Umazan ples milijonov v paralelnem svetu
V času, ko se mnogi ubadajo z vprašanjem, kako bodo v koronačasih poskrbeli za svoje družine, in razmišljajo o tem, kaj jih čaka v prihodnosti, se čisto zraven nas vrtijo umazani milijoni evrov. Morda se je v sosednje stanovanje preselil neznan moški, navzven nič posebnega, morda ima celo družino. Medtem ko v bližnjem stanovanju profesorica na uri inštrukcij za 25 evrov mladini razlaga osnovna načela fizike, za vrati sosednjega stanovanja nekdo morda prešteva kupčke bankovcev, v bližnjem skladišču pa razkladajo prepovedan tovor.
Včasih se zdi, da živimo v paralelnih svetovih, ki drug z drugim nimajo nič skupnega. Življenje nekaterih bolj spominja na film, na kriminalko. V tistih slabših se igralci vozijo v avtomobilih z zlatim leskom, na vratovih se jim bleščijo debele zlate verižice, roke imajo prekrite z vpadljivimi tetovažami ... Mislijo si, da lahko počnejo, kar hočejo, saj v njihovem svetu ni zakona in reda, razen seveda pravil, ki jih sami postavijo. Drugi veliko potujejo; v Nemčijo ali Španijo, morda celo v južno Ameriko se odpravijo, kot bi šli na kremšnito in kavico na Bled. A ne gre za počitnice, običajne izlete, temveč za zelo resne poslovne poti. V glavah pa se jim vrtijo številke, o katerih navadni smrtniki težko razmišljamo.
Mednarodne kriminalne združbe imajo izpostave v številnih državah in zelo široko logistično podporo. Poslujejo kot čisto prave mednarodne korporacije. Ker se v njihovih poslih vrtijo milijoni evrov, je logično, da imajo tudi računovodje in knjigovodsko podporo, potrebujejo tudi čisto resne finančne svetovalce, ki jim namignejo, kam naj vložijo umazan denar, da ga bodo čim bolj skrili pred preiskovalci. V zadnjih letih se vse bolj uveljavlja poslovanje v kripto valutah. Še daleč pred tem, ko se srečajo z roko pravice, potrebujejo pravne nasvete.
Podatki Europola kažejo, da si kar 60 odstotkov organiziranih mednarodnih združb pri svojih poslih pomaga s podkupninami. Slovenija pri tem, žal, ni izjema. Skesanci pripovedujejo, da so bili šefi dobro obveščeni o nekaterih preiskavah, zato so se nekateri uspeli izogniti aretacijam.
Slovenska policija je v zadnjem obdobju razbila več mednarodnih kriminalnih združb. Ob vsakem novem razkritju se zdi, da je združba še bolj organizirana, še večja, še bolj predrzna ... Z zadnjo odmevno preiskavo so razbili slovensko celico razvpitega Kavaškega klana, ki ima korenine v Črni gori. Ime ima po majhni vasi pri Kotorju, le nedaleč stran je vas Škaljari, od koder izvira druga kriminalna združba. Obe sta s stotnijami svojih vojščakov šli v svet in prav zaradi spora med njima naj bi “padale glave”.
Člani Kavaškega klana naj bi bili v različnih balkanskih državah vpleteni v več deset umorov. Proti njim so zaradi številnih nezakonitih poslov obtožbe spisali v Srbiji in Črni gori. Narko šefi so imeli povsod dobre povezave z oblastmi. Tako so prihajali do tajnih informacij o preiskavah in se pravočasno umaknili na varno.
Podatki Europola kažejo, da si kar 60 odstotkov organiziranih mednarodnih združb pri svojih poslih pomaga s podkupninami. Slovenija pri tem, žal, ni izjema. Skesanci pripovedujejo, da so bili šefi dobro obveščeni o nekaterih preiskavah, zato so se nekateri uspeli izogniti aretacijam. Sklepali so, da informacije prihajajo iz policijskih krogov, a se je izkazalo, da so imeli člani združbe “krta” v tožilstvu. V priporu se je jeseni namreč znašla zaposlena s specializiranega tožilstva, ki je prodajala informacije članom združbe.
Proti dobro organiziranim združbam, ki služijo stotine milijonov evrov, se lahko države borijo le skupaj, s tesnim mednarodnim sodelovanjem, z dobro plačanimi in vrhunsko usposobljenimi policisti, ki lahko delajo z vrhunsko opremo. Z jasno zakonodajo, ki sledi trendom, a hkrati ne pušča nobenih dvomov in odprtih vrat za različne interpretacije, ki potem v sodnih dvoranah omogočajo dobro plačanim odvetnikom, da iščejo predvsem napake v policijskih postopkih. Povsem legitimno, vsak si zasluži dobro obrambo in spoštovanje ustavno zagotovljenih človekovih pravic. A prav razpleti iz sodnih dvoran kažejo, da v našem sistemu nekje nekaj močno škripa. Saj sicer nekateri sodni postopki ne bi trajali deset let in več.
Po drugi strani pa trenutna oblast v javnost pošilja nejasna sporočila. Čeprav se tudi na evropski ravni zavzema za učinkovit boj proti organiziranemu kriminalu, z različnimi kadrovskim potezami v policijske vrste vnaša razdor in nemir.
Da se vsaj za nekaterimi premestitvami in drugimi koraki skrivajo politično motivirane odločitve, verjetno dvomijo le še redki. Kakšne posledice bodo imeli pretresi v policiji, bodo verjetno še dolgo premlevali v strokovnih krogih. Zaradi takšnih razmer pa je verjetno še laže sleči policijsko uniformo, vrniti značko in poiskati boljšo službo, v kateri se ni treba izpostavljati in tvegati življenja.