60 let poroke sta okronala s kolesarjenjem po Franciji

“Preprosto zaupati moraš življenju, da boš zmogel, da ti ne bo hudega. In biti hvaležen za vse, kar se ti zgodi,” je prepričan 80-letni Fidele Vergan, ki se je skupaj s soprogo Neto 20. junija podal na dva meseca in pol dolgo kolesarsko avanturo po jugu Francije. Nepozabno doživetje se jima je še toliko bolj vtisnilo v spomin, ker sta na njem nazdravila 60. obletnici poroke in bližajoči Fidelovi 80-letnici. Na 4000 kilometrov dolgi poti so poleg čudovitih razgledov na neskončne francoske kanale največji vtis nanju pustila srečanja z domačini in popotniki.

ILIRSKA BISTRICA > Ni naključje, da sta se skoraj 80-letna bistriška zakonca Fidele in Neta Vergan na 4000 kilometrov dolgo kolesarsko avanturo po južni Franciji podala prav letošnje poletje. Dva meseca in pol dolgo potovanje, na katerega sta se pripravljala kar leto dni, je bil njun poklon za 80. rojstni dan, ki ga bo Fidele praznoval 10. novembra, in 60. obletnico poroke, ki sta ji nazdravila 12. avgusta v Franciji.

Zanju je vsak dan nedelja

“Običajno ti za okrogle obletnice potovanje poklonijo otroci in vnuki, jaz pa sem si ga kar sam,” se namuzne Fidele, ki se je pred 80 leti staršema iz vasi Popetre pri Gračišču rodil v francoski provinci Lot-et-Garonne, kjer je preživel prva štiri leta svojega življenja. “Tudi to, da obiščem svoj rojstni kraj, je bila moja dolgoletna želja, ki sem si jo na tem potovanju izpolnil,” pripomni.

“Ni lahko sprejeti odločitev in se podati na pot brez garancije, kako bo. Preprosto zaupati moraš življenju, da boš zmogel, da ti ne bo hudega. In biti hvaležen za vse, kar se ti zgodi.”

Fidele Vergankolesar popotnik

“Pa seveda, da preizkusim svoje znanje francoščine. Vedno pravim, da imam dva materna jezika, francoščino in slovenščino,” še doda, medtem ko na mizo položi lične letake z zemljevidom njunega popotovanja po Franciji. Na zemljevidu sta njuna humoristična portreta na kolesih s pripisom v francoščini “Za naju je vsak dan nedelja”.

Fidele si je na poti izpolnil dolgoletno željo in obiskal svoj rojstni kraj v provinci Lot et Garonne na jugu Francije. (foto: osebni arhiv)

“Dolgo sem razmišljal, kaj bi odnesla s sabo kot darilo za ljudi, ki jih bova srečala. Pa sem se domislil tega letaka,” razloži Fidele. Tekst, ki ga je dodal v francoščini, povzema njegovo filozofijo potovanja s kolesom: “Biti na kolesu je življenje trenutka. Ko potujem z njim, se svet vrti s takšno hitrostjo, da ga uspem opaziti in sprejeti. Ljudi srečujem tako od blizu, da si lahko pogledamo v oči. Hitrost kolesa ustvarja film, v katerem ni oglasov. Je pot nepretrganih niti, ki se povezujejo s spominom. Lahko bi rekel, da doživljam dve realnosti. Eno takrat, ko jo načrtujem, in drugo, ko jo obiščem in preverim, če je resnična … Obe sta čudoviti.”

Ko sta ljudem, ki sta jih srečevala na poti, izročila ta letak, so se v trenutku odprli in ju sprejeli, pripovedujeta z žarom v očeh.

Pot ob rekah, kanalih in Atlantiku

Na pot sta se podala 25. junija iz Toulona, kjer sta še prej obiskala Fidelove sorodnike, nato pa za dobra dva meseca parkirala svoj avto, presedlala na kolesi in ob Azurni obali mimo Toulousa in fascinantnih kanalov prikolesarila do Bordeauxa.

Vmes sta naredila majhen ovinek in obiskala Fidelov rojstni kraj v občini Coulx, nato pa zapustila bolj turistični del poti in se podala proti severu do Nantesa. Njuna pot je nato sledila reki Loari v notranjost države vse do Orleansa in nato naprej proti meji s Švico do Basla. Tam sta kolesi obrnila nazaj proti jugu do Ženevskega jezera, od tam pa se ob reki Roni vrnila do izhodiščne točke v Toulonu.

Na dan sta v povprečju prevozila 60 kilometrov. Kakšen dan, ko sta zašla ali pa iskala oddaljeno prenočišče, sta jih naštela tudi več kot sto. Že samo večurno sedenje in poganjanje pedalov električnih koles je za običajnega 80-letnika velik telesni in psihični napor, onadva pa sta s seboj tovorila še nekaj deset kilogramov opreme, med katero je bil nepogrešljiv šotor z ležišči.

Prenočevala sta v šotoru po kampih. Včasih, ko to ni bilo mogoče, pa sta potrkala na vrata domačinov in prosila za prenočišče. (foto: osebni arhiv)

“Ni lahko sprejeti odločitev in se podati na pot brez garancije, kako bo. Preprosto zaupati moraš življenju, da boš zmogel, da ti ne bo hudega. In biti hvaležen za vse, kar se ti zgodi,” razmišlja Fidele.

Z Neto sta si po dolgih letih želela privoščiti dopust, ki časovno ne bo omejen. “Rekla sva si, tokrat ne bova štela dni. Zjutraj nisva vedela, kje bova zvečer spala.” Da se je moževa strategija dobro obnesla, potrdi tudi Neta: “V 60 letih se nisva toliko nasmejala, kot sva se na tem potovanju. In še nikoli do zdaj nisva preživela toliko časa skupaj.”

Srečanje z “živimi angeli”

Marsikaj sta doživela v teh dveh mesecih in pol, od počenih zračnic - kar devet sta jih pridelala - do padcev, ki so se na srečo končali brez hujših posledic. Toda glavna izkušnja potovanja so bila poleg čudovitih razgledov na neskončne francoske kanale prav srečanja z ljudmi, poudari Fidele. “Prav vsi so bili dobri po srcu. Nihče nama ni odrekel pomoči, niti strehe nad glavo,” ganjeno doda.

Običajno sta prenočišče iskala v kampih ob poti. Se je pa nekajkrat pripetilo, da kampa ni bilo v bližini. Tudi tistega dne, ko sta se od Ženevskega jezera vračala proti Franciji in s skoraj izpraznjeno baterijo električnih koles utrujena zašla s poti. “Skoraj sva obupala, ko sva zaslišala glas skupine ljudi, ki so se nama približevali. Takoj so nama ponudili pomoč: 'Če se vama nikamor ne mudi, lahko prespite pri nas. Tam čez je naša vas,'” se srečanja z “živimi angeli”, kot je poimenoval pohodnike, živo spominja Fidele.

Tisti večer sta ob prihodu v vas nameravala postaviti šotor in prenočiti, ko sta ju domačina ustavila in odpeljala v svojo hišo, jima ponudila prenočišče, kopalnico in celo svojo kuhinjo, kjer sta si pripravila večerjo. “Kaj takega človek ne pozabi do konca življenja,” ganjeno pripomni.

Nazdravila sta s hladno penino

Ob teh spominih tudi slabe izkušnje zbledijo, nadaljuje Fidele, ki je prepričan, da se vse zgodi z razlogom. Tudi to, ko so ju v nekaj kampih zavrnili zaradi neizpolnjevanja pogoja PCT. Zgodilo se je ravno na dan njune 60. obletnice poroke. “Bila sva že utrujena, pa tudi bateriji na kolesih sta bili že skoraj prazni, zato sva si šotor postavila kar v zalivu, kjer je bil privez za barke. Fidele je kupil šampanjec, da bova proslavila. Ravno ko sem mu govorila, da bova morala piti kar toplega, je k nama pristopil danski turist in nama ponudil elektriko na njegovi barki. Ne samo, da nama je šampanjec prijazno ohladil v svojem hladilniku, še čokolado nama je prinesel v dar,” se spominja Neta.

Sredi poti sta nazdravila tudi 60-letnici skupnega življenja. (foto: osebni arhiv)

Avanturo bosta ponovila

“Nisva si dovolila, da bi naju karkoli spravilo v slabo voljo. To te oropa lepe izkušnje,” jo dopolni Fidele, ki si je v takih trenutkih zapel verz iz Marseljeze, francoske himne, za katero pravi, da zelo dobro opisuje duh današnjega časa. Sicer pa, v smehu navrže Neta, sta si bila največja nevarnost na kolesu onadva sama. “Jaz počasna in nerodna, Fidele je moral vedno paziti, da me med potjo kje ne izgubi,” se zasmeji, vendar takoj pritrdi, da bi tako avanturo še enkrat ponovila.

To ni bilo njuno prvo potovanje s kolesi, je bilo pa najdaljše in najbolj zahtevno do zdaj. Pred dvema letoma sta se za tri tedne podala na kolesarsko pot od Švice do Rotterdama, še leto prej pa sta kolesarila ob Donavi. “Kolesariti sva začela pred kakimi 15 leti. Čez sva dala že cel Kras, Brkine in Istro vse do Trsta in Devina. Pred nekaj leti pa sva si kupila električna kolesa in se podala še v tujino na daljše ture,” pove Fidele.

Na vprašanje, ali imata že v načrtu kakšno novo kolesarsko avanturo, brez pomisleka izstreli, da naslednjič gresta od doma brez avta. Njegova želja je prekolesariti zahodno obalo Italije, se podati do Aten in od tam v Turčijo, nato pa čez Balkan nazaj v Slovenijo. “Jaz pa bom šla z njim,” v smehu doda Neta, še preden jo vprašam, če bo soprogu tudi naslednje leto delala družbo.

---