V spomin Milici Kacin Wohinz, neumorni raziskovalki zgodovine Primorske v času italijanskega fašizma

Pred dobrimi dvajsetimi leti smo na gradu Kromberk pri Novi Gorici praznovali 70-letnico Milice Kacin Wohinz. Med tistimi, ki so rekli nekaj pozdravnih besed, sem bil tudi jaz. Ker so vsi po vrsti hvalili njeno delo, se mi je zdelo primerno še dodati, da je Milica poleg drugega bila in je tudi lepa ženska. Dvorana je završala in Milica je bila komplimenta vesela.

Sedaj, ko se poslavljam od Milice Kacin Wohinz, naj še enkrat ponovim, da je bila tudi v starosti očarljiva, obdarjena s posebnim šarmom elegance in uglajenosti, ki je bil močno privlačen. Poleg tega je bila neutrudna zgodovinarka in uspešna ambasadorka naše kulture v italijanskem prostoru.

Otroštvo v okupiranem Cerknem

Z Italijo je prišla v stik, ko nam je bila še sovražna. Rodila se je namreč leta 1930 v naselju Reka pri Cerknem, ki se je takrat imenovalo Circhina, in je imela torej “privilegij”, da je hodila v italijansko osnovno šolo. Posledica je bila, da se je naučila italijanščine, kar pa je bilo poleg branja, pisanja in elementov matematike edina pozitivna stran tiste vzgoje. Fašistične ideologije, ki so jo tudi osnovnošolskim otrokom vtepali v glavo, se ni nalezla. Nasprotno, v domačem okolju, nabitem s patriotizmom, je odraščala kot zavedna Slovenka, prežeta z vrednotami narodnoosvobodilnega boja. Bila je tretja od petih sestra, ki so postale na Primorskem ob osvoboditvi zelo popularne, ker so kot zbor nastopale na partizanskih mitingih. Vse so bile rosno mlade, lepe, zapeljive. Lahko si je predstavljati, kakšen uspeh so imele v občinstvu mladih borcev, ki so bili lačni življenja po tolikem trpljenju in soočanju s smrtjo.

Ko sta po osamosvojitvi Slovenije italijanski in naš zunanji minister ustanovila mešani odbor za preučevanje kritičnih poglavij skupne zgodovine v preteklem stoletju, je bila prav Milica Kacin Wohinz izbrana za voditeljico slovenske ekipe.

Družina Dominika Kacina ni bila premožna. Poskrbeti za vzgojo petih hčera ni bilo preprosto, kar pomeni, da se Milici ni obetala bleščeča kariera. Če ne drugega pa se je zaradi ugodnejših socialnih razmer, ki so nastopile po priključitvi Primorske k Jugoslaviji, lahko vpisala na srednjo tehniško šolo in nato dobila službo na železnici. Nek znanec mi je pripovedoval, da se spominja, kako je pregledovala progo nekje v naših krajih. A njena želja po izobrazbi je bila neustavljiva.

Z železnice na študij zgodovine

Uspelo ji je, da se je vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je izbrala študij zgodovine. Že v tistem času je zastavila raziskovalno delo, saj se je leta 1957 zaposlila v arhivu CK ZKS in tam preučevala zgodovino mladinskega gibanja v Sloveniji med narodnoosvobodilnim bojem. Naslednjega leta je diplomirala z nalogo, posvečeno aktualni tematiki - Svobodnemu tržaškemu ozemlju, ki je bilo ustanovljeno leta 1947 s Pariško mirovno pogodbo, a obsojeno, da ostane najprej razdeljeno na cono A pod anglo-ameriško, in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo. Londonski sporazum oktobra 1954 ga je nato de facto ukinil. To prvo znanstveno delo je dalo Milici Kacin krila.

Že leta 1959 je dobila službo v novoustanovljenem Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Šlo je za čas velikih političnih premikov, ko je Titova Jugoslavija začela oblikovati neuvrščeno politiko, stavila na miroljubno koeksistenco med blokoma, se odpovedala dogmi o neizbežnem oboroženem spopadu z imperializmom in stavila na mlade intelektualne delavce kot gonilno silo pri gradnji socializma. V tej vročični atmosferi sprememb, ki je obljubljala demokratizacijo družbe in izboljšanje življenjskega standarda, je Milica začela pisati svojo ambiciozno zastavljeno doktorsko nalogo, naslovljeno Politične stranke in Slovenci v Julijski krajini v dobi italijanske okupacije. Delo se je zavleklo, ker si je medtem ustvarila družino, in se sklenilo šele leta 1970 z uspešnim zagovorom doktorske disertacije.

Plodna sedemdeseta leta

Desetletje, ki je sledilo, je bilo v življenju Milice Kacin najbolj plodno. Že leta 1972 je objavila monografijo Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1916-1921, pet let kasneje pa še obsežnejšo drugo knjigo pod naslovom Narodnoosvobodilno gibanje primorskih Slovencev 1921-1928. Obe publikaciji, ki ju je je izdala založba Lipa v sodelovanju z Založništvom tržaškega tiska, sta opozorili na avtorico kot na vodilno zgodovinarko in poznavalko razmer na Primorskem v času njene odcepitve od matične domovine. Milica je pri pisanju besedila temeljito izrabila domače arhive, a se je podala tudi v Rim, kjer je obdelala fonde Centralnega državnega arhiva in zunanjega ministrstva, kot tudi tiste, ki jih hranijo v Gramscijevem arhivu KPI. V Centralnem arhivu je našla sogovornika (in oboževalca), levičarsko usmerjenega Costanza Casuccija, ki ji je pomagal pri iskanju in zbiranju gradiva in je po njeni zaslugi postal in ostal do prezgodnje smrti zvest prijatelj Slovencev.

Vse ni bilo z rožicami postlano. Miličino pisanje je naletelo na ostro kritiko Franceta Klopčiča, ki ga dolga leta Stalinovega gulaga niso odvadila dogmatske strogosti. Obtožil jo je, da je preveč poudarila meščanski tabor z Josipom Vilfanom na čelu in zanemarila vlogo slovenskih komunistov v zgodovinskem dogajanju na Primorskem v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Kritika jo je prizadela, ni pa okrnila njene raziskovalne vneme in ni škodila njeni karieri. Na njeno stran so stopili vsi eminentni zgodovinarji, pa tudi politiki, vključno z zgodovinsko komisijo CK ZKS.

Inštitut za zgodovino delavskega gibanja ...

Leta 1979 je postala direktorica Inštituta za zgodovino delavskega gibanja (danes Inštitut za novejšo zgodovino), ki ga je nato vodila do upokojitve leta 1983. To seveda ni ustavilo njenega raziskovalnega dela in pisanja, saj je poleg člankov leta 1990 izdala še eno samostojno monografijo, naslovljeno Prvi antifašizem v Evropi: Primorska 1925-1935: bazoviškim žrtvam ob šestdesetletnici (Lipa, Koper). V soavtorstvu z menoj je objavila najprej v italijanščini, nato v slovenščini Zgodovino Slovencev v Italiji 1866-2000 (Marsilio, Benetke 1998; Nova Revija, Ljubljana 2000), z Marto Verginella pa Primorski upor fašizmu 1920.1941 (Slovenska matica, Ljubljana 2008). V spomin na očeta je za Goriško Mohorjevo družbo tudi uredila njegove dnevnike in pisma iz dveh svetovnih vojn (Gorica 2016).

... in meddržavni odbor za kritična poglavja zgodovine

V devetdesetih letih je Milica dobila novo zadolžitev. Ko sta po osamosvojitvi Slovenije italijanski in naš zunanji minister ustanovila mešani odbor za preučevanje kritičnih poglavij skupne zgodovine v preteklem stoletju, je bila prav ona izbrana za voditeljico slovenske ekipe. Delo se je zavleklo do konca desetletja in se po dolgih razpravah in razčiščevanjih sklenilo s skupnim elaboratom, ki je bil uradno objavljen v Sloveniji, medtem ko je v Italiji ostal v miznici zunanjega ministra. Bil je pač preveč blizu resnici, da bi za italijansko diplomacijo ne bil boleč in zato nesprejemljiv. Dejstvo, da je tako, je po svoje priznanje, ker kaže, s kakšno intelektualno spretnostjo je znala Milica krmariti barko izvedencev med Scilo in Karibdo dveh različnih zgodovinskih spominov. Ko sem jo vprašal, kaj je odnesla od napora, ki ga je vložila v podvig, je dejala: “To, da sem se veliko naučila.” Mislim, da je tudi sama veliko naučila italijanske kolege.

Za svoje pisanje je Milica Kacin Wohinz dobila več nagrad in priznanj. Leta 2000 ji je predsednik Republike Slovenije podelil častni znak svobode, medtem ko je leta 2018 dobila Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Takrat sem ji v Primorskem dnevniku čestital z gloso, za katero mi je poslala pisno zahvalo, češ tako znaš napisati samo ti. Z istim čustvenim nabojem hvaležnosti za plodna leta sodelovanja naj ji posvetim še ta posmrtni poklon.

Jože Pirjevec, znanstveni svetnik ZRS Koper

---