Filozof po poklicu in poklicanosti

Ko pomisliš na Jerneja Ščeka, pomisliš, da Slovenci v Italiji še premorejo kultivirane govorce in razmišljujoče ljudi. Njegova mlada leta obetajo. Obetavno pa je tudi dejstvo, da se Šček ne zapira v kabinetno učenost, ampak predava slovenskim dijakom in študentom v Trstu, piše in prevaja ter nastopa kot publicist, ki sprašuje intelektualce, pisatelje, politike, alpiniste ... Tokrat je bil v obratni vlogi. Postal je intervjuvanec.

> Če najbolj banalno vprašanje, kdo si, postaviš filozofu, ni več banalno. Kdo ste, Jernej Šček?

“Po izobrazbi, poklicu in poklicanosti sem filozof, in sicer po zaslugi dveh profesoric, ki sta oblikovali moje vrednostno obzorje. Miselno orientacijo na domačem dolgujem Marizi Skerk, pogled v širjave in globočave večnih človeških vprašanj pa Alenki Rebula - dom in svet. Moj vsakdan se je z doktoratom sociologije kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti pri profesorju Igorju Škamperletu prekucnil na glavo, namesto šolskega zvonca ga trenutno narekuje čez dan znanstvena, čez noč literarna kukavica. Poleg znanstvene publicistike lahko končno izpeljujem resne knjižne izdaje: letos je izšel Augusto Del Noce, januarja bo Bartolomé de Las Casas, v 2022 še Leon Battista Alberti in Vergerij starejši. V spomladanskem semestru bom na programu slovenskega jezika in kulture tržaškega oddelka za humanistične študije predaval o humanistični misli v literarnem svetu Alojza Rebule, to bo moja prva akademska izkušnja. Sicer bo kmalu začel izhajati prevodni cvetober gorniškega pripovedništva, dve knjigi Maura Corone, tri Paola Cognettija, ena Maria Rigonija Sterna. Ko mi zmanjka kisika, v Sobotni prilogi objavim kak polnovreden intervju.”

> Zakaj pravite, da ste filozof po poklicu in poklicanosti?

“Kdor jemlje humanistične vede zares, mora po njenih merilih in načelih tudi živeti, kar je še zlasti pomembno za vse, ki tako ali drugače delujemo z mladimi. Ti ne kupijo mačka v žaklju.”

“Kdor jemlje humanistične vede zares, mora po njenih merilih in načelih tudi živeti, kar je še zlasti pomembno za vse, ki tako ali drugače delujemo z mladimi. Ti ne kupijo mačka v žaklju.”

> Na kako rodovitna tla pade filozofija v Trstu? Bi bilo z vami kaj drugače, če se ne bi rodili v tem okolju, kjer se pretaka več identitet?

“Če naleti na dovzetnega človeka, manjšinskost prebuja in bodri k delovanju, peha v podzemlje, bi rekel Rebula. Življenje manjšinca je po svojem filozofsko dejanje. Tu mora vsakdo hočeš nočeš pogledati svojim samoumevnostim v obraz: ko vstopiš v poštni urad, izbiraš novorojenčku ime, se odločaš za vračanje priimka v izvorno obliko. Na obrobju vse sili k dvomu, iskanju smisla, čudenju, nemiru in nelagodju, postavljanju temeljnih osebnih in skupnostnih vprašanj.”

> Kako je prišlo do tega, da ste se v okolju, ki je prepojeno s polpreteklo zgodovino, usmerili v bistveno bolj oddaljen čas?

“Povsem naravno. Človek je bitje smisla. Kjer ga ne najde, išče drugje in koplje nazaj k izvorom. Problem našega stoletja je humanističen - obupali smo nad človekom, v preroditvene možnosti človeštva ne verjamemo več. Sodobnike lahko iz duhovne krize izvleče le novi humanizem, kakor je renesančnike antika. Historični humanizem je naše kraje sicer oplazil, a ni jih obšel. Toda v visokih rastiščih marksizma, strukturalizma ali lacanovske psihoanalize humanizem na Slovenskem velja kot lanski sneg. Trudoma nabrano gradivo Primoža Simonitija čaka na boljše čase.”

Celo v najbolj zavednem delu naše skupnosti, med mladimi upi, se stopnjuje odpor in prezir do osrednje Slovenije, češ da nas ne razume, nas premalo pozna, da nas ločujejo nepremagljive specifike, od prehrambenih do miselnih navad.

> Ne pomaga, da je tam blizu, časovno blizu, živel Trubar?

“In še marsikdo drug! Koprčan Vergerij starejši, tržaški škof Piccolomini, Egidij iz Viterba, ki je krajši čas preživel v Kopru, Frane Petrić s Cresa … Humanizem na Slovenskem je neobdelana zemlja, še več, je nikogaršnja zemlja. Za leve so te teme nevarno prepolne krščanske presežnosti in duhovnosti, za desne je v njih preveč protagorejskega zanosa, tuzemeljskega zagona, preveč človeškosti.”

> Kje se delitvi na leve in desne težje izogneš, v Sloveniji ali med Slovenci v Italiji?

“Za hrbtom čez mejo. V Sloveniji.”

> A zdi se, da ta delitev tu in tam na enak način zavira razvoj.

“Ni dvoma, a naš žarek upanja je slepa nuja narodnega preživetja, ki sili v preseganje delitev.”

> Ko pravite naš, govorite kot Slovenec v Italiji?

“Da. Če bi razkolu podlegli med obema vojnama, ne bi preživeli, in podobno tvegamo še danes. Zdaj, objektivno se tresemo od demografske zime. Pod zvonikom v Slivnem so razobešena oznanila, ki v zadnjem letu naštevajo šest krstov, eno poroko in 53 pogrebov.” A problem je veliko globlji in težje rešljivi: ohlajanje narodnega občutja. Če naj rečem heglovsko, raznarodujemo se zaradi pomanjkanja pomanjkanja. V brezimnost, v našem primeru v poitalijančevanje, drsimo iz udobja, lagodnosti, iz blagostanja in nevednosti. Brez pomanjkanja ni potrebe, brez potrebe ni želje, brez želje ni napora, brez tega pa ni življenja. Slovenstvo na zahodnem obrobju je v bistvu duhovni problem. Danes za premnoge breme, prepogosto zadrega, vse manj vrednota. Izgovorov o Črnih Petrih ni več, kazalec vesti moramo čim prej obrniti k sebi.”

> Kdo nosi odgovornost obračanja kazalca proti sebi? Šola, družina, posameznik?

“V somraku vzgoje smo: družinsko okolje popušča, naša šola odstopa in se sprevrača v jezikovni servis, ker noče stopati na prste Neslovencem. Nočemo izključevati drugih, kot so nekoč drugi izključevali nas - upravičeno! Toda obenem se odpovedujemo prenašanju slovenskega kulturnega izročila, s čimer Slovencem jemljemo izbiro, da bi ostali ali postali Slovenci, Italijanom pa možnost in razlog, da bi se podučili o sosedu. Prostovoljno podvojezičenje slovenskih ustanov je drugo ime za poitalijančevanje. Ko bi vsaj delček energij prihranili za fronte, kjer gre zares: administracija in kadrovanje v javni upravi, odvetništvo, prijava na razpise. Potem pa se zgodi, da brat moje žene pokliče na občino in ni nikogar, ki bi mu znal odgovoriti v slovenščini. V Nabrežini, si mislite!”

Skratka ...

“Z nami se bo verjetno zgodilo to, kar je papež Ratzinger napovedoval krščanstvu: prihodnost krščanstva je v rokah družin. Če humanizem kaj uči, je to, da se prave in trajne revolucije začnejo pred lastnim pragom.”

> In vendar nekaj lahko storijo tudi organizacije, kajne? Ste član upravnega odbora Slovenskega raziskovalnega inštituta (Slori), zato se boste najbrž strinjali, da je njegov načrt jezikovne politike v zamejstvu nekaj, kar smo doslej pogrešali.

“Kako da ne. Slori je s sestavo razvojnih smernic na področju družbe, jezika in šole prevzel častivredno odgovornost in zakrpal desetletne vrzeli. Nakazal je pot. Na mojem področju je na primer letos podprl izdajo dvojezičnega zbornika mednarodnih filozofskih srečanj Misliti več, ki sva ga uredila s kolegico Veroniko Brecelj.”

> Pravite, da slovenska skupnost v Italiji potrebuje več visoke kulture?

“Selektivni kriterij kakovosti je na vseh ravneh preživetvena nuja. Potrebujemo misleče, čuteče in čuječe državljane. Brez glave še kokoš prej ali slej obstane. Zato pa jim moramo dati možnost, najvišje možne pogoje, in priložnost, da doma ostanejo. In na prava mesta nastavljati izobražene strokovnjake.”

> Težko se ne bi strinjali, ampak kako boš obdržal “glave” v zamejstvu, ko pa so v severnih italijanskih deželah in severnoevropskih državah boljši življenjski pogoji?

“Glejte, kdo bi se kosal z Googlom ali Silicijevo dolino. Gre za to, da poklicem naše skupnosti povrnemo odgovornost, dostojanstvo, prestiž, če hočete. V drugih kontekstih do takih služb nimajo dostopa niti najboljši, mi pa zaposlujemo vsakogar kot za stavo. Povem izzivalno: nam gre predobro? Koliko poklicnikov bi se izreklo za Slovence?”

> Menite, da so bila zadnja leta narejene napake?

“O tem ni dvoma, vprašanje je le, če so popravljive. Opažam, da je trenutno največji problem pristriženje popkovine z domovino. Celo v najbolj zavednem delu naše skupnosti, med mladimi upi, se stopnjuje odpor in prezir do osrednje Slovenije, češ da nas ne razume, nas premalo pozna, da nas ločujejo nepremagljive specifike, od prehrambenih do miselnih navad. Že možno, toda pozor: manjšinec brez vsaj navideznega stika z matico ne more preživeti, matica brez nas pač. Vsaj od poklicnih Slovencev, denimo kulturnih upraviteljev, bi bilo pričakovati, da od znotraj spremljajo in poznajo matične tokove.”

> Da vedo vsaj za imena predsednikov, ministrov, piscev kriminalk …

“Samo kdor je slep in gluh, resnično verjame, da bo “zamejskost” rešila slovensko skupnost v Italiji. Ta krč ponosa in samozadostnosti poglablja naš zaostanek od živega slovenstva. Slovenski vlak teče sto na uro, mi pa dvajset.”

---