Svetla prihodnost ali nočna mora

Nihče ne ve, kakšne posledice bo prinesla revolucija v informacijski tehnologiji in biotehnologiji. “Človek je bil vedno boljši v izumljanju orodja kot v njegovi preudarni rabi,” je glede prihodnosti in številnih novostih, ki se obetajo, previden izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari. Revolucije bodo zagotovo prinesle pomembne izboljšave, možne pa so tudi negativne posledice, ki bi lahko močno zamajale temelje sveta, kakršnega poznamo. Zaradi scenarijev, po katerih bi se lahko znašli v nočnih morah množične brezposelnosti in digitalnih diktatur, je Harari prepričan, da se moramo o njih pogovarjati zdaj, ko jih še lahko preprečimo.

Revolucijo v informacijski tehnologiji in biotehnologiji vodijo inženirji, podjetniki in znanstveniki, ki se morda ne zavedajo političnih posledic svojih odločitev, Yuval Noah Harari razlaga v svoji najnovejši knjigi 21 nasvetov za 21. stoletje. Novosti bodo prinesle rešitve in izboljšave na mnogih področjih, obenem pa lahko močno zamajejo temelje sveta, kot smo ga vajeni, in ogrozijo politične in socialne pravice, ki so plod desetletnih prizadevanj za pravičnost.

Kaj bo prinesla avtomatizacija?

Avtomatizacija, pri kateri umetna inteligenca opravlja naloge namesto človeka, se vse bolj uveljavlja. Nihče ne ve, kako bo vplivala na različne poklice, opozarja Harari. Čeprav so se strahovi, da bo avtomatizacija povzročila množično brezposelnost, pojavljali že v 19. stoletju, se v preteklosti niso uresničili - nasprotno, na vsako delovno mesto, ki je bilo izgubljeno zaradi stroja, je nastalo vsaj eno novo.

Zgodovinar, ki razmišlja o tehnologiji,priseljevanju in religiji

Yuval Noah Harari (1976) je doktoriral na Oxfordski univerzi. Zgodovino poučuje na univerzi v Jeruzalemu. Je avtor uspešnic Sapiens - Kratka zgodovina človeštva in Homo Deus - Kratka zgodovina prihodnosti. V zadnji knjigi, 21 nasvetov za 21. stoletje, razmišlja o številnih aktualnih temah. “Kot zgodovinar ljudem ne morem dati hrane in oblačil, lahko pa poskusim ponuditi nekaj jasnosti in s tem pomagam izboljšati pogled na svetovno igrišče. Če bom s tem vsaj še peščici omogočil, da se vključi v razpravo o prihodnosti naše vrste, sem svojo nalogo izpolnil,” zapiše o svojih vzgibih. Zasebno se posveča tudi meditaciji, o kateri pravi: “To ni beg pred resničnostjo - to je iskanje stika z resničnostjo. Najmanj dve uri na dan opazujem stvarnost tako, kot je; preostalih 22 ur se utapljam v elektronski pošti, tvitih in prisrčnih posnetkih pasjih mladičkov.”

A izraelski zgodovinar ocenjuje, da bo strojno učenje prineslo bolj korenite spremembe. Nevarnost, da bomo izgubili službe, ne bo izvirala le iz vzpona informacijske tehnologije, temveč iz njene združitve z biotehnologijo, je prepričan. Dela, ki zahtevajo določene rutinske naloge, bodo avtomatizirana, po drugi strani pa bo ljudi težje nadomestiti pri zadolžitvah, ki zahtevajo odzivanje na nepredvidene okoliščine in s tem širok nabor različnih spretnosti.

Če je nekaj mogoče, še ne pomeni, da je neizogibno

Zagotovo se bodo delovna mesta ob sodelovanju z umetno inteligenco spreminjala, najverjetneje pa bodo zahtevala tudi precej usposobljene delavce. Tako bi se lahko pojavilo veliko število brezposelnih nekvalificiranih delavcev, po besedah Hararija bi lahko imeli opravka z množičnim “nekoristnim” razredom. Zaradi številnih sprememb in prekvalifikacij bi lahko bile ogrožene tudi delavske pravice in združevanje v sindikate. “Že zdaj so številne nove službe v razvitih gospodarstvih povezane z nezavarovanim delom, svobodnjaštvom in začasnimi nalogami,” na zametke pojava, ki bi lahko postal še precej bolj množičen, opozarja Harari.

A ker smo ljudje bitja, ki se lahko dogovarjamo v dobro skupnosti, seveda ni nujno, da dopustimo, da se to zgodi: “Vlade se lahko odločijo za načrtno upočasnitev avtomatizacije in zagotovijo dlje časa za prilagoditve. Če je nekaj mogoče, še ne pomeni, da je neizogibno. Država bo morala zagotoviti varnostno mrežo za prehodno obdobje.”

Revne množice in dobra volja bogatih

V primeru, da pride do množične odvečnosti ljudi pri delu, bo treba uvesti nove modele, je prepričan Harari. Eden takih bi lahko bil univerzalni temeljni dohodek (UTD), ki ga ponekod že preizkušajo. “Po njem naj bi država obdavčevala milijarderje ter družbe, ki nadzorujejo algoritme in robote, denar pa porabila za velikodušne štipendije, ki bi vsakemu posamezniku zagotovile pokritje osnovnih potreb,” bistvo tega ukrepa povzema zgodovinar. Še bolj kot nevarnost množične brezposelnosti pa bi nas po njegovo moral skrbeti prenos pristojnosti z ljudi na algoritme, kar bi lahko vodilo v digitalne diktature.

Ko bi “nekoristne” množice izgubile svoj gospodarski in politični vpliv, bi bil njihov položaj še slabši. Njihova prihodnost bi bila namreč odvisna od dobre volje maloštevilne elite. Če bi v državah z dolgoletno tradicijo liberalnih prepričanj in državne blagajne elite morebiti še solidarno skrbele za množice, tudi ko jih ne bi več potrebovale, pa bi bolj pogoltne zlahka pograbile prvo priložnost za uničenje tistega, kar je še ostalo od socialne države, razmišlja Harari. Prav zato je pomembno, da se o takih možnostih pogovarjamo že zdaj.

Gospodarska rast ne bo rešila planeta

V demokraciji se podatki prenašajo med številnimi ljudmi in ustanovami, v diktaturi pa se informacije in oblast zgostijo na enem mestu. Hararija skrbi, kako bi umetno inteligenco, ki omogoča centralno obdelavo velikanske količine informacij, uporabljala diktatorska država. “Ko bi nas algoritmi temeljito spoznali, bi avtoritarne vlade lahko pridobile absolutni nadzor nad svojimi državljani, in upor proti takšnim režimom bi bil nemogoč,” svari.

Čeprav liberalno demokracijo izraelski zgodovinar kritično pretrese in našteje njene pomanjkljivosti, pa priznava, da se je, čeprav je sprva zagovarjala svoboščine in privilegije evropskih moških srednjega razreda, postopoma le razširila in začela ceniti svoboščine in pravice vseh ljudi, vsaj na papirju. Vera v človekove pravice je tako zajezila moč avtoritarnih režimov, obvarovala manjšine in zavarovala milijarde ljudi pred najhujšimi posledicami revščine in nasilja, je prepričan. A če ob svobodi ni zagotovljena še nekakšna družbena varnostna mreža, od nje nimamo prav veliko.

Prav zaradi razočaranja in stisk, ki so se pojavile ob gospodarski krizi leta 2008, se je povečalo nezaupanje v liberalno demokracijo in globalizacijo. Liberalizem po opažanju Hararija prav tako ni ponudil ustreznih odgovorov na ekološke težave in možne črne scenarije prihodnosti, kot sta digitalna diktatura in oblikovanje svetovnega nekoristnega razreda ob vzponu tehnologije. Tradicionalno se je zanašal na to, da bo gospodarska rast čudežno rešila politične in druge spore. “Ko je ta pogača ves čas rasla, je bilo to mogoče. Vendar gospodarska rast ne bo rešila svetovnega ekosistema; nasprotno, je vzrok za okoljsko krizo,” je prepričan.

Očarljive gospe in trgovina s sužnji

Etična vprašanja človeka 21. stoletja so sicer v zapletenem globalnem svetu drugačna kot v času majhnih skupnosti, saj so vzroki in posledice precej zapleteni. “Doma lahko živim v miru in nikomur ne skrivim lasu, a po mnenju levičarskih aktivistov kljub temu sodelujem pri krivicah, ki jih sejejo izraelski vojaki in naseljenci na Zahodnem bregu. Po mnenju socialistov moje udobno življenje temelji na otroškem delu v garalnicah tretjega sveta v obupnih razmerah. Zagovorniki blaginje živali me opominjajo, da je moje življenje prepleteno z enim najstrahotnejših zločinov v zgodovini - s podrejanjem milijard rejnih živali okrutnemu režimu izkoriščanja,” s primerom, kako so naše vsakdanje navade povezane z bitji na drugem konca sveta, ponazori Harari. Zatakne se celo pri odgovorih na na videz najbolj preprosta vprašanja: od kod prihaja moje kosilo, kdo je sešil čevlje, ki jih nosim ...

Najhujši zločini v sodobni zgodovini so bili bolj kot zaradi sovraštva in pohlepa zagrešeni zaradi nevednosti in ravnodušnosti, je prepričan Harari: “Očarljive angleške gospe so financirale atlantsko trgovino s sužnji s kupovanjem delnic in obveznic na londonski borzi, ne da bi kdaj stopile na afriška ali antilska tla. Svoj popoldanski čaj so sladkale s snežno belimi kockami sladkorja s peklenskih plantaž, o katerih niso vedele ničesar.”


Najbolj brano