“To malo 'napol bitje' nas bo spremenilo”

Svet se je ustavil. Javno življenje je zamrlo. Kako prepoved neomejenega gibanja in omejitev telesnih stikov vpliva na ljudi? Večina razumno sprejema omejevanje osebnih svoboščin na račun varnosti, po drugi strani pa nekateri že opozarjajo na nevarnost, da utegnejo oblasti izredne razmere izkoristiti kot izgovor za povečanje ukrepov nadzora. Kaj se bomo kot družba od novega koronavirusa sploh naučili? Se bodo zgodile spremembe v organizaciji družbe? Bomo morali spremeniti svoje navade?

Takšna in drugačna vprašanja te dni zaposlujejo filozofe, sociologe, psihologe in druge, ki skušajo odgovoriti na vprašanje, kaj se dogaja z družbo, ko se sooča z novo boleznijo, kakršna je covid-19, in kaj bomo (če sploh) od te lekcije odnesli.

“Ko govorimo o trenutni situaciji pandemije, govorimo z vidika socialne psihologije o tako imenovanih izrednih dogodkih. Zanje je značilno, da zrušijo rutino vsakdanjega življenja človeka oziroma življenje 'kot ponavadi' in postavijo pod vprašaj zanj samoumevne stvari. Nekateri so za te spremembe bolje opremljeni, drugi nekoliko manj, zato so tudi načini, kako se spoprijemamo s takšnimi situacijami, različni, prav tako različne bodo posledice osamitve, ki jim bomo priča v naslednjih tednih ali mesecih,” pravi sociologinja dr. Mateja Sedmak, znanstvena svetnica, predstojnica Inštituta za družboslovne študije pri Znanstveno-raziskovalnem središču (ZRS) Koper.

“V fizičnem prostoru nas okužba res sili v odmik od bližnjega. A res je tudi, da je svetovni pohod virusa covid-19 najbolj združevalen dogodek, kar jih je kdaj doletelo človeštvo. Razdvaja nas z našimi bližnjimi, a nas zato združuje na planetarni ravni.”

Dr. Igor Pribac

filozof in politični analitik

Dr. Mateja Sedmak (foto: Tomaž Primožič/FPA)

Nepripravljeni na omejitve

“Generacije, rojene po drugi svetovni vojni v Evropi, smo ene redkih generacij v zgodovini človeštva, ki nismo doživele večjih družbenih pretresov, kot so vojne, velike lakote ali resne bolezni, kakršni sta bili na primer kuga v srednjem veku ali španska gripa po prvi svetovni vojni, ki se ju v zadnjem času pogosto omenja in ki sta dejansko zdesetkali takratno prebivalstvo. Zato se lahko štejemo za srečne, saj so bile mnogo hujše epidemije, naravne katastrofe in lakota vsakdanja realnost velike večine prebivalstva v preteklosti, pa tudi danes,” poudarja Sedmakova.

“Zaradi načina življenja liberalnega zahodnega kapitalizma, ki stavi na individualizem, potrošništvo, kulturo užitka itd., smo bistveno manj pripravljeni na omejitve, odrekanje, samokontrolo in samodisciplino ter posledično tudi na takšne dogodke, kot je trenutna epidemija covid-19.”

Dr. Mateja Sedmak

sociologinja

Slovenci po njenem sodimo med privilegirane prebivalce zahodnega sveta, saj živimo v izobilju in varno, nismo lačni, nismo v vojni, imamo topla bivališča in imamo izjemno visoko kakovost življenja. “Vse to se nam zdi povsem samoumevno, smo pa istočasno slabše opremljeni za večje družbene pretrese, ker jih ne pričakujemo, ker z njimi nimamo osebnih izkušenj in ker živimo v občem prepričanju, da se nam to ne more zgoditi.”

Kot poudarja, je pojav koronavirusa seveda izjemen dogodek, epidemija, ki jo moramo jemati resno in upoštevati vsa varnostna priporočila, da jo čim bolj zamejimo in čim bolj množično preživimo. “Gledano iz širše prostorske in časovne perspektive pa se ta epidemija ne more primerjati z desetletja trajajočimi vojaškimi spopadi na Bližnjem vzhodu in v Afriki, s trajnimi lakotami in skrajno bednimi življenjskimi razmerami, v katere so pahnjeni ljudje, ki živijo v slumih Brazilije, Indije ... Mi 'zahodnjaki' smo navajeni živeti v izobilju in razkošju, navajeni smo na 'naše pravice', 'našo komoditeto' in 'naš način življenja', tudi na račun okoriščanja drugih ljudi v državah tretjega sveta.”

“Zanimivo je, morda po svoje celo koristno, da nas je moral šele virus, to malo napol bitje, spomniti, da začnemo misliti tudi malo drugače in ne le kot razvajeni 'zahodni otroci', ljubosumni na vsako svojo igračo.”

Dr. Igor Škamperle

sociolog

Zato se težje spoprijemamo s takšnimi dogodki, kot je ta, ki smo mu priča. “Zgroženi smo že, če ne moremo v svojo najljubšo telovadnico, če ne moremo na predviden dopust, popoldansko kavico ali pivo ... Ob tem pa popolnoma umanjka zavedanje, da gre pri vsem tem za razkošja, ki si ga večina svetovnega prebivalstva ne more privoščiti,” opozarja Sedmakova. “Zaradi načina življenja liberalnega zahodnega kapitalizma, ki stavi na individualizem, potrošništvo, kulturo užitka ,,, smo bistveno manj pripravljeni na omejitve, odrekanje, samokontrolo in samodisciplino ter posledično tudi na takšne dogodke, kot je trenutna epidemija covid-19.”

Odgovoren odziv večine

Sicer pa Sedmakova ocenjuje, da se Slovenci v teh dneh odzivamo dokaj dobro, ne pretirano panično, ampak odgovorno, da očitno zaupamo stroki in vodstvu ter sledimo navodilom in ukrepom, ki se jih je stroka odločila vpeljati v zavedanju, da je to potrebno, če želimo zamejiti domet delovanja virusa. “Mislim, da je k temu prispevalo tudi dejstvo, da smo imeli možnost opazovati potek širjenja virusa na Kitajskem in nato v sosednji Italiji, tako da smo se dokaj hitro kot skupnost zavedali, v kakšno situacijo nas lahko pripelje preveč lahkoten pristop.”

“Mnoge poznam, ki jim je ob vsem tem nenadnem družbenem mrku tudi odleglo. Končno malo miru!”

Dr. Mateja Sedmak

sociologinja

To, da se ljudje držijo navodil in ostajajo doma, po njenih besedah kaže na zrelost prebivalcev, ki so sprejeli omejitve gibanja na račun varnosti, saj se zavedajo, da je virus za ranljive skupine zelo nevaren in da lahko ob nekontroliranem širjenju kolapsira celoten zdravstveni sistem, posledice česar pa bi na koncu občutili vsi. “So pa zagotovo takšne izredne situacije idealne za režime vseh vrst, da izpeljejo določene ukrepe v svojo korist, takšne, ki na dolgi rok omejujejo svobodo in nadzor nad življenjem državljanov. Spomnimo se samo 11. septembra v ZDA in vseh ukrepov, ki so sledili. Na nas kot aktivnih državljanih je, da budno spremljamo omejitve in ukrepe, ki bodo morda ali pa tudi ne sledili koncu epidemije,” opozarja Sedmakova.

Končno malo miru!

Kot opaža, je trenutna samoizolacija in ustavitev velikega dela družbenega življenja v Sloveniji že prinesla določene spremembe. “Že to, da je popolnoma zamrlo potrošništvo in brezglavo nakupovanje ter kopičenje dobrin, ki jih sploh ne potrebujemo, sama štejem kot pozitivno. Vsi smo se upočasnili, več časa (četudi prisilno) preživljamo z otroki, z družino, kdor ima možnost v naravi, stran od gneče, potrošniških in zabavljaških motenj, ustavile so se vse popoldanske aktivnosti otrok, tekanje od dejavnosti na dejavnost, nujnost načrtovanja dopustov in potovanj ... Mnoge poznam, ki jim je ob vsem tem nenadnem družbenem mrku tudi odleglo. Končno malo miru!”

“A danes, ko so vse avtoritete že uničene - od očeta v družini do šole, službe, duhovnika pri verouku in avtoritarnih politikov, iz katerih se norčujemo -, mladi pa se s strahom radi (seveda nadzorovano!) srečujejo v adrenalinskih športih, nam nekaj pravega strahu vsili le vojna, ki je hvala bogu ni, in - mali virus. V tem smislu bo epidemija retroaktivno imela pozitivne učinke, ne glede na izgube v gospodarstvu.”

Dr. Igor Škamperle

sociolog

Sedmakova dvomi, da bomo Slovenci zaradi epidemije dolgoročno spremenili svoje navade. “Kot narod smo namreč ravnokar zakorakali v objem kapitalizma in ugodje potrošništva, dobrin, izbire, potovanja … Seveda tudi negativni vidiki tega niso izostali, toda ugodja in vsega dobrega vajeni se bomo težko odrekli vsem ugodnostim in 'pravicam'. Za kratek čas se bo še obdržal spomin na solidarnost, ki je ponovno vzniknila med nami v različnih oblikah medsebojne pomoči, dobrodelništva, tovarištva ... A bojim se, da na dolgi rok to ne bo obstalo. Kapitalizmu kot sistemu namreč solidarnost ne ustreza.”

Pozitivni učinki epidemije

Nekoliko bolj optimističen je dr. Igor Škamperle iz Trsta, sociolog, religiolog in pisatelj, predavatelj sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. “Virus bo gotovo spremenil naše navade. Skušam gledati optimistično, v smislu, da bo epidemije kmalu konec in se bomo vrnili k običajnim ritmom. Šok terapija, ki jo doživljamo, vsaj na psihološki ravni, pa bo pustila posledice, mislim si, da pozitivne.” Škamperle je prepričan, da se bomo bolje zavedali vrednosti življenja, tudi navadnega zdravega preživetja.

“Pandemija, recesija in pritisk pribežnikov so skupaj z razdiralnimi trenji znotraj EU koktajl, ki postavlja EU pred izziv, kakršnega še ni preživela. Spopad proti virusu je že zdaj tudi bitka za preživetje EU.”

Dr. Igor Pribac

filozof in politični analitik

Dr. Igor Škamperle (foto: Andraž Gombač)

“Tudi stiki z drugimi, ki so nam začeli drseti v formalne odnose, bodo morda spet pridobili vrednost širokosrčnih odnosov. Strah, če nas ne stre in zaduši, ima na človeka pozitiven vpliv. Spodbuja nas k resnosti, zavzetosti in k vrednotenju celotnega bivanja,” poudarja. Če bi bilo mogoče, bi sam to vpeljal kot vzgojno izkušnjo, pravi. “A danes, ko so vse avtoritete že uničene - od očeta v družini do šole, službe, duhovnika pri verouku in avtoritarnih politikov, iz katerih se norčujemo -, mladi pa se s strahom radi (seveda nadzorovano!) srečujejo v adrenalinskih športih, nam nekaj pravega strahu vsili le vojna, ki je hvala bogu ni, in - mali virus. V tem smislu bo epidemija retroaktivno imela pozitivne učinke, ne glede na izgube v gospodarstvu,” je prepričan.

Izredne razmere, ki spominjajo na vojno stanje

Sicer pa, tako kot Sedmakova, tudi Škamperle opozarja, da je evropski človek navajen imeti zahodne civilizacijske pridobitve, med katere sodijo človekove pravice, osebna svoboda govora, gibanja in ravnanja, za samoumevne. “Omejitev gibanja nas je zato prizadela. Verjetno se je prav zaradi lahkotnosti in malomarnosti, posredno povezanimi z našim, evropskim načinom življenja, virus po prvem udaru na Kitajskem tako hitro razširil v severni Italiji in, kot zdaj beremo, v nekem smučarskem kraju v Avstriji, kjer zaradi malo bolj 'svobodnjaškega' ravnanja (in računice) nevarnosti niso jemali resno, zaradi česar so se klice virusa razbohotile po Evropi. V takšni situaciji pa pride do izrednih razmer, ki po analogiji spominjajo na vojno stanje, ker so neposredno ogrožene večje mase prebivalstva. Pomislite, v Italiji je bilo v zadnjem tednu zaradi virusa vsak dan nekaj sto mrtvih. Ljudje so umirali, sami in izolirani, kot internetne domine. Svojci se jim niso smeli niti približati. Malo nora situacija, na katero nismo bili pripravljeni. Povrh vsega se to dogaja v Lombardiji, ki je v urbanem in civilizacijskem smislu ena najbolj razvitih regij na svetu. Človeka ogroža virus, ki je nekakšno napol bitje; ni čisto pravo živo bitje, hkrati pa ima takšno moč, da nas uniči oziroma povzroči, da vsa naša živa obramba odpove in umremo. Filozofsko in biološko gledano je to res neke vrste paradoks,” opozarja Škamperle.

Družbeno gledano je takšne razmere seveda vedno mogoče zlorabiti, zato da povečamo nadzor nad ljudmi in legitimno vpeljemo represivne ukrepe, nadaljuje Škamperle. “A ne bi rekel, da vlade to izkoriščajo. Mislim, da se trudijo, da bi zaščitile svoje ljudi. Preden začnemo govoriti o avtoritarnosti oblasti, se moramo vprašati, kakšno je realno stanje, kakšne so možne posledice za varnost ljudi,” opozarja. Individualnost in njene svoboščine, na katere smo na Zahodu tako ponosni, so možne v družbah, ki imajo zagotovljeno socialno varnost, družbeno blagostanje, politično demokracijo in z njo povezano idejno pluralnost, poudarja.

“Če tega ni, individualno ne bomo preživeli. Ne smemo pozabiti, da varnost zagotavlja kolektiv. Vse svetovne civilizacije so bile tako usmerjene. Edino naša, zahodna, je poudarila individualno avtonomnost. Z njo je uspela, toda danes doživljamo v tem smislu pretres na mnogih ravneh. Zanimivo je, morda po svoje celo koristno, da nas je moral šele virus, to malo napol bitje, spomniti, da začnemo misliti tudi malo drugače in ne le kot razvajeni 'zahodni otroci', ljubosumni na vsako svojo igračo,” zaključuje Škamperle.

Pandemija bo odšla, maske bodo ostale

“Mislim, da se bomo šele v prihajajočih mesecih postopoma ovedli, kako zelo pandemija bolezni covid-19 spreminja naše življenje. Tudi če bomo širjenje virusa ukrotili, bo to dolgotrajno zaznamovalo našo prihodnost,” je prepričan filozof in politični analitik dr. Igor Pribac, izredni profesor za socialno filozofijo in filozofijo zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Dr. Igor Pribac (foto: Maja Pertič Gombač)

Gospodarske in finančne učinke pandemije že zdaj ocenjujejo kot hujše od tistih, ki jih je imela gospodarska kriza leta 2008, čeprav te ocene računajo na ugodne razplete, opozarja. “A ne gre se zanašati na optimistične scenarije. Nasprotno, upoštevati je treba tudi zelo črne možnosti, če so verjetne. Kaj bo na primer z Italijo, ki je bila že finančni bolnik EU in jo je zdaj poleg tega še najbolj prizadel covid-19? Kaj če begunski zbirni centri v Grčiji in Turčiji postanejo močna žarišča okužb in bodo ti potencialno okuženi pribežniki začeli množično pritiskati na meje EU? Pandemija, recesija in pritisk pribežnikov so skupaj z razdiralnimi trenji znotraj EU koktajl, ki postavlja EU pred izziv, kakršnega še ni preživela. Spopad proti virusu je že zdaj tudi bitka za preživetje EU,” je prepričan.

Ena od trajnih kulturnih posledic pandemije bo po njegovem tudi povečana sprejemljivost javne uporabe zaščitnih obraznih mask. “Maske, ki smo jih pred izbruhom epidemije povezovali zlasti z Azijo, so postale prepoznavna planetarna podoba pandemije. Ta bo odšla, maske bodo ostale. Ugotovili bomo, da jih potrebujemo tudi zaradi vse bolj onesnaženega zraka, UV žarkov ... Kaj maske, ugotovili bomo, da potrebujemo skafandre in da živi na luni, kdor ga nima.”

Kot poudarja Pribac, je obraz od nekdaj zagotavljal našo individualno prepoznavnost za pogled drugega. “S sprejemanjem zaščitnih mask bomo opustili nenapisano davno medkulturno načelo, da drug drugemu kažemo svoj obraz kot dokaz, da nimamo skritih namenov. Skupaj z očali, ovratniki in pokrivali bodo maske postale del družbeno sprejemljive popolne krinke naše identitete za pogled drugega. V imenu česa bo potem mogoče obsoditi javno nošnjo burk?” se sprašuje.

Tudi rokovanje, ki je najsplošneje sprejet način seznanjanja z drugim, je zdaj izrecno prepovedano. “Možnost dotika kože drugega in vdihovanja njegovih izdihov bo v javnih odnosih čedalje bolj omejena in dojeta kot nezaželena. Tako imenovani fizični stik med dvema bo čedalje bolj posredovan s takšno ali drugačno zaščitno vmesno plastjo in bo v tem čedalje bolj podoben komuniciranju prek vmesnikov v kiberprostoru.”

Velik združevalni potencial za človeštvo

“Opozarjanje, da nas pandemija ločuje od drugega, je le ena plat vsega tega, kar se nam dogaja. V fizičnem prostoru nas okužba res sili v odmik od bližnjega. A res je tudi, da je svetovni pohod virusa covid-19 najbolj združevalen dogodek, kar jih je kdaj doletelo človeštvo. Razdvaja nas z našimi bližnjimi, a nas zato združuje na planetarni ravni.” Virus namreč, tako Pribac, ne dela razlik med narodi, med bogatimi in revnimi, vernimi in ateisti, belci in drugače obarvanimi, slavnimi in neznanimi ljudmi. “Absolutni egalitarizem njegovega naključnega delovanja ima velik združevalni potencial za človeštvo. Večji, kakor ga je imela druga svetovna vojna, v kateri sta bili dve strani, večji, kakor ga ima pregrevanje ozračja, ki je za nekatere mit. Nacionalni politiki, ki rešujejo svoje ljudstvo pred virusom in si za to hitijo pripenjati medalje, tega, da smo vsi istem čolnu, ne poudarjajo in morda niti ne opazijo: ne le znotraj ene države in ne le znotraj EU - vsi na svetu delimo isto usodo. Izkušnja s covid-19 bo lahko utrjevala podlago za graditev konsenza glede globalne okoljske politike,” je prepričan.

Vsi smo vendar na isti ladji

A realnost tega trenutka je, da so sprejete politične odločitve predvsem izraz nacionalnih interesov in da so ti včasih antagonistični, opozarja Pribac. “Dogaja se podobno kakor pri begunski krizi: pogreša se enotna in odločna EU. Prav revalorizacija politične oblasti je velika novost sedanje krize. Za razliko od begunske krize so s širjenjem virusa potihnili neoliberalci, ki bi vse probleme rešili s prostim trgom in klestenjem države. Begunsko krizo je bilo še mogoče misliti v neoliberalno-nacionalističnih okvirih, pandemije ni več mogoče. Migranta še lahko ustaviš na meji, virus je popoln tihotapec in se ti brez problemov izmuzne. Zato povsod po svetu oblasti sprejemajo intervencionistične ukrepe, primerljive z New Dealom in Marshallovim planom. Na dlani je, da politika temu virusu ne more uspešno parirati na nacionalni ravni, kos mu je lahko le na svetovni ravni. Pandemija je navsezadnje le ena od oblik okoljske katastrofe v globaliziranem svetu. Upati je, da se bomo iz nje naučili, kaj pomeni, da je Zemlja naša skupna ladja. In da je edina, ki jo imamo.”


Najbolj brano