5o-letni pankerji brez svojega doma

Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič letos obeležuje 50 let neprekinjenega delovanja. Veselje ob tem visokem jubileju pa kazi dejstvo, da je zbor že leto dni brez svojega sedeža in doma na Padričah pri Trstu.

Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič ni zgolj partizanski zbor, ki ohranja izročilo slovenskega odporništva s partizansko in uporniško pesmijo. Je institucija, ki si že polnih 50 let prizadeva za utrjevanje slovenske narodne zavesti v zamejstvu in za uveljavljanje slovenske kulture. Ob 40-letnici delovanja je tedanji predsednik države Borut Pahor zbor nagradil z najvišjim državnim priznanjem - Zlatim redom za zasluge.

Pred letom dni je partizanski zbor kar čez noč ostal brez svojega dolgoletnega sedeža na Padričah, saj je dal tržaški župan Roberto Dipiazza brez vnaprejšnje napovedi območje nekdanjega begunskega taborišča, kjer naj bi tržaška univerza želela urediti kampus, zapreti. Kljub obljubam, da bo “zadeva kmalu rešena”, Pinkoti ostajajo brez svojega doma. Za vaje trenutno najemajo dvorano kulturnega doma na Proseku.

Naveličani nespoštovanja dogovorov in praznih obljub so skupaj z ostalimi društvi in organizacijami, s katerimi so si vrsto let delili (resda dotrajane) stavbe nekdanjega begunskega taborišča na Padričah, prvo marčevsko soboto, ob prvi obletnici zaprtja območja, pripravili protestno novinarsko konferenco. “Nimamo več svojega sedeža, nimamo več svojega doma, zaradi česar ne moremo normalno delovati,” je stisko vseh prisotnih orisala predsednica zbora Rada Zergol. Notni arhiv in ostale pomembnejše dokumente so razdelili po domovih članov, veliko gradiva pa ostaja na Padričah. Za vstop morajo vsakič dobiti dovoljenje občine. “To je še posebej moteče zdaj, ko pripravljamo program ob 50-letnici delovanja zbora,” je poudarila Zergolova.

A Pinkoti se ne dajo in pogumno kljubujejo neprijaznim razmeram. Svojo 50-letnico bodo pevke in pevci ter glasbeniki pod taktirko dirigentke Pie Cah obeležili z velikim koncertom v Cankarjevem domu 27. aprila, na dan upora proti okupatorju. Izbira datuma ni naključje, saj je glavno poslanstvo zbora, ki je bil ustanovljen konec leta 1972 v Bazovici pri Trstu na pobudo bivših partizanov, prenašanje izročila NOB in odporniškega gibanja, ohranitev partizanske pesmi ter posredovanje idealov miru, bratstva in enakopravnosti med narodi.

Na odru Gallusove dvorane se jim bodo pridružili tudi njihovi glasbeni prijatelji, ki z njimi delijo iste vrednote: Ženski pevski zbor Kombinat, Vlado Kreslin, Drago Mislej Mef, Darko Nikolovski, Rudi Bučar, Primož Sitar, Boštjan Velkavrh in morda še kdo.

“Pinkoti so v bistvu punk band,” pravi kantavtor Drago Mislej Mef. “To, da so doma iz Trsta, jih sicer ne dela prav nič punkerje, saj Trst ni ravno znan po tovrstnih glasbenih presežkih. Vse ostalo pa govori v prid njihove umestitve v to glasbeno in ideološko podstat,” pojasnjuje. In nadaljuje: “Dejstvo je, da Pinkoti niso najbolj ubran pevski zbor, ki bi kakorkoli lahko tekmoval s Carmino Slovenico ali Akademskim pevskim zborom Univerze na Primorskem. Njihovi glasovi niso več mladostno čvrsti, njihova dikcija je zelo mednarodna, vstopi so odvisni od razpoloženja in utrujenosti pevcev, ženski soprani in alti vedno bolj prekrivajo moške baritone in base. Pa vendar so Pinkoti eden najbolj zaželenih zborov na vseh vrst prireditvah, od osmice na tržaškem krasu in spomenika pri Bazovici do Cankarjevega doma, največjih državnih proslav in celo do prenapolnjene dvorane Stožice. Njihovo petje je kot poživilo kolesarjem na zadnjem vzponu hribovske etape. Vsaka njihova pesem je koncentrat energije in zanosa, njihove pesmi nikoli ne končajo v nizkih tonih, ampak ob zaključku vedno silijo kvišku, kot da bi hoteli povedati, da še ni konec in da je vedno čas za več.”

Tako kot je punk pometel s simfo rockom, Pinkoti pometejo z zbori, ki v partizanskih pesmih iščejo večglasno harmonijo, pravi Mef. In čeprav so partizanski zbor, so tudi zbor revolucij vseh vrst. “Njihove so pesmi upora, od španske državljanske vojne do anarhističnih napevov. Njihovo Vstajenje Primorske je kot Anarchy in the UK od Sex Pistols, njihova (in od Alda Kumarja) Čez kraške gmajne je kot London Calling skupine The Clash. Njihova publika ne poga, zato pa prepeva na ves glas in z gromkimi aplavzi izraža svojo naklonjenost možem in ženam, fantom in dekletom z razpoznavnim znakom v obliki rdečega peterokrakega lista.”

Punkerji so tudi brezdomci in skvotanje je njihov način ustvarjanja prostorov glasbe in kulture, zaključuje Mef: “Očitno bodo morali nekaj takega narediti tudi Pinkoti, potem ko jim je z najvišjim slovenskim odlikovanjem nagrajen tržaški župan Dipiazza zaklenil območje in stavbe na Padričah, v katerih so doslej delovali. Pinkoti bodo verjetno prvi pankerji, ki bodo zaskvotali svoj lastni dom. Prav bi bilo!”

---