Zastava ni nikoli nič kriva

Zgodovina ima rada odmike od norme, posebnosti in napake, zato je tista prva ogromna zastava na Trgu republike, sešita tik pred dogodkom, izdelana v napačnem razmerju in narobe obrnjena tako rekoč idealen zgodovinski simbol. Odraz nekega časa, ko sta bila pionirstvo in smelost pomembnejša od natančnosti in doslednosti. Časa, ki je minil.

Eni bodo rekli, da je merjenje zastave z ravnilom, medtem ko se uresničujejo tisočletne sanje nekega naroda, malenkostno in nepotrebno. Drugi bodo ugotovili, da je bil tisti zanosni prizor na trgu praoče vseh kasnejših protokolarnih napak in šibkosti, ki se jih še danes nismo uspeli znebiti. Naj bo kakorkoli, tistega časa ni več. Končale so se sanje in končal se je nov dan. In če je Borisu Strelu, ki je v senci usode pridivjal na osrednji slovenski trg z zastavo na zadnjem sedežu, še mogoče oprostiti zaletavo površnost, bi trideset let kasneje pričakovali kaj več premišljenosti. Pri zastavi in pri državi, ki jo predstavlja.

Simboli so tako ali tako nenavadna stvar. Njihova mistična, magična moč izhaja iz tega, da so po eni strani nespremenljivi in nas silijo, da spoštujemo njihovo vizualno, zvočno ali pomensko celovitost, sicer ne bi bili simboli. Po drugi strani pa so sposobni tako rekoč neskončnega prilagajanja spreminjajočim se okoliščinam. Zato puščice peljejo v obe smeri. Simboli vplivajo na družbo. In družba vpliva na simbole.

Morda ima Janez Janša prav in nam protestniških zastav manjka, tistih uporniških, družbeno angažiranih, kakršna je bila čisto prva, mati vseh slovenskih trobojnic, ki jo je 7. aprila 1848 na Wolfovi izobesil Lovro Toman. Ampak tudi če ima prav: ko oblast začne preštevati zastave, to nikoli ni dobro.

Četudi je zastava vedno enaka, četudi je upoštevanje pravil izobešanja naša dolžnost in se ne spodobi, da visi z grbom navzdol ali rdečo črto navzgor, čez balkonsko ograjo kot brisača ali zataknjena za polkna, je zastava tudi vsakič drugačna.

Tista na trgu ali ona na Triglavu ob prižganih baklah sta bili zastavi poguma. Imamo zastavice veselja, s katerimi mahajo otroci in odrasli v posebnih trenutkih. In zastave ponosa, v katere se ovijajo športniki z medaljami okrog vratu.

So zastave, ki jih je težko definirati. Denimo tista, s katero maha predsednik države na nogometnih tekmah, ali tiste, ki so v spomin na žrtve epidemije covida-19 zrasle v Tivoliju. In zastave, ki nas izzivajo in od nas zahtevajo kritično, aktivno domoljubje. Najbolj znana med temi je zastava, v katero se je ovila umetnica Simona Semenič in vanjo izrezala luknjo za svoj nosečniški trebušček. Ter s tem postala tarča najbolj banalnih in grobih zmerljivk, z zamudo sicer, ker avtorji teh zmerljivk običajno bolj slabo spremljajo aktualne fenomene na polju sodobne umetnosti. Zastave res ni lepo rezati, tako kot je ni lepo sežigati, po njej skakati ali z njo tolči po tleh. Ampak v metaforiki zastave dvomilijonskega naroda, skozi katero se rojevajo hčerke in sinovi, ki bodo ustvarjali narodovo prihodnost, je močno sporočilo.

Trenutno imamo oblast, ki prešteva. Umetnike in zastave. Predsedniku vlade se je zdelo, da je bilo na protestih, na katerih so državljani zahtevali predčasne volitve, premalo slovenskih zastav. Preveč pa drugih, denimo rdečih sindikalnih. Morda ima Janez Janša prav in nam protestniških zastav manjka, tistih uporniških, družbeno angažiranih, kakršna je bila čisto prva, mati vseh slovenskih trobojnic, ki jo je 7. aprila 1848 na Wolfovi izobesil Lovro Toman, takrat še študent. Ampak tudi če ima prav: ko oblast začne preštevati zastave, to nikoli ni dobro.

Ob pogumnih, veselih, kritičnih in uporniških so namreč tudi oblastne zastave. Takšne, ki plapolajo, da bi slavile prevlado. Kot na primer rdeča zastava s svastiko na pariškem Slavoloku zmage po okupaciji Pariza. Vsakič, ko je zastava vsiljena kot obvezni znak pripadnosti, kot izkaz nekih arbitrarno, umetno in ideološko ustvarjenih domovinskih čustev, neha biti simbol države in državljanov ter postane zgolj simbol vsakokratne vladajoče elite.

Res je skrajni čas, da se naučimo pravilno izobešati lastno zastavo. Ampak je tudi skrajni čas, da se odločimo, kaj nam bodo simboli te države, rojene v izjemnih zgodovinskih okoliščinah in skozi voljo, pogum, moč naroda, pomenili.

Pankrti so leta 1982 na albumu Državni ljubimci izdali komad Zastave v prvem planu. Ki med drugim poje: “In še mars kej drucga delamo lahko./Gledamo olimpiado, letos se odvija v afganistanu./Gledamo vodjo, kako je resen na ekranu, in zastave, kako vihrajo v prvem planu.” Čeprav je olimpijada letos v Tokiu, je verjetno to vzdušje, ki si ga, ne v prvem ne v drugem planu, ne želimo ponoviti.

---