Izolanka Petra Filipič z “novim” srcem živi novo življenje

“Tu sem ... živa sem. Hvala vesolje, hvala za priložnost novega življenja. Da sem lahko z mojimi dragimi, družino. Hvala darovalec, junak ... Brez tebe bi se moje življenje končalo,” razmišlja Izolanka Petra Filipič. Sredi februarja so ji presadili srce. Pred tem je sedem let živela v kalvariji, tudi zato, pravi, ker so zdravniki njene bolečine pripisovali drugim vzrokom. “Naj bo moja zgodba v opomin na napake zdravnikov, ko obravnavajo ženske, ki doživijo infarkt,” opozarja. “Ni jih malo,” doda.

Petra Filipič, zdaj 50-letnica, je do leta 2013 živela povsem običajno. Rada je delala v gostinstvu, med ljudmi, oboževala je sprehode v naravi, ob morju, njen priljubljen kotiček je bil pri križu v Strunjanu, kjer se je polnila z energijo. “Nasploh sem uživala v življenju. Večinoma so bili dnevi prekratki,” se spominja. Na splošno ni bila nikoli bolna, razen kakšnega prehlada in angine.

Bolečine so jo presekale

Tako je bilo do pomladi leta 2013. “Bila je sončna majska sobota, v službi sem imela veliko dela. V odmoru sem ravno skuhala kavo, ko me je začelo tiščati v prsih, med lopaticami. Nisem prišla do sape, bolečina je bila vedno bolj intenzivna, potila sem se, roke mi je krčilo, obšla me je slabost. Zdelo se mi je, kot da mi nekdo tišči oster meč v hrbet,” opisuje prve bolečine. Šefica je takoj poklicala 112, prihiteli so reševalci. “Mati je v strahu vprašala, če gre za infarkt. Zdravnik pa je rekel, 'ah ne, kje pa, pri teh letih že ne'. Da smo ženske zaradi hormonov do menopavze zaščitene pred infarktom,” pripoveduje. “Ampak moja izkušnja je opomin vsem, da to ne drži in da lahko ženska tudi pred menopavzo, pred svojim 50. letom starosti, doživi infarkt.”

“Zagotovo bi se brez darovalca moje življenje končalo. Hvala, darovalec, hvala.”

Petra FilipičIzolanka s presajenim srcem

Petra Filipič se po presaditvi srca lahko s Šeri druži le na prostem, a ostajata veliki prijateljici. (foto: osebni arhiv)

V izolski bolnišnici so opravili elektrokardiogram (ekg), ki ni pokazal posebnosti. Enako naslednji dan. Bolečine so pripisali stresu in preutrujenosti. Čez dva meseca spet: urgenca, ekg, kri, pa še tako imenovani obremenitveni test. “Spet so bili vsi izvidi normalni. Zapisali so, da izključujejo vse koronarne bolezni.” Decembra so se težave ponovile. Že med hojo je občutila neznosne bolečine, ki so po počitku izzvenele. “Zdravnika sem prosila za ultrazvok srca. Razložil mi je, da ga ne potrebujem, ker izvidi kažejo, da je zdravo. Da gre za depresijo, preutrujenost. Pomirjevala sem odklonila, h klinični psihologinji sem bila naročena čez dobra dva meseca,” pove sogovornica. Medtem bi morala opraviti zdravniški pregled na medicini dela v Kopru. “Na stopnicah sem doživela napad. Skrčena sem sedela več kot 20 minut, preden sem lahko normalno zadihala. Nihče me ni vprašal, če je kaj narobe. Ko sem bila na vrsti, sem povedala za ta napad in prejšnje, a rezultat je bil isti: da je z mojo psiho nekaj, kar mi povzroča neznosne bolečine.”

Prebudila se je v kliničnem centru

“Panični napadi”, kakor so jih poimenovali zdravniki, so se stopnjevali. Ključen dogodek se je zgodil pred šestimi leti. Dvema napadoma v službi navkljub ni mogla ne do klinične psihologinje ne do svojega zdravnika. “Bila sem obupana, vsi so mi zaprli vrata. Hči je šla kasneje po recept in pomirjevala. Pogoltnila sem tablete, namenjene zdravljenju tesnobe, depresije, srečna, da bodo napadi končno minili.” Ponoči jo je prebudila neznosna bolečina, dušilo jo je, vzela je tableto proti bolečinam. “Ko zdaj pomislim na vse, sem jezna sama nase, kako sem lahko vse to dopustila, nisem se postavila zase,” razmišlja. Zbudila se je na tleh, pobruhana, težko je dihala. Poklicala je 112. “Naprej se ne spominjam ničesar. Prebudila sem se v beli sobi, s kisikom in na infuzijah, na oddelku za intenzivno terapijo v UKC Ljubljana. Doživela sem obsežen infarkt. Bil je 23. april 2014 in bila sem presrečna, da sem živa.”

Po rehabilitaciji je začela delati, a ne za dolgo, zgodba se je ponovila. “Tokrat so zdravniki postavili diagnozo: angina pectoris. Dali so mi infuzijo za krepitev srčne mišice, maja 2015 pa so mi vgradili vzpodbujevalnik in počutila sem se bolj varno,” pravi. Srce je vseeno pešalo. “Zmogla sem vedno manj. Nisem mogla, na primer, pometati, delo z rokami je takoj izzvalo bolečino v prsih. Hoja v klanec je bila misija nemogoče ... Pogosto sem jokala. Moje življenje je bilo polno omejitev,” pripoveduje.

Zaščitna maska je obvezna oprema Petre Filipič, ne le zaradi koronavirusa, ampak tudi morebitnih drugih okužb. (foto: osebni arhiv)

“Gospa, za vas imamo srček”

Upehano srce je zdržalo do letos. “Januarja so me poklicali na infuzijo. Ob viziti so mi povedali, da je srce tako slabo, da je potrebna presaditev. Čas se mi je ustavil, v meni so se mešali strah, panika, sreča. Govorila sem si: 'Petra, naredi to, vse bo drugače.'” Po preiskavah so jo poslali domov. Mislila je, da bo čakala dolge mesece, vendar je na njeno veliko presenečenje 12. februarja ob pol osmih zvečer zazvonil telefon: “Gospa Petra Filipič, tukaj dr. Andraž Cerar, za vas imamo srček. Boste prišli gor ...”

S partnerjem sta se odpravila v Ljubljano. “Pot se je vlekla, v glavi so mi švigale misli, kaj če ne uspe, kaj če se ne vrnem, niti poslovila se nisem od otrok,” sogovornica podoživlja tedanje skrbi. Ob 23. uri so jo sprejeli v bolnišnico, ob 4. uri so jo odpeljali v operacijsko sobo. “Na hodniku pred dvigalom me je čakal partner. To je bilo vse, kar sem takrat potrebovala. Vedela sem, da bo vse v redu, šla sem po zmago in zmagala sem!”

Prebudila se je po dveh dneh. “Super sem se počutila, sploh nisem mislila na bolečino, ampak samo na to, da sem živa. Kmalu so me postavili na noge, vsak dan sem napredovala. Na to, česa včeraj nisem zmogla, sem danes pozabila. Recimo to, da nisem imela ravnotežja, da nisem mogla hoditi naravnost, da me je zanašalo, da se nisem mogla dvigniti iz počepa ... Bila sem tako rekoč brez moči. Vendar so fizioterapevtke poskrbele zame in 15. dan sem bila že doma. Kjer sem tretji dan že skuhala kosilo,” se nasmehne.

V “paketu” s presaditvijo srca so tudi velike količine zdravil proti okužbam in zavrnitvi, ki jih bo morala piti do konca srečne pravljice, kot pravi življenju. V stanovanju ne sme imeti rož, preprog, zaves, domačih živali. Veliko je odrekanj pri prehrani, imunski sistem je na psu, mišice plahnijo. “Nič zato, da je le vse, kot mora biti,” je odločna. Enkrat tedensko se vozi na pregled v Ljubljano. Ob torkih v kardiološki ambulanti sreča še druge operirance. “Povemo si, kako smo preživeli teden, tudi kakšen slab dan, in se tako prepričamo, da smo vsi na istem,” se Petra Filipič že veseli naslednjega snidenja s sotrpini.

“Brez darovalca mojega življenja ne bi bilo”

Prizna, da pred svojo izkušnjo ni nikoli razmišljala o donatorstvu, zadnja tri leta pa pogosto. “Svojemu” darovalcu je neizmerno hvaležna: “Ko sem izvedela za presaditev, sem se odločila, da se ne bom spraševala, čigavo je srce, od kod je darovalec, kaj se mu je zgodilo. Preveč sem čustvena in sama s sabo ne bi prišla do kraja. Že tako je hudo, da se je eno življenje končalo, da lahko jaz živim. Zagotovo pa bi se brez darovalca moje življenje končalo. Hvala, darovalec, hvala.”

Kdor tega ne doživi, ne ve, skozi kaj mora človek, da lahko živi, je prepričana. “Cenim vsak dan, vsak trenutek. Hvala, vesolje, za priložnost novega življenja, da sem lahko z mojimi dragimi, družino, kar je najpomembnejše. Ob tem ne morem prehvaliti srčnosti, požrtvovalnosti in topline osebja na kliničnem oddelku za kardiologijo ter kirurgov, ki so mi presadili srce. Prav tako ne pomoči in spodbud partnerja, otrok, neveste in staršev, ki mi stojijo ob strani,” sklene.


Najbolj brano