Kratka zgodovina volne

Kdo si je izmislil volno? To idejo naj bi prvi dobili Mezopotamci, približno 10.000 let pred našim štetjem, razlaga antropologinja Svetlana Slapšak v svoji novi knjigi, ki jo je posvetila tej cenjeni tkanini. Če je danes proizvodnja volne in volnenega blaga v glavnem ekskluzivna, s stabilnim, a razmeroma majhnim prostorom na svetovnih trgih, je imela nekoč zelo pomembno vlogo tako v oblačenju kot v ritualih in ekonomiji.

Ovca je “idealna spremljevalka človeka, saj zadovoljuje vse njegove osnovne potrebe po hrani in oblačilih,” temelje starodavne vezi med tem kopitarjem in človekom, ki je pomembno vplivala na različna življenjska področja, opisuje Svetlana Slapšak v svoji novi knjigi Volna in telo.

V Sredozemlju so se ovce pojavile približno 3000 let pred našim štetjem, v času rimske kolonizacije pa so jih naselili tudi na druga območja. Čeprav so ovce in pridelovanje volne običajno pripomogli k naglemu vzponu različnih skupnosti, pa so lahko prinesle tudi veliko tveganje, opozarja Slapšakova: “Velika ekološka katastrofa, ki se je na prelomu tisočletij zgodila v severni Afriki, predvsem Kirenajki (današnji Libiji), in ki je ta del sveta spremenila v puščavo, je bila posledica (tudi) pretirane ovčereje, saj so ovce popasle vso tamkajšnjo vegetacijo.”

Poznavalka antike

Svetlana Slapšak (1941) je antropologinja in doktorica antičnih študij. Napisala je več kot 50 knjig ter številne študije in eseje s področja antropologije, lingvistike, klasičnih študij in študij spola, med drugim je avtorica knjig Kuhinja z razgledom, Zelje in spolnost, Ženske ikone 20. stoletja ...

Svetlana Slapšak

Tkanje - žensko opravilo

Pridobivanje volne je bilo sprva večinoma v domeni žensk in otrok. “V antični Grčiji je bila priprava volne in tkanin žensko opravilo, in čeprav so obstajale tudi delavnice za izdelavo tekstila, so člane gospodinjstva z oblačili najpogosteje oskrbovale kar domače ženske,” tedanje navade opisuje Slapšakova.

“Zaporniki, pregnani v Avstralijo, so samo z nekaj ovcami začeli eno najuspešnejših svetovnih industrij volne.”

Svetlana Slapšak, antropologinja

Zanimivi so tudi zasuki zgodovine, prek katerih se je znanje o izdelovanju tkanin prenašalo v nova okolja. “Umetnost tkanja, ki je bila tako razvita v bizantinskem cesarstvu, je, potem ko so krščanski osvajalci Bizanca na Sicilijo pripeljali grške tkalce kot sužnje, prispevala k pisanosti italijanske renesanse in pozneje k nedvomnemu vplivu italijanskega modnega okusa v Evropi,” pot, po kateri se je prenašalo znanje, opisuje Slapšakova.

Vir volne niso le ovce, ampak tudi koze, zajci, kamele ...

Merino, kašmir, angora ...

Čeprav je v svetu najbolj poznana in razširjena ovčja volna, pa so vir volne še nekatere druge živali, denimo kamela, zajec, koza, lama ... Med najbolj poznanimi vrstami volne je volna merino, poimenovana po pasmi ovc, ki so sprva prebivale v Španiji, pozneje pa so jih naselili v Avstralijo, kjer dandanes proizvedejo največ volne te vrste. Zelo cenjen je tudi kašmir. Ta vrsta volne se imenuje po pokrajini Kašmir v Indiji in tamkajšnjih kašmirskih kozah. Koze, s pomočjo katerih pridobivajo to volno, sicer gojijo tudi drugod, denimo na Kitajskem in v Mongoliji. Puloverji iz kašmirja so precej toplejši od enako debelih puloverjev iz ovčje volne. Ker s kožuha ene koze letno pridobijo le majhno količino (nekaj več kot 100 gramov) materiala, pa je kašmir zelo drag. Volno vrste moher proizvajajo iz dlak angorske koze, volno angora pa iz dlake zajcev pasme angora.

Slavna volna iz Firenc

Veliko je znanega o volni iz Firenc, ki je bila zelo čislana zaradi izjemne kakovosti. Volno so Firence pretežno uvažale iz Anglije in nizozemskih krajev, a tudi od drugod, razlaga Slapšakova: “Surova volna za predelavo je prihajala ne samo iz Anglije in nizozemskih pokrajin, ampak tudi iz Abruzzov in iz španske Kastilje: najbolj kakovostna je bila volna iz Anglije, iz Kastilje pa je prihajala merino volna.” Čeprav so bile Firence vodilne pri izdelavi blaga, pa je njihov sloves sčasoma zbledel, predvsem zaradi konkurence iz severne Evrope, kjer so začeli proizvajati blago odlične kakovosti, in političnih sprememb. Ob koncu 14. stoletja se je prav med proizvajalci volne v Firencah zgodila prva velika revolucija delavskega razreda.

V Firencah so delo z blagom nadzorovali fattori, pogosto tudi oblikovalci oblačil. Hierarhično pod njimi so bili lavoranti, specializirani delavci, medtem ko so osnovno delo priprave volne opravljali ciompi, nižji delavci. In prav ti so po mnenju številnih zgodovinarjev leta 1378 v Firencah sprožili prvo veliko revolucijo delavskega razreda. Povod zanjo sta bili vse hujši revščina in lakota, pa tudi vse večje razlike med elito in potlačenimi, potem ko je sredi 14. stoletja Evropo pretresla kuga.

Manjši cehi in najrevnejši so se uprli oblastnikom, sledilo je burno dogajanje, ki je privedlo do notranjih sprememb v Firencah. Stabilna proizvodnja blaga je bila zamajana, izvoz se je zmanjšal, s tem pa je bilo konec tudi prevlade Firenc ... “Tako že proti koncu 16. stoletja Benetke prevzemajo prestižni trg vrhunskega tekstila,” posledice prevratov opisuje Slapšakova.

Politični spor zaradi ovc

Trgovanje z volno in ovcami je bilo živahno tudi drugod po Evropi. V 14. stoletju je v Veliki Britaniji vladal kralj Edvard III., ki so mu pravili “trgovec z volno”. Posrečilo se mu je razviti domačo proizvodnjo in odpraviti odvisnost od uvožene volne, kar je dosegel tudi s tem, da je flamskih tkalcem, ki so bežali pred španskimi osvajalci, ponudil zatočišče v Angliji.

A vladarji so lahko dosegli tudi nasproten učinek. Tako so reforme, ki jih je uvedel angleški kralj Henrik VIII., privedle do tega, da so začeli pastirji bežati v nove kolonije, kot je Severna Amerika, poti ovc in pastirjev opisuje Slapšakova. Ovce so v nove kolonije odpeljali tudi španski konkvistadorji. “Zaporniki, pregnani v Avstralijo, so samo z nekaj ovcami začeli eno najuspešnejših svetovnih industrij volne,” pa še enega od zanimivih razpletov zgodovine izpostavi antropologinja. Ovce so bile tudi v samem jedru političnega spora: “Britanske omejitve glede lokalne proizvodnje in izvoza volne so bile tudi eden od razlogov za nezadovoljstvo v severnoameriških britanskih kolonijah.”

Od pastirja do trgovca

Pletli in tkali so sprva doma. Šele z izumom velikih strojev se je ta dejavnost preselila v večje prostore, kjer je več delavcev in delavk istočasno upravljalo stroj. To se je zares razširilo šele v prvi polovici 19. stoletja po zaslugi parnega stroja, razlaga Slapšakova. V proizvodnjo volne in njeno prodajo je bila sicer vpletena cela veriga poklicev, od pastirja, obdelovalca volne, izdelovalca tekstila do oblikovalca in trgovca.

Pletilne stroje so v Evropi začeli uporabljati v 15. stoletju, medtem ko je odkritje stroja za krožno pletenje v poznem 16. stoletju privedlo do “ene najizrazitejših sprememb v spolni delitvi dela, saj so moški prevzeli sicer izjemno donosno proizvodnjo nogavic iz volne, bombaža in svile,” izpostavlja Slapšakova.

Vez med živim in mrtvim

Volna ima tudi močan simbolni pomen in je imela pomembno vlogo v obredih, saj predstavlja povezavo med živim in mrtvim, zlasti, ko je pobarvana rdeče ali škrlatno. Mnoga verovanja simbolno enačijo rdeč sukanec in kri oziroma življenje. Kot simbolni motiv se volna pojavlja tudi v antičnih delih, kot je Odiseja.

“Status volne je podoben statusu jajc in mleka, hrane živalskega izvora, ki jo človek pridobi, ne da bi moral žival ubiti,” posebno mesto te tkanine, ki so jo ljudje pred približno 10.000 leti pred našim štetjem začeli uporabljati sočasno z bombažem, opisuje Slapšakova. Volna pa je pristala na stranskem tiru ob razmahu umetnih tkanin v 20. stoletju, ko je skupaj s svilo doživela zamenjave s cenejšimi tkaninami. Svilene nogavice so zamenjale najlonke ... Kljub temu so pletenine svoje mesto našle v visoki modi, kamor sta jih vpeljali oblikovalki Coco Chanel in Sonia Rykiel.

Povratek volne v novem tisočletju

Pletenine so se obdržale do osemdesetih let minulega stoletja, ko so propadli številni proizvajalci pletiv za ročno delo. “Šele v novem tisočletju je opazen povratek ročnega dela in proizvajalcev volne oziroma sukancev za ročno delo. To je morda tudi posledica ekonomskih kriz konec prvega desetletja in nove ekološke ozaveščenosti,” zametke njenega ponovnega vzpona vidi Slapšakova.

Volna pa ni edino, kar človek pridobiva s pomočjo ovce. Lanolin, maščoba, ki jo izločajo žleze v ovčji koži, je osnovna sestavina številnih kozmetičnih izdelkov, kot so kreme, mila in drugo. “Vsi, ne samo ženske, smo v sodobnem svetu v intimnem stiku z maščobo, ki jo proizvaja živo bitje, ovca, v svojih podkožnih žlezah,” poudarja Slapšakova.


Najbolj brano