Medkulturni dialog bi moral biti obvezen šolski predmet

Dr. Jadranka Cergol je klasična filologinja, ki svojo raziskovalno pozornost posveča medkulturnim dinamikam. Na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem (UP FHŠ) predava pri predmetih, ki so povezani z jezikoslovjem in komuniciranjem, v okviru raznih projektov pa je sodelovala pri pripravi znanstvenih monografij s področja jezikovnega in kulturnega stikanja. Je predstojnica raziskovalnega Inštituta za medkulturne študije UP FHŠ in članica znanstvenega sveta Slorija, s katerim sicer sodeluje že vrsto let. Dobro pozna književno produkcijo slovenskih avtoric in avtorjev, ki delujejo in živijo v Italiji, in se - vsak po svoje - ukvarjajo z vprašanjem identitete.

> Ena od raziskovalnih tem, s katero se ukvarjate, je recepcija antičnih vrednot v sodobnejših slovenskih avtorjih. Katere vrednote ostajajo aktualne po več kot dveh tisočletjih?

“Pravzaprav gre za trinom, ki ga zaznavam tako v grških literaturi kot tudi v današnjem svetu in ga sestavljajo lepo, dobro in koristno. V antiki je bilo lepo tudi dobro in koristno in kar je bilo koristno, je bilo tudi dobro in lepo. Kot primer lahko navedem klasično arhitekturo in kiparstvo, kjer izstopajo urejenost in razmerja. Za Grke in Rimljane je bilo to seveda lepo, ampak tudi dobro in posledično koristno. S časom se je tem pojmom pridružila še pravičnost, tako da imamo na koncu naslednje vrednote: moralno dobroto, estetsko lepoto, politično pravičnost in korist za širšo družbo. Gre za nekakšno rdečo nit, ki jo najdemo tudi v humanizmu in v današnjem času, ko pri avtorjih izstopa predvsem iskanje teh vrednot, ki pa niso nujno prisotne istočasno in z enako intenzivnostjo.”

> Umetniki pregovorno iščejo ravno lepoto, pogosto tisto estetsko. Ali je tovrstno iskanje v nekaterih literarnih zvrsteh bolj izrazito kot v drugih?

“Zdi se mi, da zvrsti ne igrajo neke vloge. Prej bi rekla, da je intenzivnost iskanja odvisna od samih avtorjev - pri nekaterih je bolj poudarjena, pri drugih manj. Morda te vrednote pridejo bolj do izraza v poeziji, pri kateri je pisanje bolj koncizno, po drugi strani pa je v daljših delih več prostora za poglobljeno iskanje. Med tržaškimi in goriškimi avtoricami ter avtorji je veliko takih, ki iščejo lepo in dobro v svetu - vsak po svoje, seveda.”

“Nihče se ne ukvarja s problemi, s katerimi se srečujejo mlade generacije, od pomanjkanja služb do previsokih cen stanovanj in težav, ki jih imajo, ko si želijo ustvariti družino. Obljubili so jim, da lahko dobijo vse, dobili pa niso nič.”

> Obmejni avtorji so praviloma zavezani tudi vprašanju individualne in kolektivne identitete, ki predstavlja še enega od vaših raziskovalnih interesov. Najbrž lahko trdimo, da gre za prastaro temo, ki je konstanta v večkulturnih prostorih. Sprašujem pa se, ali tudi Italijani doživljajo Trst kot medkulturno mesto oziroma ga kot takšno dojemajo le pripadniki manjšinskih narodnih skupin?

“V tako imenovani zamejski literaturi so vprašanja o nacionalni pripadnosti in identiteti stalnica, drugje pa ni tako. Pred kratkim sem denimo na spletnih straneh nekaterih italijanskih univerz preverjala, s kakšnimi temami se ukvarjajo doktorski študenti na področju literature in jezikoslovja. Presenečena sem bila, da je večina raziskav še vedno vezanih na klasično literaturo, iluminizem, renesanso, Leoparijevo romantiko in podobno. Upravičeno se lahko torej vprašamo, kolikšno je kolektivno zavedanje o tem, da se je italijanska družba že zdavnaj precej spremenila. In v tem je najbrž največja razlika z našim prostorom: mi se že dvesto let zavedamo, da živimo v medkulturnem prostoru, v italijanskih mestih pa se tega začenjajo zavedati šele v zadnjih letih, čeprav se je družba zaradi migracij spremenila že pred nekaj desetletji.

Zdi se mi, da člani naše skupnosti ozavestijo to kulturno raznolikost zelo zgodaj, koliko pa se Italijan v Trstu ali tudi Slovenec v Istri zaveda, da živi v medkulturni družbi, je odvisno samo od njega. Imamo takšne, ki jim je to všeč in kulturno pestrost tudi radi izpostavljajo, na drugi stran pa so tisti, ki kulturno heterogeno družbo zavračajo. Dejansko pa se s tovrstnimi vprašanji začnemo ukvarjati takrat, ko medkulturnost živimo v svojem vsakdanjem življenju.”

> Radi poudarjamo, da sta Trst in Gorica medkulturni mesti, ker v njih sobivata italijanska in slovenska kultura. Vprašanje pa je, ali smo v omenjene medkulturne dinamike pripravljeni sprejeti še druge narode?

“Včasih se mi zdi, da živi naša skupnost v mehurčku, v katerem smo sami ali kvečjemu v družbi Italijanov. Okoli nas pa so že nekaj desetletij tudi drugi, ki jih pogosto ne vidimo, zato pogrešam več ozaveščanja in medkulturne vzgoje. Težave, ki nastanejo med narodnimi skupnostmi, izvirajo iz nepoznavanja in so torej kulturnega značaja. V okviru aktivnosti v obeh čezmejnih projektih Eduka, ki ju je vodil Slori, smo zato veliko delali na medsebojnem spoznavanju. Menim pa, da bi moral biti medkulturni dialog obvezen šolski predmet. Spoštovanje se namreč vzpostavi ravno s poznavanjem drugega in takrat lažje iščemo dobroto, lepoto, korist in pravičnost - tako kot v antiki.”

> Slori pri svojem raziskovalnem delu uporablja zlasti družboslovno znanje in orodja. Ali ne bi lahko tudi humanistika prispevala svoj del, recimo s pomočjo filozofije, antropologije, etike in drugih humanističnih ved?

“Drži, da se je Slori od svoje ustanovitve dolgo ukvarjal predvsem s sociološkimi spremembami v naši skupnosti, pod pritiskom sodobnih dinamik in splošnih potreb pa je v zadnjih letih veliko napora usmeril v jezikovno politiko. Danes tako ponuja številne jezikovne usluge, od izobraževanj in srečanj do oddaj, jezikovnih rubrik in jezikovne svetovalnice. V okviru projekta Jezik - Lingua smo se ukvarjali tudi s poučevanjem manjšinskega jezika v šolah in s čezmejno literaturo, zato lahko rečemo, da je humanistika delno že vstopila v Slorijevo raziskovalno delo s književnostjo, na katero je naša skupnost zelo ponosna.”

> Konec koncev lahko z raziskovanjem sodobne literarne produkcije bolje razumemo skupnost, ki je izrazito heterogena.

“Literarna produkcija je seveda omejena, vendar živahna. S proučevanjem vprašanj, s katerimi se ukvarjajo avtorji, pa lahko ugotovimo, katere so potrebe širše manjšinske javnosti. Mladi zelo malo objavljajo, kar pa še ne pomeni, da malo pišejo. Pred kratkim sem mlajšega avtorja vprašala, v čem se njegovo pisanje razlikuje od tistega, ki ga podpisujejo starejši pisci. Odgovor je bil jasen in kaže na percepcijo slovenske literature, ki da obravnava vojno in z njo povezane teme ter zapite petdesetletnike ter njihove osebne zgodbe. Nihče se ne ukvarja s problemi, s katerimi se srečujejo mlade generacije, od pomanjkanja služb do previsokih cen stanovanj in težav, ki jih imajo, ko si želijo ustvariti družino. Obljubili so jim, da lahko dobijo vse, dobili pa niso nič. Mladi se torej ukvarjajo s temi vprašanji in pomembno je, da to tudi javno izpostavijo, saj v nasprotnem primeru ne bomo znali razumeti potreb tega dela naše skupnosti, ki išče lasten prostor v veliko širši, globalni družbi.”

> Na fakulteti predavate v okviru predmetov, ki so tako ali drugače povezani z jezikom in komuniciranjem. Ali opažate razlike v odnosu do jezika med študenti, ki prihajajo iz Italije oziroma Slovenije?

“Na fakulteti se veliko ukvarjamo z vprašanjem identitete in opažam, da imajo zlasti študenti iz zamejstva spoštljiv odnos do jezika, čeprav jih hkrati zanimajo tudi druge teme. Obstoj manjšine v našem okolju zagotovo ni njihova glavna skrb, morda zato, ker ozračje ni več tako napeto kot je bilo nekoč. Lahko rečemo, da se jim ni treba več 'boriti'. Na vseh nivojih pa zaznavam problem površinskosti in vseenosti, a ne le med mladimi.

Vsekakor so vprašanja vezana na jezik in njegovo rabo izjemno kompleksna in posledično tudi zanimiva, saj so za njimi osebne in družbene dinamike ter emocionalni vidiki, s katerimi se soočamo.”

> Ali to pomeni, da se mladi sicer ukvarjajo z vprašanjem identitete in narodne pripadnosti, vendar drugače, skladno s spreminjajočim se svetom?

“Kot sem že povedala, imajo mladi danes druga zanimanja in narodna pripadnost je le eno od teh. Ukvarjajo se z večplastnimi identitetami in nanje gledajo veliko manj obremenjeno od starejših generacij. Konec koncev so se v medkulturno in kompleksno družbo rodili in nove dinamike sodobnega časa so zanje nekaj čisto normalnega.”

---