnega procesa, pa je pripravljenost delati predstavo, v kateri je eden od srbskih likov vojni zločinec, zamrla. A zamrla je le pri vodstvu Narodnega gledališča Republike Srbske v Banja Luki. Vsi ostali so bili odločeni, da projekt izpeljejo do konca. “Danes se vsi informiramo prek spleta, nihče nima časa, da se nečemu posveti, vse je hitro in površinsko in na tej osnovi se kasneje lepijo nekakšne nalepke. Zaradi tega smo imeli težave. Zaradi te površinskosti. To površno, banalno branje privede do tega, da ljudje vse razumemo samo kot črno ali belo. Umetnost, če je dobra, in trudimo se, da je dobra oz. najboljša, ni takšna. Umetnost odpira vprašanja, ne daje odgovorov,” je povedal režiser Marko Misirača, eden najzaslužnejših, da je Jugoslavija, moja dežela končala na odru pred publiko.

Banja Luko je zamenjal Prijedor, pomagala je fundacija Friedrich Ebert Stiftung v Bosni in Hercegovini. Jugoslavija se je (ponovno) rodila. “To je naša prva mednarodna koprodukcija. Mislim, da smo uspeli narediti en pomemben projekt in ustvariti veliko predstavo. Igralci najbolje vedo, s kakšnimi ovirami so se soočali v procesu nastajanja predstave. Z organizacijskega vidika je bilo precej zapleteno vse uskladiti, a uspelo nam je. To je velik korak za Gledališče Prijedor in v vseh pogledih ena pomembna in pozitivna izkušnja,” je dodal direktor Gledališča Prijedor Srđan Knjeginjić.

“Danes se vsi informiramo preko spleta, nihče nima časa, da se nečemu posveti, vse je hitro in površinsko in na tej osnovi se kasneje lepijo nekakšne nalepke. Zaradi tega smo imeli težave. Zaradi te površinskosti. To površno, banalno branje privede do tega, da ljudje vse razumemo samo kot črno ali belo.”

Marko Misirača, režiser

Prijateljstvo, ki je rešilo predstavo

Proces je bilo v resnici nemogoče ustaviti. Kemija, ki se je ustvarila med vsemi sodelujočimi, je bila premočna. Zasedba se je zlepila skupaj, kot se redko zgodi. “Vse skupaj je bil en velik izziv. Vedno se trudim, da do ljudi pristopim povsem odprto. Tako je bilo tudi pri tem projektu. Danes mi nismo samo sodelavci, postali smo prijatelji. Imamo se iskreno radi. To se je zgodilo spontano. Pomembno je, da se je poleg dobrega dela, ki smo ga opravljali med procesom ustvarjanja predstave, rodilo tudi nekaj, kar je meni zelo dragoceno,” je poudaril Boris Šavija, ki v predstavi navdušuje v vlogi Vladanovega očeta Nedeljka.

Prav povezanost zasedbe in prijateljstvo, ki se je rodilo, sta bila ključna, da je Jugoslavija preživela. “Bilo je noro. Med koronsko krizo so razpadle predstave z dvema, tremi igralci, kaj šele večje zasedbe,” je dodal Misirača. Jezikovne bariere so postajale vse nižje, Srbi so se začeli učiti slovenščino, ostali so pilili znanje srbohrvaščine. Razen Blaža Popovskega, ki v predstavi igra Vladana. On je začel na začetku. “Rodil sem se leta 1992 in nisem imel nikakršnih izkušenj s srbohrvaščino. Najpomembneje je torej bilo, da sem se naučil jezika. Na začetku sem bil zelo sramežljiv, saj nisem razumel ničesar. Med korono pa sem začel gledati filme in poslušati glasbo v srbohrvaškem jeziku. Dodatno leto sem izkoristil za učenje jezika. Imeti glavno vlogo v predstavi v jeziku, ki ga niste govorili, je posebna izkušnja. Na srečo so mi bili vsi pripravljeni pomagati pri učenju, kar je naredilo sam proces prijetnejši.”

Številne nagrade

V začetku oktobra je koprodukcija Jugoslavija, moja dežela prejela nagrado tantadruj za predstavo v celoti. Že poleti je predstava na 40. gledaliških igrah Bosne in Hercegovine v Jajcu osvojila kar štiri nagrade, vključno z nagrado za najboljšo predstavo v celoti z zlato plaketo mesta Jajce ter za najboljšo režijo, ki jo je prejel Marko Misirača. Sledili sta še obe nagradi za igralsko stvaritev, ki sta si ju prislužila Milka Brđanin za vlogo Medihe in Boris Šavija, ki igra Vladanovega očeta Nedeljka. Predstava se je odlično odrezala tudi na 8. Ambientalnem gledališkem festivalu Novi tvrđava teatar v srbskih Čortanovcih.

Gledališča živimo v zanimivem obdobju. Vsako se z njim sooča, kot misli, da je prav. Pri izbiri poti, ki jih posamezna kulturna ustanova ubira, pa je ključna misel na publiko. Zavedati se je treba, da nismo sama sebi namen ali (huje) da smo orodje v nekih rokah, da obstajamo zaradi tistih, ki nas obiskujejo in da se vse, kar počnemo, nekje pozna. Odgovornost zraste, ko ugotovimo, da se vsakodnevno utapljamo v poplavi informacij in mnenj, s katerimi ne vemo točno, kaj bi počeli. Zato je ključno, da ustvarimo trenutek, ko se lahko vsaj za hip ustavimo in premislimo o tem, kar resnično šteje. V tem je moč, v tem je pot.

---