Strategija v boju proti figam v žepih
Kakšna turistična dežela pravzaprav je Slovenija? Ali je podobe njenega turizma mogoče ujeti pod kapo veljavne strateške vizije ali pa nemara slika in ton nista povsem sinhronizirana? Zakaj je država videti kot konkurent zasebni pobudi in koliko časa bo tranzicija v turizmu še trajala? Vprašanj o turizmu pri nas je veliko, odgovorov, se zdi, prav tako, a ne zvenijo vselej prepričljivo.
Za ohranitev kondicije slovenskega turizma so bili turistični boni izvrstna zamisel, veliko boljša kot neposredna pomoč. V času pandemije, ki je obrnila turizem na glavo, je bilo z boni doseženih kar nekaj učinkov, verjetno celo več od načrtovanj. Nastanitve so polnili gostje, ki jih v največji meri sicer ne bi bilo. Številni državljani so se privajali na vlogo turistov v lastni državi. V nekaterih okoljih so zaradi velikega turističnega obiska ugotavljali, kaj imajo in kaj manjka za celovitejša doživetja.
No, ponekod so se nad domačimi gosti zmrdovali, češ da iščejo zgolj nizkocenovno ponudbo, a so tudi signali, da je bilo marsikje, kjer so cene sicer višje, a usklajene z ravnijo ponudbe, stalno polno. Trend dopustovanja doma in kvečjemu v bližnjih državah bo gotovo veljaven še nekaj časa. Z njim seveda ni soočena samo Slovenija. V sosednji Italiji je v juliju in avgustu doma dopustovalo kar 23 milijonov državljanov, kar je pet milijonov več kot v rekordnem letu 2019. Med slednjimi je najverjetneje tudi večina tistih, ki so jih pogrešali pri nas in ob vzhodnem Jadranu …
Država energije usmerja k družbam v svoji lasti, zato jih zmanjkuje za oblikovanje kakovostnega in učinkovitega administrativno-poslovnega okolja za turistični zagon v želeni smeri.
“Zelena butična globalna destinacija za zahtevnega obiskovalca, ki išče raznolika in aktivna doživetja, mir in osebne koristi. Destinacija petzvezdičnih doživetij.” Tako se glasi vizija slovenskega turizma. Najbolj temeljito je zastopana v turistični promociji, saj v Slovenski turistični organizaciji zelo pazijo, da je podoba, ki jo slikajo na tujem, v njenem duhu in obenem prilagojena zahtevnim časom. Kar je prav in pričakovano ter dobrodošlo za tukajšnji turizem. A strukturnih problemov, za reševanje katerih imajo ključe v drugih uradih, ne zakrije. Teh pa je veliko in na žalost na marsikaterem področju bremenijo preobrazbo turistične Slovenije v takšne sorte destinacijo, kot jo orisujejo strategije.
Številne pomanjkljivosti na poti v petzvezdičnost slovenskega turizma ugotavljajo tudi avtorji analize sedanje strategije trajnostne rasti slovenskega turizma, ki bodo med pisci nove. Država ostaja ključni lastnik v hotelski dejavnosti, še več, načrt je, da lastništvo okrepi, obnovi hotele in uredi njihovo upravljanje ter jih proda strateškim lastnikom. Slišati je lepo, a iz te zgodbe na vse strani šprica neučinkovitost, obenem pa se je težko znebiti slutnje, da gre za politični projekt, v katerem ni v prvi vrsti dolgoročna korist za razvoj slovenskega turizma, temveč kakšen bolj pritlehen, za akterje pa otipljiv razlog. Nobena zares velika skrivnost ni, da so pri prodaji marsikaterega kosa državne srebrnine več energije kot doseganju čim boljše cene namenili višanju takšnih ali drugačnih provizij.
Turistični mastodonti niti slučajno niso vlečni konji. Tisti, ki bi to lahko bili, denimo okretni zasebni ponudniki, se soočajo z neživljenjskimi birokratskimi preprekami, da je skorajda čudež, da tu in tam vendarle pride novica o kakšnem novem butičnem hotelu. Skratka, država energije usmerja k družbam v svoji lasti, zato jih zmanjkuje za oblikovanje kakovostnega in učinkovitega administrativno-poslovnega okolja za turistični zagon v želeni smeri. In tudi za oblikovanje načrta za razvoj turistične infrastrukture za udejanjanje koncepta zelene, aktivne in petzvezdične destinacije.
Pri tako imenovani petzvezdičnosti so zastavonoše kuharske mojstrice in mojstri ter vinarji. Vrh slovenske gastronomije je na visoki ravni, nižje v piramidi pa je veliko šumov. Sistem spodbujanja in nagrajevanja kakovosti je v zgornjem delu ponudbe z Michelinom in Gault Millaujem dokaj učinkovit, sredina pa je spregledana, precej ob robu je tudi animacija za obisk pri vinarjih, oljkarjih in drugih ponudnikih. O tem bo treba temeljito razmisliti in vzpostaviti ustrezen model. V hrvaški Istri, mimogrede, deluje, da o Italiji niti ne govorimo …
V Sloveniji imamo ogromno turističnih strategij, tako rekoč vsak kraj, ki kaj da na turizem, ima svojo. So dobro in slabo napisane, usklajene z državno in s sosedovimi, pa tudi z ničemer. Pisali so jih tako strokovnjaki kot “prijatelji”. A kakršna koli je, mora biti za tiste, ki so jo naročili in potrdili ter jim je namenjena, sveta. Potrebni so kakovostni vhodni podatki, izčrpna in usmerjena razprava o perspektivah in slednjič trdno sledenje poti, ki je bila dogovorjena. Že res, da se okoliščine lahko bistveno spremenijo, kot so se s pandemijo, a to ni razlog, da doslej ni bila v prevladujoči meri uresničena še nobena slovenska turistična strategija ...
Morda je tudi zato toliko špetirja okrog tega, koliko stane njeno oblikovanje. Če bo na pomlad nova strategija pri odločevalcih sprejeta s figami v žepih, je bil vsak evro preveč, če pa bo učinkovito usmerila v brazdo razvoja, pa bo vsak evro zanjo zlata vreden. Še to: denar, ki bo šel za pripravo turistične strategije, ne bi zadoščal za temeljito prenovo malo bolj kakovostne hotelske sobe.