V Klubu mladih tehnikov Koper otroci pozabijo na računalnike in telefone

“Res je, da so se mladi nekoč bolj dejavno ukvarjali s tehničnimi spretnostmi, a se mi vseeno zdi, da tudi danes k nam zaide kar nekaj otrok, ki bi se radi naučili kaj izdelati z lastnimi rokami,” ugotavlja Branko Miklavec, ki že od leta 1992 vodi koprski Klub mladih tehnikov. V delavnici se vsak teden zvrsti veliko otrok, ki pod njegovim mentorstvom spoznavajo osnove modelarstva, elektronike, fotografije in radioamaterstva.

KOPER > Začetki Kluba mladih tehnikov segajo v leto 1962. “Takrat so prenovljeni stavbi v Mladinski ulici za Muzejskim trgom nadeli ime Dom mladih tehnikov. V njem so potekale tehnične dejavnosti pod okriljem okrajnega odbora ljudske tehnike. To so bili zlati časi ustvarjanja mladih na področju modelarstva, fotografije, elektronike, radioamaterstva, filma in kmetijske mehanizacije. Po razpadu okrajnih odborov ljudske tehnike je dejavnost začela financirati koprska občina in tako je še danes,” pravi Branko Miklavec.

Branko Miklavec že od leta 1992 vodi koprski Klub mladih tehnikov. (foto: Nataša Hlaj)

“Naš krožek je dobra odskočna deska za tehnične poklice, pa tudi garancija, da bo nekdo v odraslih letih znal kakšno stvar sam popraviti, morebiti tudi kaj enostavnega izdelati.”

Branko Miklavec

vodja Kluba mladih tehnikov Koper

Od udeleženca krožka do mentorja otrokom

Tudi sam se je kalil v Domu mladih tehnikov, in sicer pod mentorstvom Marcela Fičurja, ki je to vlogo opravljal do upokojitve. “Otroci smo masovno obiskovali njegov krožek. Bili smo željni znanja in zelo radovedni,” obuja spomine. Leta 1992 se je Miklavec odločil, da bo nadaljeval Fičurjevo poslanstvo. Odgovora, kdaj naj najmlajši začnejo z obiskovanjem tehničnih krožkov, nima na dlani. “Vsak otrok je unikaten. Najpomembneje je, da si želi ustvarjati, nekaj izdelati in da njegova pozornost traja nekoliko dlje,” meni Miklavec. Kot pravi, imajo nekateri otroci že prirojene motorične spretnosti, drugi pa jih pridobijo in se jih priučijo s praktičnim delom.

Najmlajšim predlaga začetne vaje žaganja z ločnato žago. Ob tem otroci spoznajo delovno okolje in nove prijatelje. “Večina izdelkov za začetnike je sestavljenih iz izžaganih delov mehke topolove vezane plošče. Sledi brušenje, sestavljanje, lepljenje in barvanje,” opisuje potek modelarskih delavnic. Stroške za nabavo materiala večinoma pokriva s članarino, hvaležen pa je tudi zvestima podpornikoma, podjetju Parametrik in zdravstveni zavarovalnici Vzajemna, ki z donacijami krožku stojita ob strani že vrsto let.

Branko Miklavec z učencem Arnejem Begušem, ki rad obiskuje krožek modelarstva. (foto: Nataša Hlaj)

Miklavec je pri svojem mentorskem delu ubral nekoliko drugačno strategijo, pri kateri se je zelo prilagodil staršem in otrokom. “Nisem se odločil oblikovati vnaprej določenih skupin in urnikov, temveč sem jim tukaj na voljo od ponedeljka do petka med 14. in 20. uro. K meni lahko pridejo kadarkoli, tudi med letom, in za toliko časa, kolikor želijo. Zato krožka tudi ne dojemajo kot prisilo. Bi pa kljub temu staršem položil na dušo, da to ni varstvo, zato naj uporabijo zdrav razum pri določanju količine ur, ki naj jih otrok preživi v delavnici,” pravi Miklavec.

Veseli ga, da je otroke uspel prepričati, naj v delavnici ne uporabljajo mobilnih telefonov, da se lažje osredotočijo na delo. “Res pa je, da jih pri čakanju, da se lepilo ali barva posušijo, kar hitro zanese na mobilne zaslone, a jim hitro dam vedeti, naj počnejo kaj koristnejšega. Kljub temu jih moram pohvaliti, da se to zgodi bolj poredko,” pove.

Zadovoljni, ko sami uspejo nekaj izdelati

Navdušen je, ko v otroških očeh vidi zadovoljstvo, ker povsem sami uspejo nekaj izdelati in ima to tudi kakšno uporabno vrednost. Začetniki tako, denimo, najprej izdelajo preprosto letalo, sledi avtomobilček, škatla s pokrovom, nato pa pride trenutek, ko se že lahko lotijo zahtevnejših izdelkov s pomočjo načrtov. Otroci lahko izdelajo tudi izdelek po lastni zamisli. Letos krožek obiskuje 25 otrok, tudi dekle, kar ni nič neobičajnega. Nekoliko manj otrok se sicer odloči za krožek elektronike, saj zaradi višje zahtevnosti ni primeren za začetnike. “Nujno je namreč modelarsko predznanje, saj je treba znati izdelati tako ohišje za sprejemnik kot tiskano vezje,” pove.

Osnovnošolci se ob druženju učijo spretnosti, ki jim bodo prišle še kako prav v vsakdanjem življenju. (foto: Nataša Hlaj)

Miklavec ugotavlja, da so nekateri otroci precej neučakani in nepotrpežljivi in potrebujejo nekaj časa za razumeti, da določenih izdelkov ni mogoče izdelati v nekaj urah. “Tehnologija je resda zelo napredovala in danes imamo na voljo tudi 3D tiskalnike, ki izdelek ustvarijo v nekaj minutah, toda ne gre pozabiti, da brez ročnih spretnosti v marsikaterem poklicu kljub temu ne gre,” poudarja.

Začuden je, ko opazi, da otrok ne zna narediti vozla ali zavezati vrvice na jadrih, nakar mu postane jasno, da se tega pač ni naučil, ker, denimo, ves čas nosi obutev brez vezalk. “S takšnimi 'bližnjicami' otroci izgubljajo ročne spretnosti in to je velika škoda,” razmišlja Miklavec.

Odskočna deska za tehnične poklice

Prepričan je, da so tovrstni krožki dobra odskočna deska za tehnične poklice. “Modelarstvo je šola za življenje. To je garancija, da bodo tudi v odraslih letih znali kakšno stvar sami popraviti, morebiti tudi kaj enostavnega izdelati,” meni. Veliko mladih se je z aktivnim delom v raznih krožkih naučilo spretnosti, ki jih s pridom uporabljajo v vsakdanjem življenju. “Veliko se jih je odločilo za nadaljnji dodiplomski in podiplomski študij tehničnih smeri. Ponosen sem na fanta, ki sta odraščala ob obiskovanju krožka, po študiju pa sta zaposlitev dobila v Pipistrelu. Veliko bivših obiskovalcev nas še danes obiskuje in kar nekaj jih vozi v dom tudi svoje otroke. Eden od mojih nekdanjih 'učencev' pa vodi našo sekcijo radijsko vodenih letal kategorije aircombat - zračni boj. Res me veseli, ko vidim, da je moje predajanje znanja obrodilo sadove,” je zadovoljen Miklavec.


Najbolj brano