Anonimna arhitektura ni nepomembna

Začetki gradbene dejavnosti na nekdanjem otoku in posledično poselitev le-tega segajo vse do pozne antike, dokončna urbanistična podoba historičnega mestnega jedra Koper, kot jo poznamo danes, pa se je izoblikovala v 14. in 15. stoletju. Zaradi tako dolge in pestre zgodovine razvoja je znotraj mestnega obroča moč zaslediti pomembne meščanske in družinske palače, a tudi manjše stavbe anonimne arhitekture

Anonimna arhitektura kot taka nima vidno ohranjenih stilnih arhitekturnih elementov na podlagi katerih bi jo lahko stilno in časovno umestili v prostor, pa vendar lahko v sebi skriva fragmente arhitekturnih elementov različnih stilnih obdobji. Gre sicer za skromno oblikovano arhitekturo, ki je grajena v tradicionalnih stavbarskih in konstrukcijskih tehnikah ter v avtohtonem materialu, njena značilnost pa je usklajenost tlorisnih in višinskih gabaritov. Anonimna arhitektura je zajemala večino objektov v historičnem mestu, zlasti na njegovem obrobnem delu, medtem, ko je bilo središče otoka namenjeno meščanom, ki so glede na premoženjsko stanje, njihovo dejavnost in družbeni položaj gradili mogočnejše in dekorativno bolj opazne stavbe (arhitekturno členjene fasade, okna zaključena s krogovičevjem, grbi družin …). Ker pa je na oblikovanje mesta vplivala tako družbena kot socialna struktura prebivalstva najdemo znotraj dveh skrajnosti celo paleto barv gradbene dejavnosti.

Varstveni režim

Palača Sabini-Grisoni, ki je postala last družine grofa Santa Grisonija leta 1736, ko je podedoval velike posesti svojih sorodnikov, grofov Sabinijev, bi po današnjem poznavanju sodila med palače z varstvenim režimom prve kategorije. Pa vendar je ob opravljenem, predvsem vizualnem pregledu celotnega stavbnega fonda znotraj zavarovanega območja historičnega mestnega jedra Koper leta 2009, kjer je ZVKDS za vsak objekt posebej določil varstveni režim, stavba takrat pridobila tretji varstveni režim za posamezne stavbe. Po varstvenih merilih, po katerih se določa varstveni režim, ni imela elementov, razen nekaj kakovostno arhitekturnih detajlov (kamnito stopnišče, uviti dimnik), ki bi jo uvrstili višje. To je tudi botrovalo pripravi kulturnovarstvenih pogojev (leta 2015) in kulturnovarstvenega soglasja (leta 2016), na podlagi katere je bila pripravljena projektna dokumentacija.

Anonimna arhitektura je zajemala večino objektov v historičnem mestu, zlasti na njegovem obrobnem delu, medtem, ko je bilo središče otoka namenjeno meščanom, ki so glede na premoženjsko stanje in družbeni položaj gradili mogočnejše in dekorativno bolj opazne stavbe.

Varstveni režimi so pravila, ki morajo upoštevati družbeni pomen kulturne dediščine in na podlagi vrednotenja konkretno podajajo omejitve lastninske pravice in drugih upravičenj ter določajo načelne ukrepe za izvedbo varstva. Ker pa vsak poseg v historično substanco objektov kulturne dediščine potencialno ogroža njene varovane vrednote, je potrebno pred dokončnimi odločitvami objekt raziskati in na podlagi najdb določiti nadaljnji potek gradbenih del. Predhodne raziskave je treba opraviti takrat, ko se upravičeno domneva, da je v nepremičnini še neodkrita dediščina (29. člen ZVKD-1). Že ob konservatorskem pregledu objekta, predvidenega za celovito prenovo v mesecu marcu leta 2021, je bilo zaznati, da objekt v sebi skriva še marsikatero neodkrito zgodbo, ki jo do tedaj ni bilo moč opaziti zaradi večkratnih stenskih preslikav in gradbenih predelav. Tako so se po prvem pregledu v notranjosti stavbe na stropu v skrajnem jugo-zahodnem prostoru in prvem nadstropju odkrile poslikave stropa. Predvidevali smo, da so poslikave tudi na drugih delih stavbe, a nas je vse udeležene pri prenovi objekta več kot presenetilo, da je poslikan praktično vsak kotiček sten in stropov.

Sledi stenskih in stropnih poslikav v dveh plasteh

Po opravljenem temeljitem restavratorskem pregledu so bile odkrite sledi stenskih in stropnih poslikav v dveh plasteh. Novejše so najverjetneje iz 19. stoletja, medtem ko bi lahko bile spodnje iz 18. stoletja morda še starejše. Več bodo pokazale raziskave. Stavba je vsaj deloma srednjeveškega izvora in je verjetno nastala z združitvijo več manjših stavb. Sedanji videz je dobila med posegi v 18. in 19. stoletju. Po prvem ogledu sond in prvih ugotovitvah so bili vsi prostori objekta poslikani s pretežno cvetličnimi motivi. Ohranjenih je večji del. Ob odkritju, ki je za lokalni prostor izjemnega pomena v smislu kulturne dediščine Kopra oziroma celotnega obalnega prostora, je objekt pridobil skupek elementov, ki so potrebni za razglasitev za spomenik lokalnega pomena. Materialna substanca celote je zgledno ohranjena, arhitektura ni doživela bistvenih degradacij, palača ima veliko zgodovinsko in simbolno vrednost z velikim znanstvenim potencialom, predvsem za umetnostno zgodovino in zgodovino ter nenazadnje sledi stenskih in stropnih poslikav 18. oz. 19. stoletja. Ob velikem razumevanju investitorjev (Mestna občina Koper ter Obalni dom upokojencev Koper) o izjemnosti odkritja je stekla priprava dokumentacije za razglasitev objekta za spomenik lokalnega pomena, medtem ko se je Mestna občina Koper posebej zavzela za pridobitev interventnih sredstev za nujna dela na stabilizaciji poslikav, saj se je odločila, da bo poslikave v čim večji možni meri predstavila. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da je bilo del projektne dokumentacije treba spremeniti na način, da se ne posega v samo strukturo poslikav, le-te pa smiselno umestiti v povsem novo zasnovo prostorov.

Da bi lahko v celoti razumeli, kaj se skriva v na videz manj pomembni ali celo nepomembni stavbi (kot konservatorji večkrat slišimo nezadovoljne stranke praviti lastni nepremičnini), moramo vsako stavbo obravnavati kot edinstveno, kot dokaz o socialni strukturiranosti tedanjega prebivalstva in načinu poseljevanja ter gradnje mestnega prostora. Nazadnje je cilj vsake prenove izboljšanje bivanjskih pogojev, a hkrati tudi prenos tehnologije graditeljstva in znanja med vključene deležnike in širši javnosti. Varstveni režimi so zelo prožno pomagalo konservatorjem pri določanju zahtev pri prenovi stavb in kot taki niso dokončni.

V mestu je še veliko podobnih zakritih biserov

Ker je v historičnem mestnem jedru Koper še veliko podobnih zakritih biserov je zelo pomembno, da znamo konservatorji prepoznati potencialno neodkrito dediščino in jo na čim bolj poljuden način približati bodočim uporabnikom. Na drugi strani je zelo pomembno, da so stranke pripravljene razumeti in sprejeti zgodovino stavbe ter ji z našo pomočjo povrniti sijaj, ki si ga zasluži. Razumevanje dediščinskega pomena obravnavanega objekta, ne glede na njegov izvorni varstveni režim, je pokazalo, da je sodelovanje med različnimi udeleženci mogoče in nujno, saj bi v nasprotnem primeru imeli sicer resda prenovljen objekt in lično urejene prostore za nove uporabnike, vendar bi izgubili tisti del, ki nas umešča v prostor in čas. Izgubili bi del identitete prostora in posredno tudi del lastne identitete.

KATJA KOŠUTA, odgovorna konservatorka

---