“Videm ali Viden - oboje je dovoljeno”

Kako širna so njegova obzorja, pomisliš, ko preletiš življenjepis profesorja slovenskega jezika in književnosti na Univerzi v Vidmu (ali Vidnu - to bomo še videli) Roberta Dapita. V njegovem življenju in delu se prepletajo beneškoslovenske vasice in Pariz, severnoevropske epske pripovedi in Maroko. Pa tudi, jasno, Italija, Slovenija in slovenska manjšina od Trbiža do Trsta. Je tudi član znanstvenega sveta Slovenskega raziskovalnega inštituta (SLORI).

> Mestece, v katerem ste rojeni in živite, se v italijanščini imenuje Gemona del Friuli. Kako se mu reče po slovensko, Gumin ali Humin?

“Etimološko je prav Gumin, tudi v narečju prevladuje oblika z g-jem. Oblika Humin se pojavlja zaradi tradicije v literaturi oz. analogij z nekimi drugimi toponimi. Podobna zadrega je z Vidmom (Udine). Nekateri, zlasti Beneški Slovenci, trdijo, da je prav Viden. Tu narečja nimajo končnega m, zato ljudje pravijo Viden, čeprav ponekod na skrajni meji, recimo v Dreki, rečejo tudi Videm.”

> Knjižno pa je prav Videm?

“Knjižno je Videm, lokalna različica je Viden. Jaz včasih uporabljam Videm, včasih Viden. Oboje je dovoljeno.”

“Motivacija za obiskovanje naše univerze je zaposlitev kot prevajalec ali pedagog. Večina naših študentov se zaposli na slovenskih šolah v Italiji.”

> Kaj naj potemtakem zapišem, da poučujete na videmski ali videnski univerzi?

“Lahko tudi z n-jem, kar bo sprožilo nekaj radovednosti pri bralcih. Pa se bodo že pozanimali, zakaj je tako.”

> Kdo so študentke in študenti, ki pri izberejo slovenščino na vaši univerzi?

“To so študenti, ki pridejo k nam iz zelo različnih razlogov. Kot prvo naj omenim pripadnike slovenske manjšine od Kanalske doline do Trsta, se pravi iz Rezije, Terskih dolin, Brd, Gorice ... Nekaj je tudi študentov iz Slovenije. Motivacija za obiskovanje naše univerze je zaposlitev kot prevajalec ali pedagog. Večina naših študentov se zaposli na slovenskih šolah v Italiji.”

> Od Trsta do Špetra?

“Da. Mnogi že med študijem poučujejo s pogodbami za določen čas, kar je obetavno. V prihodnjih letih je zaradi upokojitev pričakovati veliko povpraševanja po teh kadrih.”

Na študij slovenščine pridejo celo iz južne Italije

> Ali predavanja iz slovenskega jezika in književnosti obiskujejo tudi študenti, ki niso Slovenci oz. ki nimajo slovenskih prednikov?

“Da, teh je kar precej, skoraj več kot teh, o katerih sem govoril do zdaj. Kar zanimivo je, da se k nam vpišejo tudi študenti iz južne Italije ali Hrvaške, celo Rusije … Dobro, v glavnem neko vez s slovenščino že imajo - recimo kakšno korenino ali poznanstvo - a glavna motivacija je njihovo prepričanje, da je treba v Furlaniji - Julijski krajini vedeti nekaj o sosednjem jeziku. Čedalje je več je takih, ki se jim zdi to nujno, kar je zelo pozitivno. Imamo primere študentov, ki pridejo sem, da bi izoblikovali lastno identiteto, ker je kdo od staršev slovenskih korenin.”

> V Beneški Sloveniji in Reziji je tako, da je mnogim še zmeraj težko izraziti svojo pripadnost slovenskemu narodu. Ali je današnji mladini glede tega lažje kot staršem?

“Da, nedvomno, ker mladi niso tako obremenjeni z zgodovino. Generacija njihovih staršev, pa seveda še starejše generacije so občutile posledice hladne vojne in drugih dejavnikov. Pozna se, da dolgo ni bilo možnosti izobraževanja v slovenskem jeziku. To še posebej velja za Rezijo. V Benečiji je bilo nekoliko bolje, še zlasti zaradi dela, ki so ga opravili duhovniki. Danes se je ozračje spremenilo, v Špetru tudi deluje dvojezična šola. A ostaja odprto vprašanje, kako so mladi v Benečiji povezani s slovensko manjšino oz. dejavni v njej. Imamo vsekakor lepo skupino mladih, ki so angažirani, recimo v glasbi ali novinarstvu.”

> Nekateri v Benečiji in Reziji trdijo, da tamkajšnja narečja niso slovenska, ampak da so potomci nekega slovanskega prajezika. Imajo te razlage nekaj znanstvne osnove?

“Ne, nobene. Spet moram opozoriti na pomanjkanje izobraževanja v slovenščini. To je odprlo pot mitom. Te širijo ljudje, ki ne predstavljajo nobene znanstvene ustanove. Ko bi ti obvladali slovenski jezikovni sistem, bi bilo drugače. Narečja na obrobju slovenskega jezikovnega sistema imajo seveda arhaične izraze, imajo pa tudi inovativne elemente, ki vplivajo na skladnjo. Kdor slovenščine ne zna, to težko prepozna.”

V Parizu so bili vsi jeziki sveta

> Zanimivo je, da ste se s temi narečji ukvarjali v magistrski nalogi na pariški Sorboni …

“Da, po diplomi sem šel študirat v Francijo. Ko sem videl, da je tam na voljo tudi slovenščina, sem si rekel, da je pravi čas za njo. Veste, pri meni doma nismo govorili slovensko. V Parizu pa so bili vsi jeziki sveta, vzdušje je bilo navdihujoče in ustvarjalno. Sam se ne bi tako hitro odločil, da bom proučeval slovenska narečja, iz česar je potem nastala tudi monografija, če me ne bi k temu spodbudili mentorji. Bilo je res zelo zanimivo delo, zlasti terensko delo, ki sem ga začel blizu doma v Fejplanu, v zgornji Terski dolini.”

> Kot bi bili Merkujev naslednik …

“O, Pavle Merku in Milko Matičetov sta bila moja vzornika. Njihovo delo na terenu je izredno, imela sta tudi posebno delovno etiko. Občudoval sem ju. Z Merkujem sem bil pogosto na terenu, z Matičetom nekoliko manj, ker je bil starejši. Krasne spomine imam iz tistega obdobja, ko sem se pogovarjal z ljudmi, jih snemal … Posnetkov je za 300 ur in jih hrani center za jezike videmske univerze. Ljudje so bili radodarni, radi so peli, pripovedovali, celo filme za RTV Slovenija smo posneli. Prištevam se med srečne, ker sem to doživel.”

> Namigujete, da danes to delo ne bi bilo mogoče?

“Gotovo ne bi naletel na toliko sogovornikov. Starejših ni več med nami, hkrati pa se je spremenilo tudi ozračje. Kot ste rekli, se širijo stališča, da rezijanščina in beneška narečja niso slovenska. To žal bremeni ljudi.”

> Kakšna je potemtakem perspektiva slovenskih narečij in slovenskega knjižnega jezika v Beneški Sloveniji, Reziji in Kanalski dolini?

“Kanalske doline še nisva omenila, pa bi jo morala. Tu ima slovenščina boljšo perspektivo.”

> Je to odvisno od tega, da pot iz nje v Slovenijo, na primer Kranjsko Goro, ne zapirajo visoki hribi?

“Tudi, a predvsem je pomembna zgodovina. Kanalska dolina je bila ves čas pod Avstrijo oz. Avstro-Ogrsko, ne pa pod Beneško republiko. Zato je tam knjižni jezik bolj prisoten. V Reziji pa je še zmeraj nepredstavljivo uvajanje slovenskega knjižnega jezika.”

> Uvajanje v javno upravo?

“Da, in šolski sistem. Lažje, a še zmeraj težko je v Terskih dolinah. Najboljša situacija je v Nadiški dolini, kjer je v Špetru dvojezična šola. Bolj kot prihodnost knjižnega jezika me skrbi usoda narečij.”

> Za Benečijo bi pomislili, da velja obratno.

“Narečje je še živo, a koliko bodo govorci še občutili njegovo koristnost? Zase lahko rečem, da mi je poznavanje narečja ogromno pomagalo pri usvajanju knjižnega jezika. Eno pomaga drugemu.”

Nevrolingvistika pravi, da obvladovanje več jezikov koristi možganom

> Kako pa komentirate uvedbo večjezičnega pouka v šolah Kanalske doline s prepletanjem italijanščine, slovenščine, nemščine in celo furlanščine?

“Mislim, da je tako izobraževanje prednost, ki je nima ravno vsak govorec na svetu.”

> A slišati je tudi pripombe, češ to bo odvračalo učence ali pa da bo tak pouk slab …

“Večjezični pouk ni nobena novost, poteka že več let, zdaj govorimo le o njegovi formalni sistematizaciji. Nevrolingvistika pravi, da obvladovanje več jezikov koristi možganom. Znanstvenih zadržkov zato ni. Govorim tudi iz osebne izkušnje. Jaz sem obiskoval šolo na Trbižu in tam me je fascinirala ta bližina meje v času hladne vojne. Rad sem zahajal čez mejo v Rateče. Slovenska pisava je bila zame zanimiva, atraktivna.”

> Ta vaša radovednost me ne čudi. V vašem življenjepisu se zdaj pojavlja celo Magreb …

“Da, temu bi jaz rekel tako, kot je naslov čudovite knjige Zmaga Šmitka: Klic daljnih svetov. S terenskim delom v Reziji in Benečiji sem proučeval najmanjše enote, a tako kot Matičetov, ki je bil član skupine Alpes Orientales, sem raziskoval tudi širši vzhodnoalpski prostor do hrvaške Istre. Severna Afrika me zanima, ker je naša univerza navezala stike z univerzo v Maroku, ta prostor pa je zmeraj bolj povezan z našim. Veliko imamo tudi študentov iz teh držav. Zunanji pogled je potreben, da pogledaš v svoj svet z novim znanjem. Hkrati pa ugotoviš, da sta naša in njihova dediščina v marsičem podobni. Zato zelo podpiram izmenjave, kot je na primer program Erasmus.”

> So Magrebčani že začeli obiskovati vaša predavanja o slovenskem jeziku in književnosti?

“Še ne, ampak prej ali slej bo do tega prišlo. Zelo rad bi videl, da nekoga iz Maroka začara lepota slovenščine, Slovenije in slovenskih ljudi. Ko bomo imeli prvi primer, vam bom takoj sporočil.”

---