Titov trg, srce Kopra

Za nas otroke je bil Titov trg predvsem središče dogajanj ob pomembnih dogodkih. Dedek Mraz s spremstvom se je redno (vsako leto) pojavljal na njem. Bonboni so leteli v množico otrok in staršev, da smo jih vriskajoč lovili. Dedek nas je nagovoril z balkona Pretorske palače in čarobno vzdušje gozda in vil se je lahko preselilo po domovih. Jelke in smreke pa so trg sredi Kopra začasno ponesle od morja direktno pod Triglav.

No, na tem balkonu so nas občasno nagovorili in pozdravili tudi drugi pomembni možakarji. Tito in Castro pa se nista povzpela nanj - raje sta zavila v izredno lepo restavracijo pod njim. Mi vsi navdušeni, saj smo videli Tita in še tistega simpatičnega možaka z brado. Glede na plakat s Che Guevaro nad mojo posteljo sem bil seveda očaran.

Trg, kot ustvarjen za množice

Med običajnimi dnevi so se čez trg vozili tisti, ki so premogli avtomobile, in če so našli prostor, tam tudi parkirali. Ob maturantski povorki smo tu zaključili z obhodom mesta in ovirali promet, da so se nas vsi lahko ogledali. Kljub hudim nasprotovanjem so kasneje trg končno zaprli za promet in tako lahko sedaj brez strahu masovno plešejo četvorko v tem izjemnem okolju.

Posedanje na terasi kavarne v Loži je bilo bistveni del naše družabnosti. Če si sedel dovolj dolgo, je čez Titov trg zagotovo prišel mimo vsak, ki si ga želel srečati.

Še posebej pa sem bil ponosen, ko je s tega trga moj brat (imeniten telovadec) ponesel Titovo štafeto kot prvi nosilec. Množica, zastave, nastopajoči - res je bil Titov trg! Takšno vzdušje sem doživel še, ko smo s Tržaškim partizanskim zborom Pinko Tomažič podprli množico, ki se je zavzela za Luko Koper. Množica, ki ima močna čustva, ki želi sporočati, ki noče biti le trop ovac. Trg nas je objel in zlil posameznike v hudournik. Moraš poskusiti ta občutek!

Riž je bil za golobe, konfeti pa za mularijo

Obvezno pa smo se na trgu otroci zbirali ob sobotah. Svatje na porokah so ob izhodu iz stolne cerkve metali riž in konfete. Riž je bil za golobe, konfeti pa za mularijo. Si moral biti kar spreten, da si kaj ujel. Med tednom smo pogosto okoli dvanajste ure tam srečali mlado nuno, ki je hitela proti zvoniku. Drobna, zgarana, vedno je zamujala in nas prosila, da ji pomagamo. Potem smo se z njo obešali po težkih vrveh zvonov. V dvoje smo z vrvjo poskakovali gor in dol in sporočali vsem okoli: poldan je.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Mladi tudi nismo zamudili vsakoletnega festivala folklore. Plesalci in orkestri so nam pripeljali vso pestrost Jugoslavije in sosednjih držav. Mi smo pa lizali limone v prvi vrsti - vse za večinoma pihajoče glasbenike. Sam trg pa je res biser - zagotovo najlepši med Benetkami in Dubrovnikom. Doživeti koncert solo pevcev s simfoničnim orkestrom ali nastop Perpetuum Jazzile pod sijem lune in zvezdnim nebom ter pod okriljem mogočnega mestnega stolpa je nekaj enkratnega. Posebno trg zaživi, ko se nanj zgrnejo množice s križark. Nastavlja se jim, tako kot se nastavljajo moji vnuki in vnukinji, ko opazijo, da jih želi kdo fotografirati. Čutiš, da pogreša množico. Narejen je za to.

Milko Bratina, arhitekt urbanist, se že desetletja trudi, da bi v Novi Gorici vzpostavil tak mestni trg. Težko je to izpeljati. Iščoč rešitve je Titov trg našel v strokovni literaturi v ZDA kot primer izredno dodelanega glavnega mestnega trga. Je kot krožišče vseh glavnih poti skozi mesto. Enostavno moraš skozenj, če želiš z enega konca na drugega. Hkrati pa je mogočen in naredi na hiteče močan vtis.

Ve se, katera je glavna na trgu

Vse glavne stavbe mesta ga zapirajo. Obiskovalec dobi prijeten občutek varnosti med temi korenjaki. A hkrati trg ni prevelik, da bi se izgubil v njem, kot je veliko glavnih trgov, ki sem jih videl. Pa še tlakujejo jih in so ena sama skalnata puščava brez duše. Tu se ti nad glavo mestni stolp oziroma zvonik pne v nebo in z njega lahko vidiš mesto pod seboj, pa tudi sovražne galeje na obzorju. Turisti s križark se masovno vzpenjajo nanj! Enkrat me je najmlajša hči trikrat v enem dnevu spravila na vrh. Še sedaj sopiham.

Glavna na trgu je seveda Pretorska palača - vsa okrancljana z grbi, s kipi pomembnih meščanov (večina podestà), z levi (samo v Benetkah jih je več kot v Kopru), izrezljanimi okni, s stopniščem, z balkonoma, nazobčanim nadzidkom in s kipom Pravice visoko na vrhu. Revica je bila že takrat slepa - raje se je ukvarjala s kaznovanjem revežev kot s pomembneži. Čutiš, da je tu doma Oblast. Prej podestà, sedaj župan in kimajoči občinski svet. Desno od Pretorske sta združeni palači Armerije in Foresterije, levo pa si nekoč preko zidanega oboka prišel direktno v stolp. Veliki brat ni ravno novotarija. Oblast vedno od zgoraj navdušeno nadzira ... Stolnica se stolpa le dotika, toliko da zapira ta del trga. Tudi ona okrašena s kipi, a se ne more kosati z bahavostjo pročelja Oblasti. Saj bi zelo rada, a kaj, ko jim pred stoletji tukaj niso na petdeset let vračali istih gozdov in palač, ki so jih potem prodali, pa dobili vrnjene, pa prodali ...

Sedeli smo pred Ložo in strokovno ocenjevali neveste

Armerija in Foresterija sta imenitni sedež primorske univerze. Kljuko na vhodnih vratih je oblikoval kipar Janez Boljka. Pred tem je bilo tu bolj preprosto: spodaj pisarne koprske bolnišnice, zgoraj poročna dvorana. Z Larijem in Himotom smo ob sobotah izza vogalne mize v Loži strokovno ocenjevali neveste in ugotavljali vzroke za ta korak v neznano. Večinoma se je dalo vzrok oceniti v mesecih. Seveda se je končalo tako, da sta enkrat sama sedela, jaz sem pa zmeden prikimaval in se podpisal v neko knjigo. Z Nado sva hotela stvar izpeljati le z dvema pričama, a ko smo se spuščali po stopnišču, naju je pričakal Mirko z gimnazijskim zborom: “Oj ljubica, daj mi roko, bom ljubil te vedno srčno ... Je rdeča kot kri, ji lice žari, roka pa roko prav nežno drži.” Dijaki, kolegi, prijatelji - pa je šla intimnost! A je bilo lepo, res lepo!

Posedanje na terasi kavarne v Loži je bilo bistveni del naše družabnosti. Če si sedel dovolj dolgo, je čez trg zagotovo prišel mimo vsak, ki si ga želel srečati. Kot v Štoparskem vodniku po galaksiji (Adams je faca!). Mesto je bilo ložocentrično. Loža je bila glavna mestna kavarna že stoletja. Tu se je debatiralo, obiralo, komentiralo - vse, kar si hotel izmenjati z okolico. Predvsem pa se je igral šah. Oče je imel posebno šahovnico samo za Ložo. Celo svojo galerijo so imeli znotraj. Žal mi je za javnim šahom. Tako sva z Markom igrala z domačini na Kalemegdanu, pa na glavnem trgu v Sofiji, v naši krajih pa že dolgo ne. Pa je šah izredno bistrenje misli in hkrati širjenje družabnosti. In velika strast! Čudovit svet neštetih kombinacij. Oče me je naučil zmagovati, a hkrati tudi izgubljati. Vedno se kaj naučiš.

Z novo državo pa so se zvrstili ponesrečeni upravljalci Lože. Turisti s križark so jo sicer redno polnili, a brez njih župan ne ve, kaj bi z njo. Najlepša kavarna - biser mesta je sedaj občasen razstavni prostor fotografij. Precej duše je s tem ušlo s trga in iz mesta. A še vedno me pogled na palače, ki se kopljejo v soncu, na zvonik, ki se dotika neba, na vse lepo, kar so nam predniki predali v upravljanje, ponese preko od nog zdrsanih kamnitih škrl daleč nazaj. Začutim vse, ki so trg sooblikovali ali ga le krasili s svojo prisotnostjo - tega se ne da izbrisati, ne na hitro ustvariti kje drugje. Tisoče nog, ki so prečkale trg, so ga naredile to, kar je - biser z veliko dušo, polno spominov!


Najbolj brano