“Kregajmo se strateško ciljno”

Prvim iz riti koprive rastejo. Skromnost je lepa čednost. Lastna hvala se pod mizo valja. Poznate te slovenske pregovore? Veliko povedo o Slovencih in naši mentaliteti. Željko Ćurić je tisti psihoterapevt, ki je Sloveniji povedal, da s tišino vzgaja svoje samomorilce. Svetuje podjetjem, športnikom in specialnim enotam. Pogovarjali smo se o konstruktivnem kreganju, kako živeti s stresom in zakaj se od slovenskih športnikov pričakuje skromnost.

“Neki človek je delal kot vratar v javni hiši. Bil je sedma generacija vratarjev v svoji družini. Nekoč je prišel nov lastnik, ki mu rekel, naj naredi kratke profile posameznih strank, da bodo znali prilagoditi ponudbo. Težava, saj ta mož ni znal pisati. Lastniku je rekel, da je bil do zdaj le vratar in da je to tradicija v njegovi družini. A to ni bilo dovolj. Lastnik mu je dal velikodušno odpravnino in ga odpustil,” pripoveduje psihiater Željko Ćurić. Zgodbe še ni konec: “Človek je odšel domov in pričel razmišljati, kaj naj stori. Odločil se je, da se bo odpravil v dva dni oddaljeno vas in kupil orodje. Lastniku se bo nato ponudil kot hišnik. Ko so vaščani videli orodje, so ga prišli kupiti. Ugotovil je, da se v tem skriva možnost zaslužka. Počasi počasi je ustanovil trgovino in z leti obogatel.”

Ker je bil bogat, se je odločil, da bo v vasi zgradil šolo, da ne bo noben otrok več nepismen. Na otvoritvi so ga prosili, naj prebere zahvalo, ki so mu jo napisali. Rekel je, da ne zna brati. “O, le kako uspešni bi šele bili v življenju, če bi znali brati!” je vzkliknil ravnatelj. “Če bi bil pismen, bi bil danes vratar v javni hiši,” je odgovoril moški.

Pozitiven vpliv pripovedovanja

Te sicer znane zgodbe si Željko Ćurić ni sam izmislil, ampak si jo je izposodil pri Jorgu Bucayu, avtorju knjige Ti povem zgodbo? Umetnosti pripovedovanja se je naučil že prej, v Afriki. V psihoterapiji pripovedovanju zgodb sicer pravijo ilustracija, sam pa jih rad uporablja tako na terapijah kot tudi na predavanjih: “Ključni zapleti spominjajo na psihološki zaplet posameznika. Z razrešitvijo zapleta človeka povabiš, da sam pride do rešitve svoje težave. Namen je vedno doseči aha afekt.”

Teh aha efektov tudi v Sežani, kjer je na Območni obrtni zbornici predaval o čustvih v poslovnem svetu, ni bilo malo. Je pa to le eno od številnih področij, s katerimi se ukvarja; svetuje tudi vrhunskim športnikom, pripadnikom specialne enote ter celo pogajalski enoti za teroristične situacije in situacije ob reševanju talcev.

Čeprav je pri nas dobro poznan predavatelj, pa je dodatno pozornost slovenske javnosti dobil na lanskem TEDx dogodku v Novi Gorici s kratkim predavanjem Kako vzgojiti samomorilca. Z njim je postavil ogledalo Slovencem in negativnim posledicam, ki jih lahko ima tišina v družini na otroke, bodoče odrasle. “Meni je to lažje, saj prihajam iz popolnoma drugačnega okolja,” pove sogovornik, ki se je iz Dubrovnika v Slovenjo preselil v začetku 90. let. Sem ga je pripeljala ljubezen Kraševke, ki traja, kot sam hudomušno pripomni, skromnih 35 let. “Imel sem popolnoma napačno predstavo o Slovencih. Bil sem športnik, srečevali smo se na raznih študentskih zabavah. Slovence sem imel za izjemno vesele, odprte in sproščene ljudi. Pri nas na obali so veljali za najbolj zabavne goste. Streznitev je prišla v Ljubljani. Opazil sem, da so vsi tiho. S kolegom iz Italije sva se sprehajala in rekel mi je: 'Nekaj je tu narobe.' Nisem vedel, o čem govori, nato pa je dejal: 'Nihče se ne smeji.' Tišino sem tudi sam zaznal, o odsotnosti smejanja pa nisem razmišljal,” se spominja Ćurić in doda: “Ugotovil sem, da je splošno znano dejstvo, da jasno transparentno izražanje čustev ni zaželeno. Velja za balkansko in primitivno.”

V Sloveniji družina ni dobra, če se na glas krega. “Če otroku daš dve po riti, si primitiven. Če pa si tiho, potem tudi sosedje nimajo težav z nami in smo odlični sosedje,” pojasni sogovornik.

Kreganje samo po sebi seveda ni koristno, poudari Ćurić: “Najhujša so kreganja kot rituali in psihološke igre. Gre za prazno renčanje in hrup, ki ne prinese nič. Nasprotno pa je lahko, če znaš kreganje izpeljati strateško, se prilagoditi osebi, s katero se kregaš, posledica nov sklep, ugotovitev in odločitev.”

Čeprav se sliši enostavno, pa je v trenutku jeze težko ločiti med človekom in njegovim dejanjem. Pomaga že razmislek, zakaj se sploh kregamo. “Običajno se kregamo, ker smo jezni. Nekaj nas moti pri drugi osebi. Naš cilj je, da s tem preneha, spremeni početje ali pa prične delati nekaj drugega. Ljudem svetujem, naj se kregajo strateško ciljno,” pojasni. Naslednji korak je razmislek o mogočih izidih kreganja. “Možni so trije izidi. Lahko se mi prilagodite, lahko se jaz prilagodim vam in me neha motiti karkoli že me je do sedaj motilo, tretja možnost pa je, da se razideva. Četrta možnost ne obstaja.”

Najprej moramo zato ugotoviti, kaj sploh hočemo, in se pri tem vprašajmo, koliko nam stvar, zaradi katere se kregamo, sploh pomeni, svetuje. Pri tem se poraja pomembno vprašanje: naj v nekem trenutku ohranim odnos z določeno osebo ali pa uresničim svoj cilj?

Čeprav se mogoče zdi, da so nasveti uporabni le v medosebnih odnosih, podobna pravila veljajo v poslovnem svetu. A tudi tu imamo Slovenci svoje posebnosti, zaradi katerih smo v tujini poznani kot tihi ljudje. Ćurića to ne preseneča. “Na predavanju ste lahko opazili, da sta bili prvi dve vrsti prazni. To je tipičen slovenski odziv. Bodi previden, ne izstopaj in ne izpostavljaj se. Prvim iz rite koprive rastejo, tako so pravili v vojski,” se nekoliko pošali Ćirić. Tujci tišino velikokrat razumejo kot ignoranco: “Ko vprašajo, če bi kdo kaj predlagal, običajno nihče ne odgovori, kar razumejo kot ignoranco. Vedno znova poudarjam, da to pomeni previdnost in naj počakajo, a to, recimo, Američane zelo moti.”

Spremembe generacij se odražajo tudi v poslovnem svetu. S svetovalnim podjetjem so v nekaterih podjetjih prisotni že 17 let, zato dobro poznajo stanje prej in potem. “Y generacija je bolj čustvena in ekspresivna od X generacije. Hitro so navdušeni, ampak ob rutini hitro odnehajo. Prednost naše, X generacije, je bila, da smo znali vztrajati,” meni Ćurič.

S stresom se moramo naučiti živeti

Spreminja se dojemanje stresa, s katerim se je sogovornik tudi veliko ukvarjal. “Pred dobrim desetletjem smo se še učili, kako se stresu izogniti in kako doseči notranji mir, danes se učimo, kako z njim upravljati in ga uporabljati. Ugotovili smo, da se je stresu nemogoče izogniti, ne glede na to, kakšno delo opravljamo,” pojasni. In doda: “Stres je po definiciji iz 50. let situacija, v kateri pride do ogrožanja ene ali dveh naših vrednot, mi pa ob tem občutimo eno ali dve neprijetni čustvi.”

Na delu bo zato vedno nekaj, kar bo ogrožalo naše vrednote. Ločiti pa je potrebno med dvema vrstama stresov. Na eni strani obstaja eustres, na drugi distres. Predpona eu v grščini pomeni dobro in zaželeno, pojasni sogovornik: “O njem govorimo, ko se znajdemo v situaciji, ko mogoče res doživljamo neprijetna čustva, ampak smo jih sposobni obrniti v svojo korist. Ko razrešimo situacijo, si oddahnemo.” Nasprotje je distres. Gre za situacijo, ko neprijetno čustvo doživljamo in ga dolgotrajno ne uspemo razrešiti. Ker ga ne razrešimo, si tudi oddahniti ne moremo. Običajno velja, da je eustres akuten, trenuten, distres pa kroničen.

“Vsi običajno doživimo distres, ki smo ga sposobni spremeniti v eustres. Zaželeno je, da čim več stresnih situacij doživljamo kot eustres in jih tako razrešujemo. To je zame mojstrstvo,” še pojasni sogovornik, ki ob pogovoru deluje izjemno mirno, celo pomirjujoče. Kako se sam sooča s stresom? “Operativno,” preprosto odgovori in nadaljuje: “Ugotovim vzrok in posledico. Določim strategijo, kaj naj naredim. Mi vsakič uspe? Ne. Nekatere stvari so podzavestne, ne vem, kaj me moti. Ampak sem s tem sprijaznjen. Veste zakaj? Ker sem ugotovil, da nisem popoln in da nikoli ne bom. Ocenjujem, da doživljam približno 80 odstotkov eustresa in 20 odstotkov distresa.”

Na videz se zdi odpoved popolnosti enostavna. “Biti popoln je za mnoge izhod iz situacije, ki je ne morejo prenašati. Otroci, ki jih starši kronično zanemarjajo in žalijo, zavestno ali podzavestno poiščejo izhod tako, da postanejo najboljši v upanju, da jih bodo starši zaradi tega imeli radi. Pogosto ugotovijo, da to nič ne pomaga. Notranji driver, kot temu pravimo v psihoterapiji, pa ostaja. Imeli me bodo radi, če bom popoln,” pojasni Ćurić. To uspeva le do točke, ko menijo, da so na meji doseganja popolnosti. Če je ne dosegajo, nastopi občutek, da jih nihče nima rad, še več, da si ljubezni ne zaslužijo.

Sogovornik se je veliko ukvarjal tudi s športniki. Na vprašanje, če je sploh mogoče postati Tina Maze, če si ne prizadevamo popolnosti, odgovori, da ne. “Tina se, vsaj po mojem, ne trudi biti popolna, ona si prizadeva biti uspešna. Vrhunskih športnikov je več vrst, nekateri od njih pa sčasoma postanejo umetniki. Umetnik se zaveda lastne nepopolnosti, ampak verjame v talent in neprestano trenira. Ne pozabite, da mora Debevec ustreliti 150.000 nabojev na leto, če hoče ostati v olimpijski formi. Obstajajo tudi patološki športniki, ki zabredejo v težave. Nek trener je nekoč rekel, da imamo dve vrsti športnikov. Eni tečejo zato, da bi bili prvi, uživajo v zmagi in mojstrstvu. Drugi pa tečejo, da ne bi bili zadnji, čeprav pogosto zmagajo. Gre za razliko med pozitivno in negativno motivacijo.”

Slovenska mentaliteta se odraža tudi pri dojemanju uspehov in obnašanja slovenskih športnikov. “Lastna hvala, cena mala. Dobro blago se samo hvali. Še enega sem slišal ... Za dobrim konjem se dviga prah, ampak ga Indijanci hitro opazijo. Skromnost je lepa čednost. Da si prevzet, bahav in napihnjen, nikoli ni prinašalo točk,” opaža Ćurič. Evropi sicer ameriško proslavljanje uspehov nikoli ni bilo všeč, bolj sprejemljiva je zmerna oblika proslavljanja. ”Športnikom zato vedno pravim, da je bolj pomembno, da doživijo v sebi nek trenutek zmagoslavja. Pred kamerami pa naj se potem obnašajo, kot se pač od njih pričakuje,” še pove psihoterapevt.

PETRA MEZINEC

---