Zakaj želijo, da bi bila pravica do splava moška domena?

Vseeno je, če želimo slišati ali ne - zgodovina splava je stara toliko kot zgodovina človeštva. Zgodovina prepovedi splava pa šele manj kot dve stoletji. Zato je skoraj nepojmljivo, da odnos družbe do tega bistvenega in v prvi vrsti ženskega vprašanja še danes niha med obema skrajnostima - legalnostjo in prepovedjo. Sploh zato, ker o njem v glavnem ne odločajo ženske.

Če “posoda”, v kateri zrase novo človeško bitje, pripada zgolj in samo ženskemu spolu, bi bilo logično, da bi o tem, kaj se v tej “posodi” dogaja, odločale ženske.

Kar pa ni nikoli zares držalo. Četudi so znani zapisi o namernem splavu stari vsaj 3500 let in je bil splav vse do 19. stoletja skoraj običajna družbena praksa, je zadnjo besedo pri odločitvi o njem večinoma imel moški. Ženske so bile, kot navajajo viri, večinoma odvisne od njegove volje.

“Ženska si želi družbo, ki je ne bo skrbelo le za nerojene otroke, pač pa za človeka od njegovega rojstva do zadnje tuzemske minute.”

Ni treba posebej poudarjati, kateri spol je imel domeno v 19. stoletju, ko so družbe in države pričele omejevati ali prepovedovati splav. V Katoliški cerkvi velja prepoved splava od leta 1869.

Šele stoletje pozneje, ko so pričele pravice in vsaj formalno enakopravnost pridobivati tudi ženske, je postal splav v številnih državah legalen. V novejši zgodovini je bil prvič legaliziran v Sovjetski zvezi leta 1920, v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa je tej potezi sledila tudi večina držav socialističnega bloka. V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice legalna od leta 1977 in je tudi ustavna pravica vsake državljanke.

Če bi ob tem pričakovali, da družba v vsakem pogledu, tudi v primeru pravic do splava, napreduje, bi sklepali, da je to vprašanje že zdavnaj odgovorjeno, urejeno in pospravljeno v predal zgodovine.

Namesto tega danes 41 odstotkov vse svetovne populacije žensk v reproduktivni starosti - kot v enem svojih del navaja Nika Kovač - živi v državah, kjer je splav otežen, kriminaliziran ali celo prepovedan. Marsikje izključno ob moški asistenci.

Na Poljskem je do skoraj popolne prepovedi splava prišlo za časa vlade premierja in predsednika moškega spola. Kljub neprestanim protestom tisočih Poljakinj, ki so zahtevale ohranjanje vsaj dela svoje že pridobljene pravice, kljub malone svetovni podpori žensk, ki so z njimi čutile enako, kljub smrti dveh poljskih nosečnic, ki izhajata neposredno iz sprejete zakonodaje, je še enkrat obveljala moška odločitev.

Zadnje dni se dozdeva, da se bo podobno zgodilo tudi v “najbolj demokratični državi na svetu”, v ZDA. Tam namreč sodbo, ki je pred pol stoletja pripomogla k pravici do splava ameriških žensk, spodbija - moški. Vrhovni sodnik utegne, če bo njegovo mnenje naletelo na dodatna ušesa, zamajati pravni red tega področja, s čimer se bo posledično v marsikateri ameriški zvezni državi ukinila pravica do splava.

Če bi živeli v utopični družbi, bi bila situacija nemara obrnjena. Morda bi o reprodukciji odločale ženske. Ki bi nemara uzakonile ali prepovedale vazektomijo. Ali pa bi družbe “prisilile”, da bi začele sprejemati zakone, ki bi moškega že takoj ob spočetju novega življenja zakonsko zavezale k neprestani prisotnosti, skrbi in vzgoji zaplojenega otoka tudi po njegovem rojstvu. Pod prisilo in s sankcijami.

Česa takega se namreč ni lotila še nobena družba, čeprav nam znanost (in večkrat tudi kakšna cerkev) nedvoumno potrjuje, da sta za dejanje spočetja enako odgovorna tako moški kot ženska. Brez njenega jajčeca in njegove semenčice namreč ni novega življenja. Tako bi torej tudi po rojstvu otrok moral postati odgovornost obeh, v vsakem primeru in brez izjem, torej ne le z zavezo o poroki ali skupnemu partnerstvu, pač pa z dejansko zakonsko prisilo življenja obeh staršev ob otroku.

Morda bi se šele ob tem vsaka družba začela zavedati, kako se v vlogi, o kateri ne more odločati, počuti ženska.

Ta ženska je namreč bitje, ki ji pravica do splava ne pomeni samo možnosti izvrševanja odprave neželenega otroka. Za to dejanje se v resnici odloči malo žensk - pravijo, da v Sloveniji vsaka osma od tisoč. Tudi vzvodi vsake posameznice so zelo različni in v vsakem primeru zelo osebni ter daleč od lahkotnosti izbire. In najbrž v resnici - tudi iz zelo bioloških razlogov, ki jih prinaša nosečnost - prav nič sebični.

Ženska v resnici želi varnosti in gotovosti. Takšne, ki jo bo namesto prisile v rojstvo potolažila, da bo tudi po rojstvu zmogla poskrbeti in vzdrževati otroka. Da bo družba na vsakem koraku materinstva nudila podporo njej in njenemu otroku. Tudi, kadar bo postalo hudo in težko. Kadar bo zbolel otrok ali sama. Kadar bo oče odšel. Ko bodo finance za nudenje osnovnih življenjskih potrebščin pretesne...

Ženska si želi družbo, ki je ne bo skrbelo le za nerojene otroke, pač pa za človeka od njegovega rojstva do zadnje tuzemske minute.

---