Starši gledajo, kaj je dobro za otroka

Norina Bogatec sodi med najboljše poznavalce slovenskega šolstva v Italiji. Raziskovanju tega področja se posveča iz študentskih let, ko je začela sodelovati s Slovenskim raziskovalnim inštitutom. Pomagala je Pavlu Štrajnu, za katerega je bila, kot pravi, slovenska šola “prava ljubezen”. Nekaj let kasneje je, po diplomi iz socialne psihologije na Filozofski fakulteti, sama prevzela ta resor SLORI-jevega raziskovanja. Šolsko področje obravnava z družboslovnega vidika, pod drobnogled postavlja zlasti spremembe - v šolski populaciji in okolju, v katerem ta družbena ustanova deluje. Sprememb je bilo v slovenski šoli v Italiji v zadnjih desetletjih veliko.

Norina Bogatec Foto: Damjan Balbi
Norina Bogatec Foto: Damjan Balbi

> S kakšnimi težavami in izzivi se je slovenska šola v Italiji soočala sredi 80. let, ko ste začeli z raziskovanjem?

“To je bilo obdobje neprekinjenega upada vpisov v slovensko šolo, razredi so bili maloštevilni, začel se je pojav združevanja razredov, na nekaterih šolah so pouk ukinili - nihče ni ukrepal, zdelo se je, da je to nekaj naravnega, a bilo je zaskrbljujoče. To je bilo obdobje, ko je v nekaterih primerih prišlo do preoblikovanja ponudbe, ampak kot vedno sta se oblikovali dve različni stališči: eni so hoteli racionalizirati, če naj uporabim ta izraz, šolsko mrežo, drugi so vztrajali pri tem, da jo je treba ohraniti v celoti.”

> Kdaj se je trend spremenil?

“Spreminjati se je začel z osamosvojitvijo Slovenije in zlasti s padcem meje, z vsem, kar se je dogajalo na evropski in krajevni ravni: drugačen pogled na Slovenijo je veliko pripomogel k temu, da je v italijansko govorečih družinah, v marsikaterem primeru pa tudi v slovensko-italijanskih, prišlo do zavedanja, da je za otroka koristno, če spozna več jezikov in kultur. Starši vedno iščejo to, kar je otroku v prid. Kakor so prej, recimo v povojnih letih, mislili, da je prav, da se otroka oddali od političnih in etničnih napetosti, tako je veliko italijanskih družin zdaj začelo vpisovati otroke v slovenske šole. Trend naraščanja vpisov in posledično spreminjanje narodnostne strukture šolske populacije se je nadaljeval do pred petimi, sedmimi leti. Sedaj spet opažamo upad vpisov, kar pa gre v veliki meri pripisati družbenim pojavom, kot so upadanje rodnosti, dejstvo, da se mladi pozno odločijo za družino in da se jih veliko izseli.”

Pouk na daljavo nas uči, da moraš v 24 urah spremeniti način učenja in razvijati odnos z učenci in dijaki v digitalnem okolju. V tem času so prišla na dan tudi nekatera ključna vprašanja slovenske šole v Italiji: ko so otroci doma in njihovi starši slovenščine ne poznajo, je pač to povsem drug scenarij ...

> V eni svojih raziskav ste zapisali, da slovensko šolo v Italiji danes zaznamujejo zadovoljstvo zaradi širjenja populacije govorcev slovenskega jezika, zbeganost, ker je občutiti potrebo po novih šolskih prijemih, in zaskrbljenost, ker naj bi se ob vse večji prisotnosti neslovenskih otrok zapostavljalo narodnostno vlogo šole. Kako se šola in manjšinska skupnost s tem soočata?

“Ti občutki se prepletajo. Gre pač za učinke teh sprememb. Da se populacija vpisanih spreminja, smo sprejeli, nekateri zaskrbljujoči učinki so na ravni jezika in tudi te bi morali sprejeti, saj ni znakov, da bi se trend spremenil. Šole se tega dobro zavedajo in poznamo marsikateri primer, ki se skuša prilagoditi spremembam, kar seveda ni enostavno, saj je šola zelo kompleksna ustanova: je državna, a tudi manjšinska, ker deluje v okviru manjšinske skupnosti, je ustanova, ki zaposluje veliko število ljudi, kar tudi ni zanemarljiv podatek. V to ustanovo se, kdor se je v njej izobraževal, vrača kot šolnik, in včasih je to začaran krog: dobijo bodoči učitelji med izobraževanjem dodatne modele ali pa aplicirajo tiste, ki so jih bili sami deležni v šoli?

Kot zunanja opazovalka ocenjujem, da ima italijanski šolski sistem dobre in slabe lastnosti, gotovo pa učni kader nima tiste pozornosti in podpore, ki bi ju moral imeti. Kajti v razred vstopi samo učitelj in prepričana sem, da delo v razredu, tako z otroki, ki so stari tri leta, kot s 15-letnimi najstniki, ni samo prenašanje znanja, temveč zahteva zelo izobražen in formiran kader. Oblikovanje teh šolskih figur, ki so centralne, bi moralo biti del širšega pogleda na to, kaj je šola danes. Pouk na daljavo nas uči, da moraš v 24 urah spremeniti način učenja in razvijati odnos z učenci in dijaki v digitalnem okolju. V tem času so prišla na dan tudi nekatera ključna vprašanja slovenske šole v Italiji: ko so otroci doma in njihovi starši slovenščine ne poznajo, je pač to povsem drug scenarij ...”

Norina Bogatec: “Meni ni vseeno, kako italijanske šole gledajo na slovenski jezik, kulturo, skupnost ...”

> Tudi v zaključkih svojih raziskav večkrat zapišete, da so dileme slovenske šole tako kompleksne, da bi zahtevale večje soočenje znotraj manjšine. Se kdo odzove na vaše pozive?

“Ne morem reči, da šoli ni dana pozornost. Mogoče se o njej težje soočamo, ker so šole državne ustanove. Koliko lahko civilna družba vpliva nanje? Ne vem … mislim pa, da bi bila potrebna večja zunanja pozornost in podpora slovenski šoli. Redno sicer sestavljamo seznam, kaj vse bi bilo treba narediti, ne pa lestvice, ki postavlja določene prioritete.”

> Kaj bi vi postavili na vrh lestvice?

“Odgovor ni preprost, ključno pa se mi zdi vprašanje, kako si manjšina zamišlja prihodnost, kaj bo čez deset let. Mislimo, da ima manjšina razvojne perspektive, ali se nam zdi pomembno samo ohraniti to, kar se da, dokler se da? Mene so učili: treba je izhajati iz analize stanja, iz številk - od tu startamo, z enim ciljem.”

> Večina otrok, ki se danes vpisujejo v slovensko šolo, so iz narodnostno mešanih ali samo italijanskih družin. Kateri je glavni razlog za vpis?

“Ko starše z anketo vprašamo, zakaj so izbrali slovenski vrtec, odgovorijo, da bi otroci spoznali dve kulturi in dva jezika, slovenska šola pa je edina državna šola, ki to možnost nudi. Verjetno so tudi bolj praktični razlogi (bližina šole, manjši razredi itd.), dejstvo pa je, da izberejo slovensko šolo, kar pomeni, da ji zaupajo. To je po mojem zelo pozitivno.

Razumeti pa moramo, da otroku, ki ni slovenskega maternega jezika, ni lahko. Učni jezik ni materni jezik, ni drugi, ni tuji jezik, ampak jezik, v katerem se uči. Ne smemo nikoli pozabiti, da je šola v prvi vrsti izobraževalna struktura. Seveda je tu tudi problem jezika, narodnosti, medkulturnosti, večkulturnosti, ampak otrok, ki pride v slovensko šolo, se mora naučiti brati, pisati, razmišljati in se predvsem naučiti, kako se bo vključil v družbo. Zlasti z avtonomijo, ki jo danes uživa vsaka šola, je pomembno, da otroku daš tisto znanje in orodje, s katerimi se na najboljši način vključi v družbo. Vsaka šola ima svoje okolje - čim bolje ga otrok spozna, tem bolje se bo v njem počutil. In to ni stvar samo enega predmeta, ampak šole v celoti. Očitno pa ni tako preprosto uresničljivo.”

> Kako gledate na uvajanje pouka slovenskega jezika v italijanske šole?

“Na Tržaškem sta samo dve šoli želeli vpeljati pouk jezika in tudi spoznavanja slovenskega okolja. Meni ni vseeno, kako italijanske šole gledajo na slovenski jezik, kulturo, skupnost ...”

> V manjšini se večkrat sliši, da bi zaradi pouka slovenščine v italijanskih šolah slovenske izgubile učence in posledično delovna mesta. Kako gledate na dejstvo, da se večinski otroci učijo jezika manjšine?

“Če je pouk povezan s spoznavanjem slovenske realnosti, torej skupnosti, ki tu živi, je to samo pozitivno. Razumem sicer zaskrbljenost nekaterih, najbrž bi res izgubili nekaj učencev, čeprav mislim, da starši vejo, kaj pomeni slovenščina kot tuj jezik in kaj pomeni obiskovati slovensko šolo. Po drugi strani pa bi kot skupnost pridobili. Ko smo pred leti starše otrok v italijanskih šolah vprašali, ali so razmišljali o vpisu v slovensko šolo, je tretjina odgovorila, da je, a se je vpisu odrekla zaradi nepoznavanja jezika in bojazni, da otroku ne bi mogla pomagati. Ti starši in njihovi otroci bi najbrž izbrali slovenščino kot tuj jezik, kar je pozitivno. In če bi na slovenskih šolah morda res izgubili nekaj delovnih mest, bi jih pridobili v italijanskih: že danes smo krvavo potrebni kadra, ki poučuje slovenščino kot tuj jezik - v šolah, a tudi na jezikovnih tečajih.

Vprašanje poučevanja slovenščine torej ni samo vprašanje italijanske šole, ampak se tiče tudi nas kot skupnosti. Vtis pa imam, da se je zanimanje nekaterih šol in staršev - zaradi pomanjkanja kadra, a tudi učbenikov - nekoliko ohladilo. Kot že rečeno, starši gledajo vedno, kaj je dobro za otroka, in zdaj se verjetno bolj ogrevajo za ruščino, kitajščino ... Občutek imam, da smo to priložnost zamudili.

Mislim pa, da je vredno vztrajati. Ko smo v sklopu SLORI-jevega projekta Eduka združili šole z obeh strani meje, je bilo mnenje vseh, da je sodelovanja premalo. Konkretna izkušnja je bolj učinkovita kot katero koli predavanje, branje. Res je bilo veselje gledati otroke štirih različnih šol, slovenske in italijanske iz Italije, in slovenske in italijanske iz Slovenije, kako delajo skupaj in kako občutijo, da so si podobni. To bi moralo biti normalno, samoumevno, a ni. Tovrstne dejavnosti so, ko učiteljice in učitelji oziroma profesorice in profesorji verjamejo vanje, res koristne.”


Najbolj brano