Reševanje ekoloških izzivov s pomočjo vsebin kulturne dediščine

Ekološka kriza in z njo povezan odnos do okolja sta problematični realnosti sodobnega časa. Kriza zato, ker dominantni trendi in prakse vplivajoče na ekologijo ogrožajo planetarno življenje človeškega in nečloveškega sveta, obenem pa znotraj obstoječega stanja ne morejo ponuditi rešitev za nastalo ekološko situacijo (Eckersley, 2019, str. 83).

Sečoveljske soline - pobiranje soli Foto: arhiv ZVKDS
Sečoveljske soline - pobiranje soli Foto: arhiv ZVKDS

Obravnava okolja kot neomejenega resursa materialnih virov in nenehna potreba po rasti sta v kontekstu planeta v relativno kratkem času doprinesla k nezamisljivim ekološkim katastrofam. Zato je sodobna družba zaradi potrebe po zagotavljanju obstoja in preživetja primorana k aktivni usmeritvi v ekološko preobrazbo. V ta namen bo potrebno osvojiti znanja, tehnike, pristope in kadre, ki bodo slednje omogočili. Zelena preobrazba pa je mogoča tudi in predvsem na osnovi ohranjanja, obujanja, preučevanja in osvajanja praks, ki jih poseduje kulturna dediščina.

Sodobni ekološki izzivi in podnebne spremembe zadevajo tudi področje kulturne dediščine. Prevladujoče je stališče, da je področje zaradi vse bolj intenzivnih vplivov podnebnih sprememb posebej ogroženo. Temu gre seveda pritrditi, saj je neločljivo povezana s celotnim planetarnim delovanjem. Vseeno pa je na mestu dopolnitev, da je pomen kulturne dediščine tudi v luči podnebnih izzivov bistveno širši in relevantnejši. Že v sami definiciji se pojem dediščine osredotoča na materialne in nesnovne dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih določena skupnost opredeljuje kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina pa tudi vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas (zakon o varstvu kulturne dediščine). Področje kulturne dediščine je tesno prepleteno z ekološko preobrazbo družbe in okoljevarstvom. Je kultura, ki jo je skupaj z okoljem človek sooblikoval skozi stoletja in ohranil do sedanjosti. Prakse, ki so tankočutno delovale z okoljem, so omogočale njegovo obnovo, preživetje in kvaliteto bivanja.

Obmorska mesta ravno zaradi ohranjanja večstoletne arhitekture navdihujejo lokalno in širše prebivalstvo.

V nujnosti, ki jo predstavlja ekološka kriza, je treba tudi kulturno dediščino dojemati kot vir preteklega človekovega delovanja, ki je znalo z okoljem sodelovati, ter tako ustvariti trajne in obnovljive preživitvene infrastrukture s pripadajočimi znanji. Slednje moramo nedvomno obravnavati kot dediščino, sočasno pa kot aktualni eksistencialni vir preživetja v materialnem in nesnovnem smislu tudi v sedanjosti in prihodnosti. Poleg trajnostno naravnanih mentalitet, vrednot in skozi stoletja ravnovesno izoblikovanih spoprijemanj z okoljem, je človeštvo uporabljalo materiale in tehnike, ki niso presegale obnovitvenih zmogljivosti zemlje. Zato je treba ponovno preučiti pomen dediščine, ki je po nekaj desetletjih morda znova aktualna. Naj dodamo, da pri tem ne gre za konservativno držo, ki bi predvidevala celostno vzpostavitev nekdanjega načina življenja v obliki odtujenih smotrov sodobnega človeka. Gre za smiselno in nujno ohranjanje ter uporabo dediščinskih vrednot pri soočanju z izzivi sedanjosti, učenja, komunikacije in apliciranja spoznanj v nove celostne ekološke rešitve.

Čeprav se tega pogostokrat ne zavedamo in dojemamo dediščino kot nekaj zunaj nas, si moramo priznati, da je v našem vsakdanu že močno prisotna. Pravzaprav jo je v naši bližnji okolici težko zaobiti, pa naj si bo to v mestnih okoljih ali podeželju. Mestna jedra, parki, vrtovi in kulturne krajine so dediščina, ki poleg kraja bivanja, predstavlja tudi kraj oddiha, posedanja, razvedrila in miru. Zgolj ob pogledu naših rutinskih poti lahko zasledimo stoletne strukture oblikovanega kamenja, lesa, opek, okolja in človekovega znanja. Obmorska mesta ravno zaradi ohranjanja večstoletne arhitekture navdihujejo lokalno in širše prebivalstvo. Temu pritrjuje volja, da se v njih zadržujemo.

Nezanemarljivo je dejstvo, da so nekdanji načini življenja poleg ekološkega pristopa omogočali tudi razvoj in gradnjo mest ter ključno prispevali k izoblikovanju kulture in višjega socialnega standarda. Vzemimo kot primer panogo solinarstva, katerega proizvodnja je v preteklosti omogočila izgradnjo mesta, “zgrajenega na soli”, Piran. Izjemna kulturna krajina danes močno ogroženih Sečoveljskih in Strunjanskih solin ponazarja simboliko skrbnega in tankočutnega odnosa človeka do okolja, kjer je proizvodnja soli sočasno vzpostavljala pestrost solinskih ekosistemov. Današnja prehranska samooskrbna vprašanja, ekološka nuja, ki je neločljivo povezana z lokalno pridelavo, aktualizira tradicionalne oblike oskrbe bolj kot kadarkoli prej v zadnjih petdesetih ali šestdesetih letih.

Naj ob omembi solinarstva izpostavimo tudi druge oblike potencialno ekološke proizvodnje, ki jih smatramo kot dediščino. Dejavnosti oljkarstva, vinogradništva, vrtičkarstva, sirarstva, čebelarstva, itd. so vse bolj uveljavljene, razširjenje in pridobivajo pomen znotraj lokalnega in širšega okolja. Lokalna tradicionalna kulinarika je tako aktualno in obsežno področje, da skorajda ne bi mogli izslediti vseh izdanih knjig na to temo. Povezuje lokalne trge, je sezonska in obnovljiva. Omeniti gre tudi številne obrti, ki niso povezane s prehrano, a so kot kulturna dediščina pomembno vpete v trajnostno lokalno proizvodnjo in skrbništvo nad okoljem. Gozdarstvo je v tem primeru posebna kultura, ki je omogočala ohranjanje zdravega gozda in oskrbo z lesom. Z njimi povezano je ladjedelstvo in mizarstvo. Proizvodnja lanu in konoplje ima v tukajšnjih območjih dolgo zgodovino. Predvsem je v globaliziranem trgu tekstilne industrije treba potrebno poudariti znanja in uporabe lokalnega blaga, ki je zagotavljalo z okoljem povezano preskrbo z oblačili. Bralci boste gotovo našteli še veliko več primerov, ki bodo dokazovali, kako močno je dediščina vpeta v sedanjosti in predstavlja potenciale za obnovljive sheme ekološke prihodnosti.

Vse naštete panoge lahko živijo, v kolikor imajo nosilce, ki jih ohranjajo. Le oni so garanti, da se bodo več stoletna znanja ohranila. Zaradi hitro spreminjajoče družbe so tradicionalna znanja toliko bolj izpostavljena izgubi. Tako kot se pozabljajo kuhinjske in poljedelske skrivnosti naših prednikov, se ob nesistematičnem dokumentiranju in uporabljanju izgubljajo tudi druga trajnostna znanja.

V kontekstu zelene ekološke preobrazbe je ključno, da se ohranjajo znanja in veščine tradicionalnih starejših kmetovalcev, solinarjev, ribičev in drugih lokalnih prebivalcev. Slednji so nosilci pomembnih trajnostnih mentalitet, ki so prepoznavale pomen sodelovanja in upoštevanja okolja. Poznale so skrivnosti delovanja okolja in dojemale planetarni ekosistem znotraj cikličnih, obnovljivih in soodvisnih principov. Ta znanja so aktualna, uporabna in temelj za prihodnje ekološke skupnostne infrastrukture.

V luči prepoznavanja dediščine v prostoru in naštevanju z dediščino povezanih dejavnosti pa ne spreglejmo, da sami sebe premalokrat prepoznavamo kot njene nosilce, uporabnike in ohranjevalce. Še več, v večini primerov človeku to zagotavlja vpetost v socialo okolje, užitek, razvedrilo in identiteto. Dejavnosti vrtičkarstva in kolobarjenja, gobarjenja in drugega nabiralništva, ob vsem predhodno naštetem predstavlja dediščinske vsebine, s katerimi se lahko prav gotovo poistovetimo.

Sodobna družba bo ekološka, ali pa je ne bo

Kulturna dediščina omogoča tudi razmislek o človekovemu delovanju. V navezavi na ekologijo lahko dediščina ponudi tudi odgovore in vzorce za pravične in demokratične odnose med človeškim in nečloveškim svetom. Ob tem predstavlja tudi zasnove za praktične in teoretske rešitve, ter branik pred vsemi oblikami izkoriščanja. Močno prisotna ekološka kulturna dediščina v ospredje postavlja vrednote enakosti, sodelovanja, blaginje, obojestranske koristi in obnovljivosti. Kot taka je tudi učni vzorec, ki jo gre upoštevati tudi v informacijski in tehnološki družbi, katere prihodnost bo ekološka, ali pa je ne bo.

Matjaž Kljun, Konservator ZVKDS OE Piran

Viri:
1. Eckersley, R. (2019). Zelena država: premišljanje demokracije in suverenosti. Ljubljana: Inštitut Časopis za kritiko znanosti.
2. Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). Ur.l. RS, št. 16/2008. Dostopno prek: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4144

Najbolj brano