Žabe se kuhajo, ko se topi led

Gladine oceanov in morij, tudi Jadranskega, se dvigujejo. To ni sporočilo iz kakšne teorije zarote, temveč dejstvo, kakor je dejstvo, da se zaloge ledu topijo hitreje, kot so se pred pol stoletja. Posledica so velikanske spremembe. Če se bo trend nadaljeval, bodo poplavljeni številni domovi in polja. Strokovnjaki opozarjajo na verjetnost največje begunske krize v zgodovini človeštva.

V nekem starem vicu se na vzpetini pri Pulju pogovarjata vojaka s hribovitega Balkana. “Kaj praviš, od kod je vsa ta voda,” vpraša prvi, ko zreta v modro morje. “Najverjetneje iz Slovenije, tam se v hribih topi sneg,” mu odvrne tovariš.

Dvigovanje svetovnih morij je posledica taljenja ledu na obeh zemljinih polih. Vzroki so, poudarjajo strokovnjaki, zlasti v toplogrednih izpustih, ki spreminjajo klimo in posledičnem efektu domin. Če se bo vse skupaj nadaljevalo v sedanjem tempu, utegnejo biti posledice katastrofalne. Na spremenjenem zemljevidu našega sveta bi začele izginjati velikanske površine kopnega, denimo nižine Bangladeša in delta reke Nil, kjer živi veliko ljudi in je tudi veliko kmetijskih površin. Lačni ljudje bi postali begunci.

Trajnostno in krožno sta koncepta za zoom in za evropska sredstva, ko gre zares, pa že vemo, kako je treba.

Različni modeli napovedujejo različne dinamike dvigovanja svetovnih morij ob jasnem opozorilu, da je trend v vseh enak: gladine se dvigujejo. To velja tudi za severni Jadran tako na podlagi podatkov iz Kopra kot iz Benetk. Med mesti v slovenski Istri je najbolj ogrožen Piran, kar precej tudi Izola, Koper je nekoliko na boljšem, ker so pred časom dvignili obalo na najnižjih kotah, ogrožene so tako Sečoveljske kot Strunjanske soline in tudi Sečoveljska dolina. Grožnje se odgovorni zavedajo in tudi ukrepajo. Ali je akcija zadostna in pravočasna, pa je drugo vprašanje.

Pred naraščajočo nevarnostjo dviga gladine svetovnih morij se je pri nas mogoče vsaj za nekaj časa zavarovati z dvigom brežin, kar, denimo, počnejo z obnovo čelnih nasipov v Sečoveljskih solinah, v Piranu bi bila potrebna tudi bariera na vhodu v mandrač. Gre za sorodno, a veliko, veliko manjšo napravo, kakršna varuje Benetke in celotno tamkajšnjo laguno. Tam so skorajda dve desetletji gradili sistem Mose (Mojzes), verigo zapornic med odprtim morjem in laguno, ki je skorajda končan in se je konec lanskega leta že izkazal za uspešnega. No, v dolgih letih gradnje se je zgodilo tudi veliko tistega, kar se dogaja marsikje ob velikih javnih infrastrukturnih naložbah. Vključno s korupcijo in (desetletno) zamudo.

Trajnejša in dolgoročnejša rešitev pa ni v nasipih in zapornicah temveč v spremembi svetovne gospodarske doktrine z manj za okolje nevarnimi izpusti. Epidemija, ki je v minulem letu v pomembni meri ustavila življenje, je tozadevno celo dobrodošla, saj bodo strokovnjaki lahko zaznali, kako manjši izpusti vplivajo na okrevanje narave in posledično tudi na trend dviganja gladin svetovnih morij. Imajo nepričakovano priložnost, da svoje domneve in modele preverijo v praksi.

Košarica perečih okoljskih problemov je pravzaprav košara in je zelo polna. Kaj storiti, da bo Zemlja še naprej modro-zelena in ne rjavo-črna, je precej znano. Tako imenovani razvoj je treba nekoliko zavreti, svet je treba razbremeniti pritiska kapitala, njegove rasti in dobičkov ter brez fig v žepih uveljaviti doktrine trajnostnega delovanja in krožnega gospodarstva. Brez globalnega konsenza, ne le med državami ampak tudi in predvsem med Zemljani, tistimi od najbolj spodaj in zlasti tistimi z zlatih kletk na vrhu, to ni mogoče. In kot sedaj stvari stojijo, tudi še dolgo ne bo. Še velikokrat bomo videli, kako zaradi enega zrezka koljejo krave.

Zdaj, ko nas je korona prekrila kot nekakšna koprena, se zdijo nekateri najbolj dolgoročni problemi sveta daleč. Lačni so tam nekje, begunci tudi, smog je v Pekingu in v Sarajevu, led se topi na Arktiki in Antarktiki, po dolgi zimi z veliko snega se lahko posmehujemo globalnemu segrevanju. Trajnostno in krožno sta koncepta za zoom in za evropska sredstva, ko gre zares, pa že vemo, kako je treba.

Kot pri kuhanju žabe gre zdaj za vprašanje, kdaj je še mogoče priti iz vode in kdaj smo že kuhani.

---