Joooj, kako se je zredila ...

Koga boste volili junija? Leve, desne, rumene, zelene, zgornje, spodnje? Ste šli v nedeljo k maši? Ne? Kaj pa na miting harekrišne? Ste bili uspešni včeraj v spalnici? Kaj pravi vaša žena na to? Taka in podobna vprašanja naj raje ne lezejo iz vaših ust, če ste z nekom, ki ga dobro ne poznate, četudi je radovednost na robu eksplozije.

To so teme, ki se jih je v tako imenovanem malem pogovoru bolje izogniti. Tudi to, koliko imaš plače, ni ravno najboljše vprašanje, pa čeprav je človek ob vas javni uslužbenec in je to javni podatek, do katerega lahko pride vsak. Sicer bi razni živahni googlovi tete in strici to in še veliiiko več o vsem in vsakem sestradano in strastno radi izvedeli, ampak če se le da, naredite ovinek pri takih vsebinah.

Zdi se mi, da vedno večkrat slišim valove neutemeljenega jamranja za vsako figo. Pa trava raste prehitro, pa trava raste prepočasi. Pa kava je prevroča, pa kava je prehladna. Pa sin je dobil štirico, pa hči ni hotela iti v glasbeno šolo. To ni najbolj prijetno poslušanje, čeprav verjamem, da včasih prija, da se malo razgovorimo in vržemo nekaj svojih bremen v priročno naročje koga drugega. Pogosto tudi slišim zelo dolg in zelo obširen odgovor na vprašanje, kako ste. Ni vam potrebno razlagati, kako vas je včeraj bolela glava, danes ponoči pa ste imeli drisko in ste vzeli tisto rjavo tableto in potem ni prijela, pa ste potem pojedli borovnice s tistimi zelišči, pa ni pomagalo, čeprav je bil to preverjen recept none vaše sosede. Ko poslušam take obrazložitve brez horizonta, skoraj še mene prime kakšna bolezen. Zastrupim se z besedami, brez pravih virusov in bacilov.

Škoda, ki jo lahko naredi samo ena nepremišljena beseda nekemu človeku, ki ga niti ne poznate, je lahko enormna.

Temačnejša in sestrska tema jamranja je opravljanje. Kako se je nagnusno zredila tistaintista, koliko ljubic in katere ima baje tistiintisti, kako je menda kradel pašteto tistiintisti. Baje, menda ... Škoda, ki jo lahko naredi samo ena nepremišljena beseda nekemu človeku, ki ga niti ne poznate, je lahko enormna. Če se ne zmorete zadržati, samo za hip zamenjajte vlogi, dajte se v njegove/njene čevlje in si predstavljajte, kaj “lepega” lahko o vas na enak način kje kdo govori. V trenutku bo vaš jezik ušel za zobe in zaprta usta.

O čem pa naj se pogovarjam, če se vozim z nekom v dvigalu ali če čakam z nekom na avtobusni postaji in ga ravno toliko poznam, da ne morem biti preprosto tiho? Zdaj boste izstrelili kot iz topa, vem: o vremenu! Okej, res je, da vreme vedno je. Ali je mrazzz, ali je vrooooče, ali je ravno prav. Ali dežuje, ali sneži, ali bo ravnokar, ali nič od tega. Ampak, iskreno: če se pogovarjate o vremenu, se točno ve, da mašite tiho luknjo s temo, ki je sicer priročna, a popolnoma neustvarjalno banalna (razen če ni cunamija, ki odkriva strehe, ali velikih poplav). Okej, vreme ne; o čem pa potem? Ne vem. Morda pozimi o uspehih Petra Prevca, Tine Maze, Ilke Štuhec. Morda te dni o Luki Dončiču. Morda o novem parku, ki so ga zgradili tu blizu, o knjigi, ki jo berete, o filmu, ki ste ga gledali, o koncertu, na katerem ste bili, ali o plaži, ki ste jo zadnjič obiskali, o novem receptu, ki tako zelo diši, o gozdnih jagodah, ki ste jih nabrali. Vse te teme lahko obrnete tudi v vprašanja; povprašajte, od kod prihaja; če poznate njegov konjiček, ga povprašajte o njem. Če imate ob sebi tujca, je izbira lažja: govorite o Sloveniji in/ali o svojem mestu. “Ste že bili v Sloveniji? Katere kraje ste že obiskali? Kaj vam je bilo najbolj všeč?” Izberite raje pozitivne teme, ne godrnjajte in ne pobruhajte takoj dežele in kraja, kjer živite. Vem, ja, za nekatere je to lahko res velik izziv.

Žal smo Slovenci zelo skopi pri dajanju komplimentov. Še slabši smo pa pri sprejemanju. Ampak dajanje ISKRENIH komplimentov brez skritih namenov in prilizovanja je lahko nekaj res božajočega. Pred tridesetimi leti sem se sprehajala po nekem mestu v Kaliforniji. Neznani mladenič, ki mi je prihajal naproti, se je zagledal v mojo majčko in kar mimogrede rekel: “Wow. Nice T shirt!” (lepa majčka). In je, ne da bi se ozrl, nadaljeval svojo pot. Obrnila sem se in prestrašeno pogledovala za njim z mislimi, jojoj, ta mi bo gotovo zdaj kaj hudega naredil, me zasledoval, me oropal. Eh, pa seveda ni, nič od tega. Fant mi je iz ljubega miru dal kompliment in odkorakal naprej v svoje življenje, ne da bi karkoli pričakoval v zameno in niti s pogledom ni počakal na moj odziv. Ja, navade in kulture ljudi so različne, tako po svetu, kot po Sloveniji in tudi po Kopru.

Čeprav ... Mene pa zanima, če boste volili junija. In upam, da boste. Volili. Tudi če mislite, da ni prav nobene pametne izbire. Ali da se itak nikoli nič ne spremeni. Ampak nekdo bo, tudi če se zabubite na varno v vaše stanovanje, vodil to slovensko barko. Nekdo bo odločal tudi o rečeh, ki se vas še kako dotikajo, o tem, kako dolgo boste čakali na nujni pregled pri zdravniku, koliko boste šoli plačevali za malico svojega otroka, tudi kakšen zrak boste dihali in kakšno vodo boste pili in ne nazadnje tudi o tem, ali bo nekdo lahko dostojno zvozil do konca meseca s sedanjo minimalno plačo, ne da bi mu pomagala Karitas ali Rdeči križ. Pa tudi o tem, kako bo z našimi ribiči in zaselki ob meji. Tistim, ki vas politika in volitve zanimajo manj kot življenje pupkov v kalu v Podgorju, podarjam dve besedi: ni vseeno.

---