Stane Bernik je kot študiozen mladenič posegel v zmote avtoritet

Pred dnevi je v 82. letu umrl Stane Bernik, umetnostni zgodovinar, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, urednik, likovni in arhitekturni kritik, pa tudi oblikovalec, fotograf in še marsikaj. Bernikova zapuščina je velika, v pomembnem delu pa se dotika Primorske. Spremljal je delo tukajšnjih umetnikov, najglobljo brazdo pa je v sredozemski Sloveniji zapustil s svojim zgodnjim delom Organizem slovenskih obmorskih mest Koper Izola Piran. V njem je celostno obravnaval arhitekturno-urbanistično podobo treh mest in posredoval nekaj natančno odmerjenih kritičnih opazk zoper neustrezen odnos do občutljivega prostora v razvojnem razmahu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Biografski podatki o dr. Stanetu Berniku so zgoščeno branje. Zdi se, kot da bi šlo za skupino, ne pa zgolj za enega človeka, ki je, o tem priča tudi njegovo ukvarjanje z več področji človeškega ustvarjanja, umetnost in njene sledi zajemal v eno, široko sliko.

Rojen je bil leta 1938 na jugu nekdanje Jugoslavije, v Prizrenu, oče je bil namreč oficir tedanje kraljeve vojske. Po otroštvu v Sarajevu, kjer je živel do leta 1951, je gimnazijsko šolanje in maturo opravil v Ljubljani. Vpisal se je na arhitekturo, a se kasneje prepisal na umetnostno zgodovino, kjer je leta 1964 pri dr. Nacetu Šumiju diplomiral z delom o arhitektonsko-urbanistični podobi Kopra, Izole in Pirana, ki je štiri leta kasneje pri Mladinski knjigi ob sodelovanju takratnega Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Piran dopolnjeno izšlo kot zdaj že znamenita knjiga Organizem obmorskih mest Koper Izola Piran.

“Oblastnikom predlagam, naj se odločajo med kakovostnimi in ne ugodnimi rešitvami in predlogi. Ni nujno, da dobre ideje stanejo več kot slabe. Običajno se izkaže nasprotno.”

Stane Bernik

(1938-2019)

Dr. Stane Bernik (1938-2019)

Ob mogočni spomeniškovarstveni vlogi je Bernik kot likovni kritik osvetljeval dela vrste slovenskih umetnikov, med njimi tudi ajdovskega rojaka Vena Pilona, Kraševca Jožeta Spacala in zlasti Silvestra Komela iz Rožne doline pri Gorici. Kar 30 let je bil urednik revije Sinteza, sodeloval je pri ustanovitvi univerzitetnega oblikovalskega študija v Ljubljani ter deloval v društvih arhitekturnih kritikov, v konservatorskem društvu, slovenskem umetnostnozgodovinskem društvu in v društvu slovenskih likovnih umetnikov. Njegovo spremljanje sodobne arhitekture je ujeto v obsežnem delu Slovenska arhitektura XX. stoletja. Kronisti poudarjajo, da je zaslužen tudi za celostno ohranitev Plečnikove hiše v Ljubljani in ustanovitev tedanjega Arhitekturnega muzeja Ljubljana, ki je prerasel v Muzej za arhitekturo in oblikovanje.

Bil je zunanji član Akademije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine, nagrajenec Prešernovega sklada, Plečnikov nagrajenec, prejemnik zlate plakete Univerze v Ljubljani in njen zaslužni profesor. Pred tremi leti je prejel še Steletovo nagrado za življenjsko delo, najvišje priznanje za delo v konservartorski stroki.

Pionirstvo v spomeniškovarstveni stroki

Staneta Bernika je k trem obmorskim mestom usmeril njegov mentor dr. Nace Šumi. Plod njegovih mladostnih prihajanj k morju je bila slednjič danes znamenita knjiga Organizem obmorskih mest Koper Izola Piran. V tistem času je v Istro sicer prihajalo kar nekaj strokovnjakov iz Ljubljane, slednjič pa je bil leta 1966 v Piran poslan Anton Mikeln, da je med drugim organiziral spomeniško-varstveno službo, v kateri je, z izjemo kratkega skoka v lokalno politiko, deloval do upokojitve. Ko je šel na služenje vojaščine, sta Šumi in Bernik našla novo “žrtev”, mlado Prekmurko Sonjo Ano Hoyer, ki je prišla v Piran in ob Mikelnu postala steber spomeniška varstva za tri istrska srednjeveška mesta. “Meni kot mladi in neuki konservatorici sta bila v obilici dela, saj so gradili na vseh koncih, strokovna pomoč Tone Mikeln v vojašnici v Ljubljani in Stane Bernik, bodisi doma, na uredništvu Sinteze ali po telefonu,” se spominja Hoyerjeva, doktorica znanosti in univerzitetna profesorica, ki je kot konservatorica med drugim sodelovala pri prenovi Tartinijeve hiše v Piranu ter danes univerzitetnih Foresterie in Armerie v Kopru.

Sonja Ana Hoyer je v zborniku o delu Staneta Bernika, ki je izšel pred desetimi leti, ovrednotila njegovo delovanje v Istri kot vizionarsko, saj je razumel ogrožena stara mestna jedra, pojasnil ambientalno varstvo v njih in obenem razmišljal o posameznih spomenikih. Zlasti izpostavlja njegovo vlogo pri ohranitvi in vrednotenju starega mestnega jedra Kopra, kjer je kot strokovni oponent nasprotoval, kot pravi, tako imenovani “rušilni” asanaciji mestnega jedra in se zavzemal za varovanje historičnih organizmov.

Bernik se je uprl “stolpničarstvu” v Kopru

V svoji znameniti knjigi Organizem obmorskih mest Koper Izola Piran Bernik obravnava mestne strukture in najpomembnejše stavbne spomenike, kot nadvse pomembno pa so njegovi sodobniki kasneje izpostavljali, da je upošteval in ovrednotil tudi najnovejše posege v strukturo teh mest. Posebej izčrpno je obravnaval Koper, za katerega sta sodobni čas in nova vloga mesta terjala korenito regeneracijo. Ostro je kritiziral “stolpničarstvo”, pri katerem da ne gre za ohranitev nekdanje ritmizirane koprske vedute, prej za “nekakšno romantično nedonošeno izpoved, ker je to pač edina smiselna zveza, ki se nam ponuja med sodobno urbanistično prakso v Kopru in resničnimi lastnostmi koprske historične aglomeracije.” Hoyerjeva poudarja, da je Bernikova kritika takrat zalegla in da je imela daljnosežen vpliv, na njeni podlagi je bil spremenjen asanacijski načrt za koprsko mestno jedro. Bernik se je zavzemal za ohranitev mestnega tkiva, za premišljeno prenovo, za oblikovanje novega mestnega dela, a z upoštevanjem historične vedute, torej brez zelo visokih stavb na mestnem obodu.

Njegova knjiga o treh obmorskih mestih je še danes, po več kot pol stoletja, zelo zaželeno čtivo tako za strokovnjake kot za študente, pa tudi za bolj poglobljene opazovalce, saj so Bernikovi strnjeni opisi izvrsten vodnik po srednjeveških ambientih. Izven osrednjih mestnih žil katerega od njih v Kopru morda res ne bi bilo več, če ne bi pred pol stoletja Bernik zastavil svojega znanja in besede ter sprožil nove strokovne razprave zoper “stolpničarstvo” ki je, kot je zapisala Sonja Ana Hoyer v obrazložitvi za podelitev Steletove nagrade Berniku pred nekaj leti, spodbudila tudi zaščito navidezno anonimnih četrti istrskih mest.

Kakovost je na dolgi rok cenejša

Ko je pred dobrim desetletjem Bernik našel čas in je predaval v Kopru, se je spet obregnil ob visoke stolpnice tako v mestu kot v Semedeli, ker “niso logične v vizualni komunikaciji s historičnim jedrom, saj predstavljajo meje, cenzure, za poglede iz mesta na celino in obratno.” Obregnil se je tudi ob takrat še nastajajoči venec poslopij okrog mestnega jedra na Bonifiki, ki ga je do danes še močno napihnilo: “Nov predel Kopra, ki nastaja na Bonifiki, zakriva poglede na historično jedro, ki so se prej odpirali med ankaranskim križiščem in odcepom za center na začetku Semedele. To je problem, ki ga s spomeniškovarstvenega stališča ne morem gledati z največjim optimizmom.” Kot pri marsičem v njegovem opusu je tudi takratno priporočilo univerzalno za daljši čas: “V vseh treh mestih, še posebej pa v Kopru, je treba vsem ambicijam, ki se pojavljajo, poiskati urbanistično in arhitekturno ustrezne rešitve. Dobre rešitve se pridobijo z natečaji, ki so organizirani za pridobitev najboljših idej, ne pa za pridobitev najboljšega ponudnika, torej tistega, ki pripravi najcenejši projekt. Žal so z novo zakonodajo natečaji pri nas to drugo in ne tisto prvo. Oblastnikom predlagam, naj se odločajo med kakovostnimi in ne ugodnimi rešitvami in predlogi. Ni nujno, da dobre ideje stanejo več kot slabe. Običajno se izkaže nasprotno.”

---