Abstinent v Istri je čudno bitje

Da abstinent pripoveduje o vinu, je precej podobno temu, da duhovnik razglablja o družini in seksu. Obema manjkajo praktične izkušnje. Meni zagotovo, saj sem pokusil vino le kot mulc na Krasu, ko so nam dali z vodo močno razredčen teran s par žlicami sladkorja. Bilo je sladko in kmalu smo zaspali. Precej preizkušena praksa za uspavanje otrok; še posebej je bila razširjena v Istri. Potem še po deci refoška ob rojstvu vsake od treh hčera in to so vsa moja bližnja srečanja z vinom.

Torej sem abstinent. Ampak ne kot tisti, ki jih je opisal Milčinski in so se pojoč odpravili na izlet: “Bistra voda iz studenca, živi, živi abstinenca!” Njihovo vračanje je bilo bistveno manj poskočno, pravzaprav majavo, a besedilo pesmi mi nikakor ne gre iz glave.

Abstinent v Sloveniji in še posebej na Primorskem je čudno bitje, ki pa navzven lahko deluje čisto normalno. Tukajšnji prebivalci in prebivalke so namreč malo zavrti in se res sprostijo le, ko se jim obiranje sosedov in znancev, nevoščljivost, zavist, zamerljivost in podobne lepe lastnosti zameglijo v prijetnih hlapih produktov alkoholnega vretja. In postanejo prav zabavni. Na zabavah uživam, ko so takšni, in me odsotnost hlapov v moji glavi prav nič ne moti in bi me težko ločili od onih drugih. Prepevanje, skupni plesi (no ja, bolj divjanje v objetih krogih) - super. Kolegi se radi povabijo z mano na zabave, saj sem zanesljiv prevoznik - stalno trezen. Včasih je to malo nadležno ...

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Kot redek trezno misleči sem vedno asistiral tistim, ki so žal omagali. Posebno dekleta so bila posrečena. Aktualno pijano kot mavro sem podpiral na svežem zraku in poslušal, kako je on ne razume in je sploh bedast in da zaradi njega ne bo nikdar več pila. Ja, ja, do naslednjič! Vse to, začinjeno z vsebino želodca in pretresljivimi zvoki. Nekateri fantje pa so imeli drugačno taktiko. V pol ure so se tako nalili, da so omahnili v globok spanec in fešto prespali. Drugi dan pa glava kot sod (“drugi daaan ...” - Mlakar, ti si enkraten!), a vseeno so zatrjevali: “Super zabava!” Ma, bodi resen! Je pa res, da so tudi ostali običajno zabavni nekje do tretje steklenice. Potem je to eno samo nakladanje in pleteničenje z jezikom, ki postane povsem neubogljiv.

Ko vidiš cesto, ki se ti bliža ...

Ta meja med zabavnim in teženjem je precej zabrisana in ni označena kot tista s Hrvaško. Ko si pa enkrat čez, ni poti nazaj - kot pri črni luknji. Ta res močno stisnjena bivša zvezda (nekoč precej večja od Sonca) tako močno privlači vse v okolici, da ji ne ubeži niti svetloba - zato je črna. In nekje v njeni okolici je meja, in če jo prečkaš, ni povratka. Kako je videti takšno padanje zaradi gravitacije, mi je opisal sorodnik, ki je peš zapuščal fešto za rojstvo ene od mojih hčera. Ta grozen občutek, ko vidiš cesto, ki se ti bliža in te bo udarila v glavo, a ti nemočen samo opazuješ - se ji ne moreš umakniti. To ti je gravitacija, težnost!

Ta meja med zabavnim in teženjem je precej zabrisana in ni označena kot tista s Hrvaško. Ko si pa enkrat čez, ni poti nazaj - kot pri črni luknji.

No, tudi z mejo pri pretirani konzumaciji produktov alkoholnega vrenja je podobno. Nikoli se ne zaveš, da si že čez mejo, in padaš v luknjo brez izhoda. Pa se je našel Hawking (tisti fizik na vozičku) in je po nekih zamotanih poteh uspel spraviti stvari tudi iz črne luknje (kar pa je skoraj lažje, kot da se vrneš iz Hrvaške). Tudi črno ni odslej več tako črno. S tem imajo lahko tudi tisti prej opisani (ki so prešli mejo) šanse, da se izvlečejo - le dosti dosti volje in želje po normalnem življenju je treba vložiti. Vsaka čast ubežnikom!

Istrska zemlja je res težka

Enemu ženitnemu oglasu smo se vedno smejali, saj se je končal z besedami “vinograd ni ovira”. Smeh me je minil, ko si je tast izmislil in tudi posadil tisoč petsto trt. Vipavske kmečke korenine mu niso dale miru. Zet v formi je prišel ravno prav. Mala stebelca so se razmahnila, grozdje je pričelo lesti iz njih. Najprej tona, potem dve, pa tri ... deset! In vse to je potrebno obrati. Idilično obiranje grozdja je res lepa zadeva. Razen za tistega, ki nosi in prazni kašete na prikolico traktorja, zmeče grozdje vanjo, odnese kašete nazaj obiralcem, ki stalno težijo, kje da si. Ugani, kdo je to počenjal! Posebno sem užival, ko je pred ali med trgatvijo padal dež. Jaz sem pri tem kar zrasel. Zemlja se je razmočila in pri nošenju kašet sem bil vedno višji, saj so škornji vlekli s seboj po deset kil blata. Spoznal sem, da je istrska zemlja res težka!

Tukajšnji prebivalci in prebivalke so namreč malo zavrti in se res sprostijo le, ko se jim obiranje sosedov in znancev, nevoščljivost, zavist, zamerljivost in podobne lepe lastnosti zameglijo v prijetnih hlapih produktov alkoholnega vretja. In postanejo prav zabavni.

Vsaj ena prikolica grozdja za Vinakoper in vsaj ena za domov. Ta prva je bila ob robovih okrašena z boljšim grozdjem, spodaj pa vse živo (bolj kislo in malo gnilo). Ob prevzemu so vzeli vzorec seveda z roba in cela prikolica je bila dobro ocenjena. Kmetje nikoli ne goljufajo in vse je zelo dobro, domače - ma te prosim! Ko je prišel v Vinakoper Iztok Klenar, je bilo veselja konec in njihova vina so skokovito pridobila na kakovosti in so sedaj vrhunska. Druga prikolica je odromala domov polna samo kvalitetnega grozdja. Tone in tone grozdja je potrebno še prestaviti v mlin, zmleti in spraviti v začasne sode. Luna se nam je z mežikajočimi zvezdami z visokega režala, ko smo končali. Res je bil refošk zelo dober in je dobil prvo zlato medaljo na sejmu v Ljubljani za črna vina, a jaz sem od tega imel samo kislino v mišicah.

Kulturni šok na trgatvi

Počasi je tast omagal in sem že skoraj pozabil na lepote trgatve. A ena od hčera je tisti oglas vzela resno in je srečno pristala v samem epicentru terana - v Šepuljah. In smo obnovili zadevo. Jaz tokrat le kot veseli obiralec. A sem prvič na trgatvi na Krasu doživel pravi kulturni šok. Prvič: najprej vešče oko zagleda traktor. Naš IMT (poznavalci ga bodo prepoznali) je bil bolj pomičen fitnes center. Za roke je skrbel volan, s katerim si mukoma obračal kolesa, noge so delovale na zavore in sklopko, oboje si moral krepko podpreti s celim telesom. Par ur dela in si hodil kot tisti napumpani s trenažnih naprav.

Tu pa vse na hidravliko: volan vrtiš z enim prstom, zavore, sklopka, menjalnik - kot pri avtu, še ogrevana kabina spada zraven, tako da ga lahko desetletna Valentina prestavlja po vinogradu. Drugič: v obiranje te vpeljejo - vsak grozd preveriš in odstraniš gnilo ali suho jagodo, če ti je sumljiv, poskusiš grozdje, in če se ti zdi kislo, vržeš grozd na tla. Na tla! Mojim spominom na trgatve se je utrgalo. In odmetanega grozdja je včasih toliko, da je kraška zemlja čisto rdeča. Zato pa je potem iz tega grozdja izdelan teran kot kri. Mirno bi ga lahko uporabljali pri transfuzijah.

Sončno vreme, dišeči Kras, prijetna družba, obiraš grozdje, obiraš znance, politike, znance, politike, politike ... Vse se zelo posrečeno konča na skupnem kosilu, kjer pršut, pohane zrezke in vse ostalo lepo dopolnjuje dišeči teran. In vedno bolj so vsi soglasni in podobno misleči: ta teran je res enkraten. Mene pa njegov vonj zapelje ob štedilnik na drva, kjer otroci v pižamah na lesenih stopnicah zaspani poslušamo pripovedovanja odraslih. Pa smo spet na začetku ...

---