Bolj smo opice, kot bi si radi priznali

Plezanje na in skakanje z zidov je nekaj, kar počnejo vsi naši mladički. Malo zgroženo jih opazujemo in veselo kričimo, naj pazijo, hkrati pa pozabljamo, da smo sami počeli enake zadeve. Mogoče še precej hujše, saj smo lazili po strehah starega mesta, plezali na porušena podstrešja, skakali z najvišjih zidov ...

Sumim, da so se še takrat, ko smo bivakirali po drevesnih krošnjah in se prerivali za hrano na vejah, te navade globoko vtisnile v naš DNK. Otroci, s tehnologijo še nepokvarjene dušice, pa samo podoživljajo in obnavljajo tedanje izkušnje, ki jih je Janja izpilila do perfekcije!

Še glede DNK: včasih sem se kar bal zaspati, da ne bi ponovil sanj prejšnjega dne, ko sem padal in padal v temno globino in se s krikom zbudil. Pa sem jih redno ponavljal! Očitno je neki moj daljni prednik, ki je padec zares doživel, tega vtisnil v trajen spomin potomcem, da so se ponoči tesneje stisnili k mami in tako preživeli brez padcev. Kaj ti dela naravna selekcija! Če med spanjem padate s postelje, nimamo istega prednika. Spite pa OK.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Višine so nas, mulce, neustavljivo privlačile

Kjer je v Kopru zdravstveni dom, se je včasih nahajalo razpadajoče gledališče Aurora. Okoli njega polno na pol razdrtih zidov in kupi materiala pod njimi. Skakanje s teh zidov je bila izjemna izkušnja: čudovit občutek, ko si za tistih nekaj trenutkov kot ptica in letiš. Dobro, pristanek te opomni, da je še daleč do ptice, a občutek je lep. Sem pa te občutke kasneje dodelal v sanjah. Izjemno bistra ugotovitev, da letiš, dokler ne daš nog na tla, mi je omogočila sanjsko letenje: odrineš se, skrčiš noge in letiš. Preprosto! V sanjah je dosti rešitev enostavnih, škoda je le, da so težko realno izvedljive.

Tam pri Aurori smo v vejevju glicinij naredili bunker (minula vojna je bila še globoko v nas), po nosilnih in prečnih drogovih pa smo se podili kot trop makakov. Sploh smo radi delali bunkerje na višinah. V neki podrtiji, kjer so od ostrešja ostali le tramovi, smo ga naredili na edinih dveh preostalih deskah. Lovljenje ravnotežja po tramovih, pogled v dvonadstropno praznino - saj te je stiskalo v trebuhu, a vsak prehod je bil zmaga nad samim seboj. Če bi sedaj videl enega od svojih mladičkov tam gori, me kap, a te višine so nas neustavljivo privlačile.

Še boljše je bilo na strehi štirinadstropne stavbe nad sedanjo picerijo Atrij. Nanjo sva z bratom prilezla iz podstrešja sosednje stavbe. No, tu je bilo res visoko, še posebej na ozkem napušču tik nad trgom.

Še posebej pa so nas privlačila podstrešja, vsa polna nenavadnih predmetov in posebnega vonja. V večnadstropnih stavbah smo našli dostope do teh čarobnih skupnih prostorov. Preteklost se je skozi te pozabljene in odvržene predmete prerivala do nas. Drugačni od tistih vsakdanjih, so nam pripovedovali skrite zgodbe. Svetloba jih je medlo osvetljevala skozi strešna okna, ki pa so bila za nas tudi vhodi v bleščeč in vzvišen svet hišnih streh. Z njih so bili tam spodaj veliki videti majhni in majhni smo bili veliki. Grozeče prepadne globine pod nami so zopet stiskale želodce, a prodiranje s strehe na streho je bilo prava pustolovščina.

Ko naju je zagledala na strehi, se je zaslišal le krik groze in - bum

Po Petronijevi sva z bratom prišla skoraj do konca ulice - do dijaškega doma. Ko sva ravno lezla pod električnimi žicami, naju je skozi okno zagledala tam zaposlena. Zaslišal se je le krik groze in - bum. Še boljše je bilo na strehi štirinadstropne stavbe nad sedanjo picerijo Atrij. Nanjo sva z bratom prilezla iz podstrešja sosednje stavbe. No, tu je bilo res visoko, še posebej na ozkem napušču tik nad trgom. Še sedaj čutim strah tiste višine, a ta izlet sva redno obnavljala. Čez streho do podstrešja te stavbe in polna adrenalina po stopnišču hitro dol. Čista neumnost, a neustavljivo privlačna!

Skakanje s teh zidov je bila izjemna izkušnja: čudovit občutek, ko si za tistih nekaj trenutkov kot ptica in letiš. Dobro, pristanek te opomni, da je še daleč do ptice, a občutek je lep.

Po zidku ob semedelski cesti sem s pomočjo staršev hodil že kot otrok, samostojno tekal kot pubertetnik in držal za rokice po njem hodeče hčerke. Tudi vsi vnučki rinejo na zidke, zidove, ograje, plezala, igrala ... In skačejo s tretje stopnice, z omar in kavčev. Nič ne pomaga, če jih opozarjamo na posledice (kot tudi nam ni). Žiga je moral (po njegovo) skočiti z dvometrskega igrala in potem je s stisnjenimi zobmi odkrevsal do morja. Za enoletnega Tadeja so vzgojiteljicam v vrtcu rekli, da rad pleza, a so jih potolažile, da itak vsi. Po enem tednu so iz igralnice umaknili vse visoke omare.

Tu bi prav potiho prišepnil našemu županu, da bi bilo dobro (ovinkarim kot profi politik), če bi novima urbanima površinama (obe se krasita z nazivom park) dodal otroška igrala in plezala. S tem bi bili še bolj impozantni in predvsem bolj uporabni celo leto.

V kopalkah in supergah sem navalil na steno - in se seveda zaplezal

Eden od zetov je dober plezalec. Črnokalska in osapska stena sta mu priljubljena poligona za pobeg iz rutin vsakdana. Vnučka se tudi pridno privajata na vrvi in kline. So pa vsi stalno zaščiteni, varovani. Jaz sem to počel bolj strokovno. Na taboru v Trenti sem se odločil povzpeti na steno, ki se je pela v višave strmo nad Sočo in taborom. V kopalkah in supergah sem navalil nanjo. Plezaš, rineš in je razgled vedno lepši - do nekih skal, kjer nisem mogel dalje. Opa! Tudi dol ni več šlo, saj nisem videl, kam stopati. Visel sem na vseh rokah in nogah, ki so se pričele tresti. Na hitro sem za vsak slučaj preletel življenje in spisek tistih, ki sem jih imel rad. In potem rešitev: le v desno je mimo neke skale nekako šlo. Prekinil sem s pregledom in se raje spustil do Soče. Budala! Kot da sem Čeh!

Saj je lepo gledati Janjo, ko se pne, a za njo so izjemne mišice in vedno tudi varovanje. Saj pravim, res sem bil budala! Mogoče pa en nov spomin za DNK ...

Tudi pred Janjo je bilo plezanje naš nacionalni šport

Saj tudi naše malčke nekaj žene na plezala in gugalnice ter v skakanje v globine, kot male primate po drevesnih krošnjah. Ni čudno, saj smo tudi mi milijone let preživeli tam zgoraj. Ko odrasemo, pa gre vse to v pozabo. Plezanje po kavčih in foteljih namreč ne šteje! Tudi nogomet in golf nista od takrat podedovana, so pa ustrezno navijaško rjovenje in želja po prevladi - zmagi.

Vendar je bilo tudi pred Janjo plezanje naš nacionalni šport. Resda po družbeni lestvici, a tudi tu obstajajo vse olimpijske discipline: hitrostno plezanje (posebej ob nastanku meteoritskih strank), zahtevno balvansko (en sam napačen prijem tik pod vrhom in že si spet na dnu) ter težavnostno (tu bi jaz uvrstil tiste s podporo volivcev - zelo zahtevna disciplina). Tekmuje se praktično vsak dan, prvenstva pa se običajno pokrivajo s kakšnimi volitvami.

Vse kaže, da smo bolj opice, kot bi radi priznali. Kriki divjine divjajo v nas in nas, vsaj v rani mladosti, vodijo skozi pridobivanje izkušenj, ki so bile včasih nujne za preživetje. Kasneje v življenju pa raje ponavljamo tisto čiščenje bolh iz kožuha trenutnega šefa tropa v obliki prilizovanja vseh možnih oblik (če nisem vulgaren). Plezanje in padanje prepustimo navdušenim posameznikom ali pa to občasno obnavljamo v spanju.


Najbolj brano