Franc Poklar: “Predstaviti moram še domači hrib”

Čeprav ljubiteljski je Franc Poklar iz Podgraj pri Ilirski Bistrici s svojim vztrajnim delom postal večji arheolog kot marsikateri poklicni raziskovalec ostankov preteklosti. “Verjetno me je izoblikoval svet. Tri leta sem kot mulc živel v Ljubljani in v treh letih sem vedel več kot večina ljubljanskih vrstnikov,” je odgovoril na vprašanje, od kod mu takšno zanimanje za zgodovino. Pred časom je dopolnil sto let, pa vseeno pravi, da ga čaka še nekaj dela.

Še pol leta pa bosta Franc Poklar in   žena Cecilija dopolnila skupnih 200 let.  Foto: Danijel Cek
Še pol leta pa bosta Franc Poklar in žena Cecilija dopolnila skupnih 200 let.  Foto: Danijel Cek

Marsičesa namreč še ni naredil, pravi Franc Poklar, po domače Frane Matevžov iz Podgraj pri Ilirski Bistrici. “Svojega domačega kraja nisem dovolj raziskal, vendar upam, da mi bo to še uspelo,” kljub svojemu bogatemu ljubiteljskemu, a strokovnemu opusu skromno pripomni. Častni član domačega numizmatičnega društva, strasten numizmatik, neutruden raziskovalec arheoloških najdišč na Bistriškem, pravnik in prevajalec za italijanski jezik je pred časom dopolnil častitljivih sto let.

Življenje malega Franca pa se je začelo povsem običajno, kot življenje večine njegovih vrstnikov letnika 1919 v Podgrajah. “Bil sem prvi od desetih otrok pri Matevžovih. Naša kmetija je bila majhna z veliko družino in velikimi potrebami,” pripomni. V domači vasi je dokončal osnovno šolo do četrtega razreda, nato pa ga je kot desetletnika vzela k sebi v Ljubljano teta s Topolca. Ta je imela v bližini tromostovja trgovino z usnjem. “Hotela me je spraviti v šole, žal pa se to ni uresničilo,” pove.

“Kdo je v teh krajih kaj vedel o Lazarinijih, pa o gradiščih? Če jih danes poznamo toliko, lahko skromno rečem, da je to moja zasluga. Uradna arheologija je v teh krajih proučevala malo, le glavne stvari.”

Zaradi stroge rapalske meje med kraljevino Italijo, ki je po prvi svetovni vojni okupirala Primorsko, in kraljevino Jugoslavijo pa je bil že odhod v Ljubljano za desetletnika pravi podvig. Prvič ga je čez mejo poskusila spraviti njegova mati s pretvezo, da gresta v Planino na božjo pot. Pa so ju na meji ustavili in zavrnili. Potem pa so ga odpeljali k stricu v Reko, ki je imel prepustnico za prehajanje meje na Sušaškem mostu. “Nekega dne me je v gneči tako na šverc prepeljal čez ta most in nato spremljal na vlaku do Ljubljane,” se spominja.

Mali križar v Ljubljani

Tam je teti pomagal pri opravilih v trgovini, po hiši in okoli nje. “V Ljubljani sem hitro prišel v stik z raznimi društvi, predvsem z društvom duhovnika, filozofa in pesnika Krizosta Sekovaniča, ki je vodil male križarje. Pater Sekovanič je prirejal mladinske sestanke, razne nastope, tam sem bil zelo zadovoljen,” pravi Poklar, ki ima na svoje triletno bivanje v Ljubljani čudovite spomine.

“Loteval sem se stvari, ki jih uradna arheologija niti ni dovoljevala. Vse pa zato, da bi iz domačih krajev izvlekel čim več. Zato sem tudi veliko pisal in objavljal.”

“Ljubljano sem obvladal. Tri leta sem se ukvarjal z raznovrstnimi dejavnostmi. Postal sem redni strežnik v stolnici sv. Nikolaja, vsak dan sem bil tam že ob šestih zjutraj. Poznal sem vse njene skrite kotičke, od tal do podstrešja,” razkrije. V Ljubljani ni nikoli hodil v uradne šole, se je pa ves ta čas učil zasebno. “Nekaj časa mi je pomagal celo en študent. In ker z uradno šolo ni bilo nič, sem se po treh letih vrnil domov,” doda.

Nato je dokončal šolo, se vpisal na klasično gimnazijo v Reki, kjer je med drugo svetovno vojno maturiral. Takrat se je vključil tudi v partizansko gibanje in postal delegat ter novinar pri štabu 13. brigade. Nekaj časa je bil tudi partizanski učitelj. Po vojni se je vrnil domov, se najprej zaposlil v Zabičah, pa v Ilirski Bistrici in Vipavi, najdlje pa je služboval v sežanskem podjetju Jadran, kjer se je leta 1978 tudi upokojil. Ob delu se je vpisal na ljubljansko pravno fakulteto in jo tudi dokončal.

“Ljudem moramo povedati, kaj pomeni hrib, na katerem je naša cerkev. To je bila ena od pomembnejših rimskih postojank. Rimljani so jih imeli niže po Kvarnerju in Dalmaciji precej, stran od morja pa je bila to ena zadnjih. Najprej je bilo prazgodovinsko gradišče, potem rimska postojanka in potem je prišlo ime Podgraje. Ki pomeni vas pod gradjem, gradom.”

Stroka ga je nagradila

Za numizmatiko in arheologijo se je Poklar navdušil kmalu po drugi svetovni vojni, posebej intenzivno pa po upokojitvi, ko je imel več časa. Z odličnim znanjem italijanščine in latinščine je preštudiral veliko literature in se podal na teren. “Kdo je v teh krajih kaj vedel o Lazarinijih, pa o gradiščih? Če jih danes poznamo toliko, lahko skromno rečem, da je to moja zasluga. Uradna arheologija je v teh krajih proučevala malo, le glavne stvari,” pripoveduje Poklar med naštevanjem vseh najdišč, ki se jim je posvečal.

Med njimi so bila najpomembnejša gradišče na Sv. Katarini nad Novokračinami, pri Dolnjem Zemonu in Trnovsko gradišče s Stražico. Pri svojem delu je naletel na nerazumevanje in odpor uradnih arheologov. “Na začetku je bilo silno nasprotovanje. Ne zaradi drugega, ampak zato, ker se je nek nestrokovnjak začel vtikati v njihovo delo. Moj cilj pa je bil le prikazati čim več zgodovine naše doline. Da ni šlo za neko izgubljeno dolino, ampak za pomembne kraje v predzgodovini, v rimskih časih in kasneje,” pravi Poklar.

Njegovo delo so počasi sprejeli tudi uradni raziskovalci in mu priznali vso strokovnost. Kot eden redkih amaterjev je leta 2001 prejel priznanje za zaslužnega člana slovenskega arheološkega društva. “Seveda sem vesel tega priznanja in ponosen nanj. S tem so mi končno priznali, da sem ogromno naredil za arheologijo. Verjetno ni veliko amaterjev, ki bi prejeli tako priznanje,” je povedal. Za svoje delo je prejel tudi najvišje občinsko priznanje.

Frane Matevžov objavljal po svetu

“Loteval sem se stvari, ki jih uradna arheologija niti ni dovoljevala. Vse pa zato, da bi iz domačih krajev izvlekel čim več. Zato sem tudi veliko pisal in objavljal,” pove in se nasmeje ob spominu, kako so slovenski arheologi povzemali njegove članke tudi v tujini. “Pod moje članke sem se vedno podpisoval s kratico F. M., ki pomeni Frane Matevžov. Če bi se podpisal z imenom in priimkom, domačinom to ne bi pomenilo veliko, ker, saj veste, domače ni nič vredno. No, in tako so tudi članek na Nizozemskem podpisali s kraticama F. M. No, pa je Frane Matevžov iz Podgraj pisal tudi Nizozemcem,” se zasmeje. Največ strokovnih prispevkov je objavljal v domačem Kočanskem vestniku.

Z numizmatiko pa se je začel ukvarjati še prej. Bil je zraven, ko so v Ilirski Bistrici leta 1974 ustanovili Primorsko numizmatično društvo. “Zanimalo me je predvsem rimsko obdobje, zato imamo tudi bogato zbirko rimskega denarja. Novcev nisem nikoli sam iskal, ampak sem jih iskal pri drugih numizmatikih. Z Bistriškega sicer nimam velikih stvari,” pravi. Vrsto let je bil tudi izredno aktiven v bistriškem Društvu za krajevno zgodovino in kulturo ter redno objavljal v društvenih publikacijah.

Poklar je hodil po ostankih gradov in gradišč do svojega 95. leta, v zadnjih letih pa mu zdravje to več ne dopušča. Žal mu je, ker nihče ne nadaljuje njegove predstavitve gradišč bistriškim osnovnošolcem, kar je s pomočjo prav tako numizmatika in ljubiteljskega zgodovinarja Vojka Čeligoja počel vrsto let. Na vprašanje, če še piše članke, odgovarja, da ne. Zato, ker jih nima kje objavljati, in zato, ker se mu je v zadnjih letih precej poslabšal vid.

Žena je še večji heroj

Poklar živi v domači hiši v Podgrajah z leto dni mlajšo ženo Cecilijo, sinom Bogdanom in snaho Božo. Ženo je spoznal v Karlobagu na Hrvaškem in jo pred 73 leti pripeljal v Kočanijo. V zakonu sta se jima rodila še drugi sin, ki je umrl v prometni nesreči, in hčerka Irena, ki z družino živi v Ljubljani. “Seveda me je to moje delo ohranilo v taki formi do tako visoke starosti,” odgovarja Poklar in pravi, da je sam hodil raziskovat naokoli, žena Cecilija pa je doma držala pokonci več kot tri vogale hiše. “Tudi njej ni bilo lahko in vedno pravim, da je ona večji heroj od mene,” se nasmehne svoji življenjski sopotnici.

“Marsikaj je ostalo neobjavljeno, pa kaj hočem,” sklene svojo pripoved in skromno pripomni, da ni dovolj raziskal svoje domače vasi. “Ljudem moramo povedati, kaj pomeni hrib, na katerem je naša cerkev. To je bila ena od pomembnejših rimskih postojank. Rimljani so jih imeli niže po Kvarnerju in Dalmaciji precej, stran od morja pa je bila to ena zadnjih. Najprej je bilo prazgodovinsko gradišče, potem rimska postojanka in potem je prišlo ime Podgraje. Ki pomeni vas pod gradjem, gradom. To moram še raziskati in dokončati pravo sliko. Material je že zbran, skice pripravljene, pod cerkvijo so tudi kopali arheologi. Upam, da mi bo to še uspelo,” sklene stoletni ljubiteljski arheolog.


Najbolj brano