Pri ZRS Koper je že od samega začetka

Zgodovinar akad. prof. dr. Jože Pirjevec je eden izmed najbolj prepoznavnih sodelavcev Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. “Z ZRS sodelujem že od takrat, ko se je ideja začela šele pojavljati. Motor pobude je bila dr. Lucija Čok, pri meni pa sta se oglasila dr. Darko Darovec in njegova žena, ki sem jima takoj odgovoril pritrdilno. Zdelo se mi je pomembno, da bi nastal na Primorskem intelektualni center, ki ga takrat ni bilo. Všeč mi je bilo, da so Koprčani segli tudi na Tržaško in se niso ustrašili državne meje,” se Pirjevec spominja začetkov.

> Skupaj z ZRS ste prešli različne faze razvoja?

“Da. Že od začetka smo mislili, da bomo ZRS nadgradili z univerzo. Italijani imajo ob meji vrsto univerz: tržaško, videmsko, fakultete v Gorici, medtem ko Slovenci nismo ob naši zahodni meji imeli ničesar. Na nek način je bilo treba odgovoriti, ne zaradi nacionalizma, temveč zato, da se s svojim kulturnim potencialom vpletemo v intelektualni dialog v širšem jadranskem prostoru. Od nekdaj sem prepričan, da je morje za Slovenijo zelo pomembno, čeprav imam pogosto občutek, da imajo na Kranjskem morje samo za kopanje. Zato sem tudi s simpatijo gledal na ustanavljanje koprskega pristanišča. Moja teza je, da je Slovenija z ustanovitvijo koprskega pristanišča uveljavila željo, da oblikuje svoje gospodarstvo neodvisno od Beograda. V določenem smislu je Koper na začetku naše osamosvojitve. V slovenski politiki sta obstajali dve razvojni viziji: prva je stavila na gospodarsko os Jesenice-Ljubljana-Zagreb-Beograd-Skopje, druga pa na os Maribor-Ljubljana-Koper. Prevladala je druga - v prepričanju, da se mora Slovenija vključiti v evropski in sredozemski prostor, v široki svet. Z ustanovitvijo ZRS smo načrtovali prav to. Od tedaj je minilo že četrt stoletja in ne glede na bridke izkušnje zaradi spora z bivšim rektorjem univerze, smo dosegli veliko. ZRS je danes center intelektualnega življenja in dela, ki je vsega spoštovanja vredno. Uveljavili smo se na domači in mednarodni ravni pri čemer velja poudariti, da je ZRS v Sloveniji edini center visoke raziskovalne kulture izven Ljubljane. Naše delo je cenjeno, zanj dobivamo priznanja, navezali smo stike z najrazličnejšimi univerzitetnimi središči od Benetk do Pekinga. Všeč mi je reči, da gremo po poti Marca Pola.”

> Dejavnosti ste razvejali na vse strani, saj niste ozko humanistično usmerjeni?

“Imamo pisano paleto raziskovalnih dejavnosti. Zame sta seveda osrednji humanistika in zgodovina, toda veseli me dejstvo, da se ukvarjamo tudi z oljkami, tipično mediteransko rastlino, pa s kineziologijo, ki raziskuje človeško telo in njegovo gibanje, in še s številnimi drugimi panogami. Je dokaz intelektualnega dinamizma. Na poletnem sprejemu ob 25-letnici obstoja sem bil prav navdušen, ko sem videl, koliko mladih raziskovalcev, ki hrepenijo po znanju, se je zbralo pod našo streho.”

“Moja teza je, da je Slovenija z ustanovitvijo koprskega pristanišča uveljavila željo, da oblikuje svoje gospodarstvo neodvisno od Beograda. V določenem smislu je Koper na začetku naše osamosvojitve.”

> Ob tem pa je ZRS Koper v svojem razvoju pokazal tudi določeno trdoživost. Po sporu z vodstvom Univerze na Primorskem se je marsikomu zdelo, da bo razvoj te institucije počasi usihal.

“Tveganje je bilo veliko. Bivši rektor Dragan Marušič, ki je „vladal” kar osem let, je vodil sovražno politiko do humanistike in ZRS nasploh. Ker smo bili v nevarnosti, da bomo potisnjeni na stranski tir, se je začel boj za osamosvojitev, ki je bil po svoje zelo dramatičen. Tudi zato, ker v Ljubljani ni bilo veliko posluha za našo stisko. Rektor se je obnašal tako avtokratsko, da česa podobnega nisem doživel nikjer, čeprav sem predaval na raznih univerzah v Evropi. Toda preživeli smo, predvsem po zaslugi direktorja, prof. dr. Rada Pišota, ki je vložil vse svoje moči v osamosvojitveni projekt.”

> Ali ste kdaj pomislili, da bi odšli na neko večjo, bolj prestižno znanstveno institucijo?

“Jaz sem že bil na uglednih univerzah, tako v Pisi kot Padovi in tudi v Trstu, ki si je v zadnjih desetletjih ustvaril veliko ime v italijanski univerzitetni srenji. V Koper sem prestopil zato, ker sem se zavedal, da moramo biti Slovenci na Primorskem intelektualno močni. Zelo sem tudi zadovoljen, kadar slišim kakšno vzpodbudno novico o univerzi v Novi Gorici.”

> Ta center v Kopru je praktično nadomestek za slovensko univerzo v Trstu, za katero je potekal boj že pred več kot sto leti.

“Tako je. Prve ideje o slovenski univerzi so se pojavljale že na začetku 19. stoletja, bolj realne pa so bile zahteve pred prvo svetovno vojno. Henrik Tuma, slovenski socialdemokrat, je takrat trdil, da moramo svojo univerzo ustanoviti v Trstu ne samo zato, ker je bil Trst tedaj največje slovensko mesto, temveč tudi zato, ker je bil živahno ekonomsko in intelektualno središče, drugačen od provincialne Ljubljane. Univerza spada v kraj, kjer se nekaj dogaja, je govoril Tuma. Mislim, da ima Koper danes te adute. Poleg tega je ohranil etnično pluralnost, kar je zame velik plus.”

> Vaše strokovno delo je opazila tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost, ki vam je podelila priznanje odličnost v znanosti za knjigo Partizani.

“To me zelo veseli. Tudi zato, ker brez podpore te agencije in drugih ustanov, v prvi vrsti seveda ZRS, knjige ne bi mogel napisati, ker tak podvig zahteva poleg intelektualnega in fizičnega napora tudi finančno in administrativno podporo. Ponosen sem, da sem pri svojih letih še v rednem delovnem razmerju, čeprav se zavedam, da sem danes nekakšna bela vrana.”

> Ste pričakovali takšen uspeh in odziv na knjigo Partizani?

“Pisal sem jo zadnjih šest let, pri tem pa sem imel 40 let raziskovalnega zaledja. Odzivi na knjigo so drugačni od pričakovanj. Prepričan sem bil, da pišem besedilo, ki bo prispevalo k narodni spravi. Nisem pisal apologije partizanstva, čeprav mi je jasno, kaj ta upor pomeni v zgodovini našega naroda, saj je temeljni kamen naše državnosti. Kljub temu pa se mi je zdelo primerno, da o njem zapišem vse, kar vem: tudi negativne plati, tudi zločine. Pričakoval sem očitke z levice, saj sem pripoved sklenil s povojnimi poboji, a s te strani ni prišlo do nobenega ugovora, ker so ljudje očitno razumeli, da je celovit pristop do naše zgodovinske izkušnje potreben, če hočemo premostiti travme preteklosti. Desnica pa tega diskurza ni sprejela in tako sem postal tarča načrtovanih napadov, ki so verjetno zaukazani od zgoraj. Gre za odločitev, ki služi današnjemu političnemu boju.”

> Na poti pa je že vaša nova knjiga, tako da vaša produktivnost kljub 80. letom ne pojenja.

“Intelektualno delo je kot telovadba. Če telovadiš, ostaneš dolgo kolikor toliko prožen, in če delaš intelektualno, prav tako ostaneš prožen. Jaz sem vse življenje veliko intelektualno telovadil. Nova knjiga pa je ideja mojega prijatelja, v kateri je zbral moje glose, ki jih od leta 1978 vsak teden pišem v Primorskem dnevniku. Sam tega ne bi nikoli naredil, saj priznam, da ne bi imel volje prebrati približno 4000 prispevkov. Knjiga, ki se pripravlja za tisk, je bolj jubilejnega značaja, a ima tudi določeno politično vsebino, saj je prikaz 40-letnega življenja v Trstu, Sloveniji, Italiji, Evropi.”

> Pogovori z Jožetom Pirjevcem se vedno končajo s prihodnjimi projekti. Kaj pripravljate, kaj raziskujete?

“Zdaj je vse v znamenju Kitajcev. Pred časom sem s sodelavci ZRS navezal stike z eno od pekinških univerz in se dogovoril za izdajo zbornika o kitajsko-jugoslovanskih odnosih. Začel sem pisati članek o Titovem obdobju, pri čemer me je tema tako prevzela, da se z njo ubadam že celo leto. Zgodba je namreč nadvse zapletena, a tudi privlačna, ker sta bila kitajski upor in revolucija podobna jugoslovanski izkušnji. Zaradi tega so bili Tito in tovariši po razkolu s Stalinom prepričani, da bo do spopada neizbvežno prišlo tudi med SZ in Kitajsko. Kar se je res zgodilo, a ne tako hitro, kot so pričakovali. Ko so Kitajci začeli iskati izhod iz krize, v katero so zabredli v času Kulturnie revolucije, so se ozirali prav po izkušnji jugoslovanskih komunistov. Mislim, da so Kitajci njihovi najboljši učenci oziroma, da so prekosili učitelje, saj jim je uspelo na učinkovit način cepiti tržno gospodarstvo na socializem.”

---