Estetski kaos ali kulturna dediščina
Dediščina so dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih ljudje opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas. Varstvo dediščine je v javno korist, ki se določa v skladu s kulturnim, vzgojnim, razvojnim, simbolnim in identifikacijskim pomenom dediščine za državo, pokrajine in občine (Zakon o varstvu kulturne dediščine).
Odpri galerijo
Sečoveljski rudnik Foto: ZVKDS
Tehniška dediščina, za katero se uporabljata tudi izraza: tehnična, industrijska dediščina, je vrsto let veljalo, da poleg priznanih tehničnih in tehnoloških kvalitet nima krajinskih, zgodovinskih, arhitekturnih in estetskih vrednot. Glede na kompleksnost in hitrost razvoja tehnologije in industrializacije, ki sta močno vplivala na spremembe družbe in okolja, je bil z leti tudi sam študij zgodovine tehniške dediščine izpostavljen kompleksnemu razvoju.
Zametki varovanja tehniške dediščine segajo v 50. leta dvajsetega stoletja, ko se v Angliji pojavi nova veja študija - industrijska arheologija ali študij industrijske dediščine, ki proučuje ostanke, ki jih je industrializacija zapustila.
Bibliografija:
Battisti E., Battisti F.M. (a cura di), Archeologia Industriale. Architettura, lavoro, tecnologia,
economia e la vera rivoluzione industriale, Jaca Book, Milano, 2001
Morandi C. (a cura di), Alla scoperta dell’archeologia industriale. La storia socio-economica regionale attraverso le strutture produttive industriali, Cleup, Padova, 2010
Leopold Kohr, La citta' a dimensione umana. Pianificazione, bellezza, convivialita' nella citta' policentrica. Como, red edizione, 1992
Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem: vodnik po arhitekturi, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Ljubljana, 2002
AB; Rog et cetera. Uporaba industrijskih objektov za kulturne namene v mestu: prenova, novogradnja, revitalizacija; Ljubljana, december 2011,
Strokovne zasnove za varstvo kulturne dediščine; Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran, Piran, februar 2006,
Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/2011, 30/2011 - Odl. US, 90/2012, 111/2013 in 32/16)
Pravilnik o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah (Uradni list RS, št. 102/10)
Zgodovinsko prelomnico pomenijo burni protesti prebivalcev, ki so sledili rušenju londonske železniške postaje Euston. Na zahtevo javnosti je bila sestavljena interdisciplinarna komisija, v katero so bili vključeni izobraženci humanističnih in tehničnih strok, ki so objekte predvidene za rušenje ali demontažo dokumentirali, ovrednotili in opredelili kot zaščitene ter jim z ustreznimi varstvenimi režimi določili način varovanja in ohranjanja. Tako postane prav Velika Britanija prva država, ki je leta 1962 vključila temeljno vlogo tehnološkega razvoja in industrializacije v svojo nacionalno kulturno zgodovino.
V naslednjih dvajsetih letih so tudi druge evropske države začele pot ohranjanja tehniške-industrijske dediščine. V glavnem so države različno dojemale kvalitete tehniške dediščine ter posledično raznoliko vrednotile in varovale take objekte.
Danes pod nazivom tehniška dediščina prepoznavamo kvalitete stavbnega tkiva ter grajene objekte in predmete, stroje in strojno opremo, ki so služila človekovim potrebam ter so odraz in primer stopnje gospodarskega, kulturnega, političnega in tehnološkega razvoja.
Opuščeni objekti predmet prestrukturiranja
Zaradi intenzivno naraščajočega in globalnega procesa deindustrializacije je trenutno eden najbolj uporabljenih izrazov povezanih s tehniško dediščino - industrijska dediščina. Opuščeni industrijski obrati, ki so prepoznani samo kot racionalne in funkcionalne, a ne kot enakovredne strukture prostora, so pogosto postali prej zadrega in problem kot priložnost za vključitev stavb ali območij v širše bivalno okolje. Zlasti v urbanih območjih so bile te strukture v večini podrejene rušitvam.
V evropskih državah je kar nekaj primerov, ko so taka velika območja, na podlagi rasti zavesti o vrednotah in potencialu, postala predmet prestrukturiranja, prenove ter novih vsebin, ki pomenijo obogatitev urbanega prostora in ne nazadnje povečano tržno vrednost območja kjer se nahajajo. Področje nekdanjih keramičnih delavnic Richard Ginori v Milanu, je prenovljeno v novo stanovanjsko-poslovno območje, industrijski kompleks Crespi d'Adda v Lombardiji, je po prenovi, kot industrijski park vpisan celo v Unescov seznam dediščine. V Parmi je arhitekt Renzo Piano nekdanjo tovarno sladkorja Eridania, preoblikoval v koncertno dvorano. Ne smemo pozabiti niti na nekdanjo železniško postajo, ki jo danes poznamo kot muzej d'Orsay v Parizu. V nove proizvodne, izobraževalne, stanovanjske in skupnostne prostore je bilo prenovljeno in prestrukturirano obsežno industrijsko območje Poblenou v Barceloni, ki velja za zgled revitalizacije, ki mu sledijo številna mesta po svetu.
Tehniška dediščina v Istri
Na območju štirih obalnih občin je evidentirana in v register nepremične kulturne dediščine vpisana tehniška dediščina, razdeljena v štiri vsebinske sklope. Prometna infrastruktura zajema ceste, železnice, pristanišča, mostove. Elektroenergetski objekti pričajo o elektrifikaciji teritorija. Vodnogospodarski objekti kot so vodovodi, zbiralniki za vodo, napajališča, perišča, ureditve vodotokov, namakalni sistemi in ureditve depresijskih območij izražajo dragocenost vodnih virov in racionalnost uporabe terena. Zadnji sklop predstavljajo pridelovalna-prodajna, obrtna in industrijska arhitektura. Pomembno je zavedanje, da sodijo nekateri sklopi tehniške dediščine, po obsegu, edinstvenosti in kvalitetah v sam vrh tehnološkega razvoja ter arhitekturnega in urbanističnega projektiranja - nekaj primerov: trasa nekdanje železnice Trst-Poreč (Parenzana), s svojimi postajališči, predori in nadvozi. Trasa Rižanskega vodovoda z zajezitvijo na Vzročku, zbiralnikom in čistilno napravo v Cepkih ter vodnjakom v Bertokih. Melioracijsko območje na Serminu s črpališčem in transformatorsko postajo, Tovarna Delamaris v Izoli, Tovarna Salvetti v Piranu ali Rudnik v Sečovljah.
Kljub izkušnjam, da je uspešno načrtovanje novih, tako urbanih kot ruralnih območij mogoče z vključevanjem, dialogom in prepletanjem med starim in novim, pomeni ohranjanje in prenova tehniške dediščine pri nas še vedno težko odločitev.
Že Sir William Holford, arhitekt in urbanist, je v svojih spisih “The Training of Planners” trdil, da so imela pretekla zgodovinska obdobja glede načrtovanja prednost, ker so imela jasen moralni cilj, ki je usmerjal projektanta: klasična antika je težila k harmoniji, srednji vek k transcendenci, renesansa k eleganci proporcij, tudi v obdobjih, ki so nam časovno bližje je bil njihov namen razsvetliti človeštvo. Ker takega jasnega načela ni več, je postalo (urbanistično) projektiranje neke vrste “socialna služba” konceptov, ki se iz dneva v dan spreminjajo in jih zato ni mogoče jasno definirati, usmeriti in realizirati.
Dejstvo je, da danes mesta kot so Barcelona, Dunaj, Helsinki, Praga, stremijo k prepoznavnosti, ki je definirana preko zgodovinskega spomina in kulture. Ta identiteta se izraža preko prepoznavnih arhitektur. Tehniška dediščina je postala enakovreden del tega procesa, znebila se je negativnega predznaka, ne velja za nek vsiljen, moteč element v prostoru, ampak si je pridobila pravico ovrednotenja kvalitet tudi glede oblikovanja in estetike.
Za ohranjanje, prenovo in revitalizacijo tehniške dediščine mora biti vodilno načelo, da dediščina s svojimi zgradbami, obrati, napravami in stroji, priča o teritoriju in njegovi zgodovini, priča o prebivalcih, ki so na tem teritoriju živeli, priča o prepletenosti teh dejavnikov. Prav to daje tem območjem vrednost kulturne dediščine, ki jo je treba ohranjati in valorizirati, predvsem skozi kulturno vsebino, ki ji poveča vrednost. Z ustvarjanjem družbene in prometne infrastrukture, premišljenim oblikovanjem javnega odprtega prostora, vsebinsko mešanim in strnjenim prostorskim razvojem, z dejavnim sodelovanjem med javnim in zasebnim sektorjem ter civilno družbo, je potrebno te enote ali območja dediščine vključiti v širšo urbano strukturo. Poleg načrtovanja je nujno tudi aktivno ozaveščanje civilne družbe glede zgodovinskega pomena tehniške dediščine in obveščanje o možnostih za njeno ohranjanje, varovanje, prenovo in nenazadnje tudi tržno-ekonomski razvoj.
Mateja Makovec, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran