Sodilo se je vsem Slovencem
Ni samo slovenski narod tisti, ki mora vedno znova obnavljati spomine na prelomne trenutke iz svoje zgodovine. A so manjši narodi, ki nimajo državno-pravne kontinuitete, še toliko bolj dovzetni za preteklost, s katero tudi legitimizirajo sedanjost. Zgodovina naj bi pač bila koheziven dejavnik pri ustvarjanju narodne identitete in skupnostnih vrednot.
In takšen dogodek predstavlja tudi drugi tržaški proces, sodni proces proti slovenskim antifašistom, ki je potekal pred 80. leti. Spomin nanje je veličasten, saj so bili tedaj na zatožni klopi vsi Slovenci, vseh ideoloških in političnih nazorov, iz vseh slojev, okolij, generacij. Saj je tudi nevtralnemu italijanskemu opazovalcu, neobremenjenemu s fašistično propagando, bilo jasno, da je številna množica obtožencev v grotesknem nasprotju z vztrajnimi trditvami fašističnih oblasti, da v teh krajih živi nepomembna skupina aloglotov, brez narodne zavesti in brez lastnega jezika, ki se srečno in dejavno staplja v italijanski kulturi, to spontano asimilacijo pa naj bi kalili redki plačanci.
Obtožencem je bilo sojeno kot članom, voditeljem in organizatorjem zarotniške organizacije, ki je s sabotažami, vojaškim vohunstvom ter s pripravami na oboroženo vstajo nameravala rušiti državno integriteto in enotnost. A dejansko se je sodilo vsej narodni skupnosti, ki je samo želela ostati to, kar je bila - samobitna narodna skupnost, usmerjena v razvoj in napredek.
975 let zapora in 56 obsojencev niso zgolj številke, za njimi se skrivajo zgodbe mož, očetov, sinov, bratov, ki so v najbolj ustvarjalnih letih bili prikrajšani za delo, življenje, študij, zabavo, čustvovanje - za življenje.
975 let zapora in 56 obsojencev, med njimi tudi pet smrtnih žrtev, niso zgolj številke in statistični podatki. Za njimi se skrivajo zgodbe mož, očetov, sinov, bratov, ki so v najbolj ustvarjalnih letih bili prikrajšani za delo, življenje, študij, zabavo, čustvovanje - za življenje. Ob njih pa so zaporne kazni, internacije in policijski nadzor že v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja determinirali življenja njihovih družin in bližnjih. Spominski zapisi akterjev primorskega antifašizma, ne samo voditeljev, temveč običajnih ljudi iz tovarn in podeželja, razgalijo žalost in nemoč pred pritiski, ki jih je izvajal fašizem. Zato sta povsem človeška jeza in srd, s katerima se je primorski človek v času druge svetovno vojne odkrito uprl in po kapitulaciji Italije množično podprl narodnoosvobodilno gibanje.
Prav ta proces je prikazan tudi v novi knjigi o Romanu Pahorju, enem od omenjenih 56 obsojencev, ki dopolnjuje naše vedenje o usodah primorskih upornikov. Za njih dopolnjevanje je vredno dodajati nova pričevanja ali pobrskati po podstrešjih, pismih, zaprašenih arhivih, še kaj izbrskati v neposrednih in posrednih osebnih izpovedih. Praznin in zavajajočih detajlov je še veliko, saj so bile odločitve in poti primorskih antifašistov marsikdaj nedosledne (pa pri tem ni mišljena samo precejšnja zgovornost nekaterih obtožencev), tudi sebične, a če se potegne črto pod celotno dogajanje, je drugi tržaški proces dogodek, ki je s svetlimi črkami zapisan v narodno zgodovino. Bil je eden od adutov, neke vrste menica, ki jo je nekaj let kasneje Italija morala plačati, ko je Jugoslavija (in z njo Slovenija) sedela med zmagovalci za mizo mirovne konference.
To, da delovanje posameznikov ni bilo enoznačno, lahko prenesemo tudi na sedanjost, čeprav se družbene realnosti bistveno razlikujejo. Upor je legitimen in celo potreben, ko je posameznik in skupina, ki ji pripada, stisnjen v kot. Svetel zgled ni samo največji narodni heroj in simbol primorskega antifašizma Pinko Tomažič, temveč tudi vsi ostali soobtoženci v omenjenem in drugih podobnih procesih.
Za Primorce je bil logično nadaljevanje predvojnega odpora proti fašizmu narodnoosvobodilni boj. Fašistično nasilje, fizično in duševno, ki je nadomestilo pravico in zakon, je zgrešilo namen in se sprevrglo v lastno nasprotje. Zagrizen odpor, pasivni in aktivni, ni bil le stvar posameznikov, hujskačev, podkupljenih iz Jugoslavije, temveč stvar vseh plasti prebivalstva. Rasel je v premem sorazmerju s pritiskom oblasti.