Tretji rajh na spidu

Knjiga Normana Ohlerja Popolna omama; droge v tretjem rajhu osvetli dolgo zamolčano plat nacističnega režima. Ohler, sicer pisec romanov, je pet let raziskoval v arhivih v Nemčiji in ZDA, preučil množico dokumentov, se pogovarjal s pričami, medicinskimi in vojaškimi izvedenci ter polagoma sestavil zelo tehtno delo o uporabi drog v tretjem rajhu. Še posebej detajlno razdela uporabo v vojski, veliko prostora pa odmeri osebnemu zdravniku Adolfa Hitlerja Theodorju Morellu, ki je firerja zadnja leta njegovega življenja spremljal kot senca, o njem pa v zgodovinopisju zeva velika praznina.

Ko je Norman Ohler dobil v roke zajetne medicinske kartoteke pacienta A, kot je Theodor Morell poimenoval svojega najpomembnejšega pacienta Adolfa Hitlerja, ni bilo več poti nazaj. Nastala je pričujoča knjiga, ki se bere kot triler.

Popolna omama je v Nemčiji izšla leta 2015 in je kmalu postala “bestseller”, svetovna avtoriteta na področju nacizma Ian Kershaw pa je delo označil za “resno znanstveno študijo”. Do sedaj je bila knjiga prevedena v več kot 20 jezikov, nedavno jo je izdala tudi Mladinska knjiga, prevod je delo Neže Božič.

Nemčija - svetovna tovarna drog

Na področju “narkofarmakologije” je Nemčija blestela že na prelomu stoletja, oznaka “made in Germany” pa je bila že tedaj zagotovilo za kakovost. Po polomu Nemcev med prvo svetovno vojno je nemška kemična industrija postala “svetovna tovarna drog”. Leta 1926 je bila Nemčija na čelu držav proizvajalk morfina in svetovna prvakinja v izvozu heroina (kar 98 odstotkov so ga izvozili v tujino), od leta 1925 do leta 1930 so proizvedli 91 ton morfina (to je tedaj predstavljalo 40 odstotkov svetovne proizvodnje). A Nemci so kraljevali tudi v trgovini s kokainom. Nemške firme Merck, Behringer in Knoll so obvladovale 80 odstotkov svetovnega trga s kokainom, Hamburg pa je bil glavna evropska tržnica surovega kokaina. Vsako leto so skozi to pristanišče legalno uvozili več tisoč kilogramov kokaina, samo Peru je v Nemčijo poslal skorajda celotno letno proizvodnjo surovega kokaina. “Mlada republika se je kopala v psihoaktivnih substancah, razpošiljala heroin in kokain na vse štiri smeri neba ter se povzpela na položaj svetovnega dilerja,” Ohler slikovito povzame stanje tedanje nemške kemične industrije. A tudi v weimarski republiki so se ljudje vse raje zatekali v umetne paradiže. Berlin je postal sinonim za razvrat. “Berlinsko nočno življenje, fant, o fant, kaj takšnega svet še ni videl! Včasih smo imeli krasno vojsko, zdaj imamo krasno sprevrženost!” je zapisal pisatelj Klaus Mann. Samo v letu 1928 so v berlinskih lekarnah po podatkih, ki jih je Ohler pridobil v zgodovinskih arhivih, legalno prodali 73 kilogramov morfija in heroina. Že tedaj pa je, kdor je imel denar, užival kokain.

Ljudska droga, naprodaj v vsaki lekarni

Pod Hitlerjem se je razmahnila močna in zahrbtna substanca z izrazitim zasvojitvenim potencialom - tableta s tržnim imenom pervitin. V zelo kratkem času je postala ljudska droga, naprodaj v vsaki lekarni in po kateri so posegali tako običajni smrtniki kot sam državni vrh. Ko se je začela druga svetovna vojna, je postala nepogrešljiva predvsem pri vojakih. Slednje so na njihovih osvajalskih pohodih namreč več kot izdatno oskrbovali s to snovjo, ki je v bistvu metamfetamin (crystal meth), in je danes strogo prepovedana. Še dandanes pa velja za eno najpriljubljenejših drog.

Na drugi strani je večina nemških političnih klik iz 30. let začela gonjo proti drogam. Farmakološkemu iskanju utehe so se najbolj zoperstavili nacionalsocialisti, v tem času pa se je razširil tudi mit o Hitlerju kot sovražniku drog in abstinentu. “Nacisti so hoteli učinkovati kot droga, zato so onemogočali doživetja drugačnih iluzij s pomočjo drog,” zapiše Ohler. Droge so tako v tretjem rajhu postale tabu. Od leta 1933 so uvedli številne drakonske kazni za uživalce mamil, narkomani so kasneje pristali tudi v koncentracijskih taboriščih, saj so jih uvrstili med “degenerirance”, ki lahko ogrozijo arijski genski zapis. Politika proti drogam je tako tudi služila kot sredstvo za izključevanje, zatiranje in celo ubijanje marginalnih družbenih skupin.

Vitaminski mag

Približno v tistem času je Hitlerjevo pot prekrižal debelušni zdravnik po imenu Theodor Morell, ki je veljal za vitaminskega maga. Hitler se je tedaj ubadal s hudimi črevesnimi težavami, vsi zdravniki, s katerimi je imel dotlej opravka, so mu svetovali stradanje. Morell je Hitlerju diagnosticiral abnormalno črevesno floro, priporočil mu je pripravek, poimenovan mutaflor, ki je deloval. Hitler ni okleval in je Morella hitro imenoval za svojega osebnega zdravnika, ki je sčasoma postal njegova senca, spremljal ga je namreč vsepovsod. Firerju, ki se je bal dotikov in ni maral igel, se je Morell na začetku zelo prikupil tudi zaradi svojih vitaminskih injekcij, ki so bile sprva zelo nedolžne - injiciral mu je zmes glukoze in vitaminov. Za svoje neprecenljive zasluge je Morell dobil hišo na razkošnem berlinskem otoku Schwanenwerder, tik ob vili Josepha Goebbelsa, v kateri pa je živel redkokdaj.

Pervitin so izdelovali v berlinski tovarni Temmler, ki so jo odprli leta 1933. To je bil zlati čas za nemško kemično industrijo in njen razvoj je bil skokovit. Glavna skrb raziskovalcev pri razvijanju novih formul je bila, da pri sodobnemu človeku hitro in učinkovito odpravijo bolečino ter skrbi. V Temmlerju so pred vojno izdelali že več milijonov tablet zelo kakovostnega pervitina na teden in o katerem bi Walter White iz serije Kriva pota lahko samo sanjal, šaljivo zapiše Ohler. Svoj pohod je začel leta 1938, oglas po zgledu Coca-cole so naročili pri eni najuspešnejših nemških oglaševalskih agencij Mathes & Son. Pervitin je Temmler pošiljal zdravnikom in jih prosil za povratne informacije, pripisovali so mu tudi pozitivne učinke za frigidnost pri ženskah in da celo odpravlja odvisnost od alkohola, kokaina in drugih opiatov. “Spidamin je udaril kot bomba,” piše Ohler. Iz pervitina so začeli izdelovati tudi pralineje, v vsakem bombonu pa je bilo 14 miligramov metamfetamina. “Pralineji Hildebrand vedno razveselijo,” se je glasil slogan. S pervitinom se je kot vojak zasvojil tudi nobelovec Heinrich Böll, v knjigi je Ohler citiral in objavil nekaj njegovih pisem svojcem, v katerih jih vztrajno prosi, da mu pošljejo pervitin.

Pred napadom na Poljsko vojska kupila ves pervitin

Kako se je pervitin kot blisk razširil med nemškimi vojaki, Ohler zelo natančno razišče. Eno ključnih vlog je odigral Otto F. Ranke, ki je bil vodja Inštituta za splošno in obrambno fiziologijo. Leta 1938 je opravil prvi poizkus pri sanitetnih častnikih, leta 1939, ko bi moral opraviti še en preizkus, ga je preklical. Še več, opozoril je na številne nevarnosti pervitina, a duh je že ušel iz steklenice, od njega pa je postal odvisen tudi sam.

Ko so se Nemci pripravljali na napad na Poljsko, je vojska pokupila vse lekarniške zaloge pervitina. Poročil sanitetnih služb o uporabi pervitina ob napadu na Poljsko je Ohler našel za zajetno mapo. Na pervitinsko odvisnost se je sicer leta 1939 odzvalo tudi ministrstvo za zdravje in uvedlo izdajanje na recept, a nihče se ni zmenil za ta dekret. Če so pervitin med napadom na Poljsko vpeljali precej naključno, pa so ga pri napadu na Francijo čez Ardene že bolj sistematično, piše Ohler. Tri tedne pred napadom na Francijo je nastal dokument z naslovom Vprašanje pervitina. Odlok o previdni, vendar v izrednih okoliščinah potrebni uporabi. “Vermaht je postal prva vojska na svetu, ki se je oprla na drogo,” zapiše Ohler. Proizvodnjo pervitina so v Temmlerju nato še povečali, v zgolj enem dnevu je tovarna proizvedla 833.000 tablet. Iz dokumentov, ki jih je pridobil Ohler, pa izhaja, da je vojska tedaj za svoje kopenske in zračne sile naročila približno 35 milijonov tablet. Zgodovinar medicine dr. Peter Steinkamp, ki ga Ohler citira v knjigi, meni, da so bliskovito vojno podžigali prav amfetamini. Vojaki so postopoma začeli verjeti, da so res nekaj boljšega; metamfetamin pa jih je pri tej zmotni oceni položaja podpiral. V francoskem raziskovalnem poročilu so bliskoviti nemški napad in odpoved francoske obrambe opisali kot “phénomène d'hallucination collective” (fenomen kolektivne halucinacije). Poleg Francozov in Britancev tudi Hitler ni (še) dojel hitrosti razvoja dogodkov na bojiščih, saj je bil varno zaprt v svojem štabu Skalno gnezdo, napad sta zelo samosvoje vodila predvsem generala Heinz Guderian in Erwin Rommel.

Blitzkrieg je bil kemično motiviran

O informacijah o zlorabi pervitina na bojiščih se je prvi dokopal milanski Corriere della sera in 13. septembra leta 1940 objavil članek o “nemški tabletki za pogum”, ki ga je nato povzel tudi BBC. Anglija, ki je po razkritju, da blitzkrieg ni motiviran ideološko, temveč kemično, v svoje vojaške vrste vpeljala manj škodljivi benzedrin (po slednjem so sicer že posegali športniki na berlinski olimpijadi leta 1936). V Nemčiji se je vnela velika polemika o tem na državni ravni, ponovno je skušalo nebrzdano zlorabo pervitina regulirati ministrstvo za zdravje, a tudi tokrat neuspešno. Nemci so se pripravljali na napad na Rusijo, vrhovno poveljstvo vojske pa je pervitin označilo za “ključnega za vojno”.

Prav v tej odločilni fazi druge svetovne vojne je Hitler prvič po dolgih letih resneje zbolel. Od jeseni leta 1941 je vidno pešal. O vzrokih ter ozadju upada Hitlerjevih zmožnosti v zgodovinskih delih vlada precejšnja praznina, poleg tega je figura Morella, ki je firerja sicer spremljal noč in dan, obrobna in nepomembna. Ohler se je zakopal v arhive, ki so razpršeni na treh lokacijah; Zvezni arhiv v Koblenzu, Inšitut za sodobno zgodovino v Münchnu, bistveni del Morellovih zapiskov pa je shranjen v Državnem arhivu v Washingtonu. Američani so že poleti leta 1945 začeli zasliševati Morella in skušali preiskati vlogo drog v naglo pešajočem zdravju Hitlerja, a pri tem so bili dokaj neuspešni, iz Morella niso mogli izvleči nič oprijemljivega. Dokumenti o teh preiskavah so postali javno dostopni šele pred nekaj leti, ko je začel v ZDA veljati Zakon o razkritju nacističnih dokumentov. V kombinaciji z obsežno kartoteko pacienta A (Morell je v strahu pred gestapom moral beležiti vse) je Ohler odkril zlato jamo podatkov.

Proti koncu vojne iskali še eno čudežno drogo
Na bojiščih pervitinska vročica ni pojenjala do konca vojne, ampak se je še bolj razmahnila. Nemčija je leta 1944 izgubljala na vseh frontah in vojaki so še kako potrebovali poživilo. Raziskovalci so poleg novega, čudežnega orožja (zelo klavstrofobične mini podmornice) iskali tudi novo čudežno drogo. Najprej so jo našli v drogi, poimenovani D IX, v kateri se je skrivala brutalna kombinacija eukodala, pervitina in kokaina, namenjena pa je bila upravljalcem novih mini podmornic. Posledice vpeljave nove droge so bile katastrofalne, dve tretjini upravljalcev, ki so se odpravili čez Rokavski preliv, operacije nista preživeli. A ta spodrsljaj je Nemce še bolj spodbudil, da so začeli razvijati še bolj brutalno kombinacijo droge.

Od leta 1941 je Hitler na eukodalu

Od poletja leta 1941 so bile Morellove storitve še kako potrebne, saj si Hitler ni mogel privoščiti počitka oziroma biti odrinjen od razvoja dogodkov na ruski fronti. Od avgusta leta 1941 do aprila leta 1945 je Morell Hitlerja obravnaval skorajda vsak dan. Firer, ki je bil vrsto let vegetarijanec, je leta 1941 začel prejemati več precej neobičajnih hormonskih pripravkov živalskega izvora, steroidov, mazaških lekov in zdravil. Ohler ta princip “zdravljenja” poimenuje “politoksikomanija”, ki kasneje sproži pri Hitlerju nekakšen avtoimunski propad. Leta 1943 je bil Hitler še bolj bleda senca sebe, hormonsko-steroidni-vitaminski koktejl očitno ni pomagal. Morell je bil še pod večjim pritiskom, kako pomagati firerju in se obdržati v milosti pri njem. V tem času so se tudi zavezniki izkrcali na Siciliji, Italija pa je bila pred izstopom iz nemškega pakta. Morell se odloči za farmakološkega bratranca heroina, eukodal, ki je tedaj v zdravstvenih krogih veljal za čudežno zdravilo, bolečine pa je lajšal dvakrat hitreje kot morfij. Izzval je tudi evforično stanje, ki je bilo še bolj intenzivno kot pri zaužitju heroina. Eukodal je začel delovati takoj, Hitler je bil prerojen. Vsi tedanji zapisi poročajo o “evforičnem firerju”, po nekaterih virih so njegovo stanje povezovali z metamfetamini, nikomur naj se ne bi sanjalo o eukodalu. Kako pogosto je Hitler prejemal eukodal, lahko zgolj ugibamo, v kartotekah je jasno naveden 24-krat, Ohlerjevo pozornost pa sta pritegnila konstantno ponavljajoča se X in stavek “injekcija kot vedno”. Morell, ki ga je Göring označil za “rajhovskega injekcijskega mojstra”, se je s svojimi storitvami prikupil celotnemu državnemu vrhu, prav Göring pa je bil med njegovimi najbolj rednimi strankami. Ko so ga zavezniki zajeli leta 1945, so pri njem našli kar 24.000 tablet eukodala.

Iz zdravstvenih poročil izhaja še, da je nemški državni vrh skrbel tudi za kemični koktejl, ki ga je po navodilih rajha njihov pooblaščenec vbrizgaval Mussoliniju, označenemu kot pacient D. Ta je prejemal zvarke iz Morellove tovarne Hamma. Od leta 1944 pa je Morell vse pogosteje obravnaval tudi 19 let mlajšo Hitlerjevo ljubico Evo Braun. Po podatkih iz Morellove kartoteke je zahtevala enak tretma kot Hitler. A leta 1944 je bil Morell že povsem izčrpan od servisiranja najvišjih predstavnikov rajha. Ohler piše, da je bil v tem obdobju na igli tudi Morell, kaj mu je vbrizgaval njegov namestnik, dr. Weber, ni znano.

Po eukodalu še kokain

20. julija leta 1944 je sledil atentat na Hitlerja, ki je v eksploziji skorajda izgubil sluh, kasneje pa je trpel še za močnimi glavoboli. Morellu je na pomoč priskočil otorinolaringolog dr. Giesing, ki je pacientu A odredil zdravljenje s kokainom. Tudi o tem delu zdravljenja obstajajo kartoteke, v 75 dneh ga je Giesing Hitlerju odmeril kar 50-krat. Prejemal je prvovrstni, Merckov kokain, enkrat pa naj bi Giesing firerja na njegovo prigovarjanje skorajda predoziral. Po atentatu sta Hitlerja tako pokonci držala eukodal in kokain in zdelo se je, da v tem obdobju ni nikomur bolj zaupal kot svojemu osebnemu zdravniku (sanjskemu dilerju) dr. Morellu. Konec leta 1944 so se zaradi hude tresavice pri Hitlerju pojavila vse večja ugibanja o njegovem realnem zdravstvenem stanju, Morell pa je vrhovnemu štabu šel vedno bolj v nos. Poizkusi, da bi ga očrnili pred Hitlerjem, so bili neuspešni. Idila med Hitlerjem in Morellom se je začela krhati v začetku leta 1945. Britanske letalske sile so že konec leta 1944 zbombardirale številne nemške farmakološke tovarne, Berlin je bil obkoljen z vseh strani, zaloge drog v zadnjem Hitlerjevem pribežališču, v bunkerju pod kanclerskim uradom, pa so pošle. “Diler” tako ni več mogel opravljati svoje naloge. Hitler je Morella odpustil 17. aprila leta 1945. Sredi maja je neka novinarka New York Timesa Morella našla v njegovem skrivališču na Bavarskem, nekaj dni pozneje je bil objavljen članek z naslovom Zdravnik opisuje injekcije Hitlerju. Kmalu zatem je Morell končal v ameriškem ujetništvu, kjer je ostal skoraj dve leti (v tem času so ga ameriški obveščevalci tudi vztrajno obdelovali). Umrl je brez prebite pare v Nemčiji leta 1948.

---