Take plačne uravnilovke in zmede pa še ne

Januarska izplačila za mesečno delo bodo najslabše plačanim zaposlenim prinesla 736 evrov in zakonite dodatke. To ne bo plača, kot jo napačno imenuje zakon, pač pa prejemek, ki ga številnim, a nihče ne ve kolikšnemu številu, dopolnjujejo delodajalci. Tokrat bodo delodajalcem priskočili na pomoč še vsi davkoplačevalci, saj si Vlada RS ni mogla privoščiti stavkovnega socialnega nemira. Očitno pa meni, da ji nekajkrat več zaposlenih z le nekaj fičniki nad minimalnimi prejemki z nemirom ne bo sivilo las.

Smiselnega plačnega sistema v Sloveniji že dolgo nimamo. Celo zadnji, že preminuli socialni sporazum, najohlapnejši dogovor o pogojih dela in poslovanja, sodi v leto 2015. Plače v zasebnem sektorju temeljijo na skromno dopolnjevanih, največkrat panožnih, kolektivnih pogodbah iz prejšnjega tisočletja, s tarifnimi razredi od 312 evrov dalje. To so dejanske minimalne plače. Edini preostanek sistema iz tega tisočletja o razmerju plač v javnem sektorju, z resnično množico nesmislov, ki pa bi bili z dogovarjanjem popravljivi, je pred sesutjem.

Ko gre za plače, govorimo o minimumu motivacije, ki jo bomo potrebovali, ko bo covidnega denarja za okrevanje zmanjkalo in bodo na vseh računih zijale globoke luknje. Motivacijo smo s plačno uravnilovko že zdavnaj izgubili. Vse bolj gre za preživetje vse večjega števila zaposlenih.

Čeprav tako hudo, kot je sedaj, še ni bilo, smo v EU že dolgo rekorderji s številom minimalno plačanih in z razmerjem med minimalnimi prejemki in povprečnimi plačami.

Zakon o napačno imenovani minimalni plači je pred tremi leti določil, da morajo “plače” letos seči najmanj 20 in največ 40 odstotkov nad 613 evrov minimalnih življenjskih stroškov. Ker so bili ti izračunani na osnovi cen iz leta 2016, imajo sindikati prav, da so sedaj vsaj 15 odstotkov višji in bi minimalni prejemek zato moral seči čez 800 evrov. Pristojni minister se je pričakovano odločil za najnižji zakoniti prejemek 736 evrov in pomoč delodajalcem pri njegovem dvigu z lanskih 700 evrov.

S tem denarjem bodo minimalno plačani težko dostojno preživeli. In podobno težko še nekaj desetin zaposlenih, ki se navkljub uvrščenosti v tretji, četrti, peti in celo šesti tarifni razred kolektivnih pogodb, drenjajo v bližini minimalnih prejemkov. Zato, ker so kolektivne pogodbe polne nesmislov. Splošne pogodbe za gospodarstvo nimamo, panožnih nima vrsta dejavnosti. Pač pa imamo zakon o delovnih razmerjih, ki ovrednotenje dodatkov prepušča kolektivnim pogodbam.

“Srečneži”, ki pogodbe imajo, imajo najpogosteje v prvem tarifnem razredu osnovne plače od 312 pa tja do 500 evrov. Celo v najbolj zglednih, s skrbno ovrednotenimi dodatki in zato z visoko nadpovprečnimi plačami v državi (elektrogospodarstvo, zavarovalništvo, finančne, komunikacijske storitve ...) se prvi tarifni razred začenja pri 600 evrih in šele v tretjem ali četrtem doseže minimalni prejemek.

Najslabše plačani inženirji in številni srednje in višje izobraženi na zahtevnejših delih se torej vrtijo okrog minimalne plačne uravnilovske zmede.

Čeprav tako hudo, kot je sedaj, še ni bilo, smo v EU že dolgo rekorderji s številom minimalno plačanih in z razmerjem med minimalnimi prejemki in povprečnimi plačami. Ker nikomur od poklicanih ni v interesu, da bi vedel, dejansko nihče ne ve, koliko jih v Sloveniji živi z minimalnim prejemkom.

Žal največ povesta gola statistična podatka, da 64 odstotkov zaposlenih dobi manj kot povprečno plačo okrog 1200 neto evrov in le desetina več od nje. Slednjih je premalo za želeni zagon potrošnje. Večina bo zatiskala pasove. Motivacije za pogon produktivnost ni in je ne bo. Ostali pa bodo strah in stiske. Res je, da zaposleni v večini anket na vrh motivov za boljše delo uvrščajo dobre odnose v delovnih okoljih, vendar ne, ko gre za preživetje.

A od ključnega problema v Sloveniji znajo odvrniti pozornost. Denimo z grobo objavljenim seznamom bruto plač v policiji in povezanih inštitucijah, z imeni in priimki in vsemi mogočimi dodatki, s covidnim za nameček. Plače v policiji so seveda javne, a razburjati državljane v današnji plačni zmedi in odvračati pozornost od pogajanj in izpolnitve zahtev, ki jih je o že dogovorjenem zahteval očitno politično nevšečen policijski sindikat, je otročje.

Počasi bo le potrebno ne le sesti in se pogovoriti, pač pa se o smiselnem plačnem sistemu tudi dogovoriti. Pa ne zgolj v policiji, pač pa na ravni države in v vseh njenih dejavnostih. Predlog sindikatov, da bi minimalna plača postala osnovna plača in sočasna obljuba pristojnega ministra, da bodo sedaj v EU nadpovprečno obremenjene slovenske plače davčno olajšane, sta strahotno oddaljena. A bo nujno stopiti na pot in skladno z evropsko direktivo za dostojnejše plače, ki socialni dialog postavlja na piedestal trdnega pokoronskega okrevanja, prekiniti plačno tragikomedijo.


Najbolj brano