Slovenska sklanjatev je zanjo še vedno prava uganka

Gordana Boschnachki je Makedonka, ki je v Slovenijo prišla pred štirimi leti, po poroki. Z možem sta se namreč odločila, da bosta živela v Sloveniji, in za svoj dom izbrala Koper. Po poklicu je računovodkinja, trenutno pa dela kot kadrovnica v zaposlitveni agenciji, hkrati pa je tudi predsednica Makedonskega kulturnega društva Kočo Racin - Obala.

Z življenjem v Sloveniji ima Gordana Boschnachki samo pozitivne izkušnje. Po selitvi v Koper se je takoj vpisala na tečaj knjigovodstva, ker je želela primerjati svoje znanje iz matične domovine. Kot pravi, so jo sošolci že od prvega trenutka zelo lepo sprejeli. Obiskovala pa je tudi 180-urni tečaj slovenščine, da bi se izpopolnila v jeziku okolja, ki si ga je izbrala za svoj novi dom. “Pri vsem, kar sem počela, tako pri izobraževanju kot tudi pri mojem vsakdanjem življenju v Kopru, sem vedno imela samo pozitivne izkušnje,” poudari. Tudi njeno dveletno hčerko so v vrtcu zelo lepo sprejeli. “Tudi sama se trudim, da sem vedno prijazna, in mislim, da to res šteje. To, da se potrudiš, vedno šteje,” je prepričana.

Koper je postal njen dom

Makedonije sicer ne čuti več kot svoj dom. Tudi ko gredo na obisk, se ne počuti več tako, kot se je nekoč. “Navajena sem na življenje v Sloveniji. Tu se mi je rodil otrok, kupili smo si stanovanje in Koper je postal naš dom.” Ob tem izpostavi, da se je ob prihodu v Koper res trudila, da se vključi v družbo. “Mi se moramo naučiti jezika, sprejeti kulturo in se 'vklopiti'. Trud je ključen. Ne moremo pričakovati, da se drugi ves čas prilagajajo nam.” Ko je na začetku iskala službo, ni bilo lahko, a je bila ves čas “na preži” za novimi priložnostmi. Ves čas je pošiljala prošnje in bila zelo proaktivna, tako so se ji tudi odprle možnosti za zaposlitev.

Podam ti roko

Članek je objavljen v sodelovanju s kampanjo Podam ti roko, ki jo izvajajo v okviru projekta Središče za medkulturni dialog Koper, ki ga sofinancira Evropska unija iz sredstev Sklada za azil, migracije in vključevanje in Republika Slovenija, naročnik pa je Ministrstvo za notranje zadeve.

Vsem, ki pridejo v novo okolje, bi svetovala, da se udeležijo tečaja jezika, pomembno pa se ji zdi tudi to, da se ne zaprejo zgolj v eno skupnost. “Določeni ljudje se družijo samo znotraj svojih skupnosti, a je pomembno, da smo priseljenci odprti.”

Aktivno udejstvovanje v društvu ji je pomagalo, da je spoznala nove ljudi in se laže integrirala v novo okolje. “Makedonsko kulturno društvo Kočo Racin ima folklorno skupino, organiziramo tudi kulinarične dogodke. Vsako leto organiziramo tudi Teden makedonske kulture. Začne se s turnirjem v malem nogometu, potem imamo kviz za otroke, branje poezije, makedonske filme in konča se s kulturnim festivalom, kjer združujemo različne folklorne skupine iz Makedonije, da se družijo in da vidijo razlike med različnimi društvi.” Sodelujejo tudi z drugimi društvi, s hrvaškim društvom, bosanskim društvom Behar, s Postojnskim društvom Nikola Tesla in drugimi. “Letos smo prvič sodelovali tudi s folklorno skupino Obalnega društva Sožitje, kar je bilo posebno doživetje.”

“Mi se moramo naučiti jezika, sprejeti kulturo in se 'vklopiti'. Trud je ključen. Ne moremo pričakovati, da se drugi ves čas prilagajajo nam.”

Gordana Boschnachki

priseljenka iz Makedonije

Znanje jezika je ključ do integracije v družbo

“Večkrat opazim, da se ljudje ne potrudijo naučiti jezika, kar je škoda, ker jih s tem, ko začnejo govoriti slovensko, družba bistveno hitreje sprejme. Napake ti vedno odpustijo, če vidijo, da se trudiš,” se zasmeje. Pri delu opaža, da se ljudje preveč zapirajo v svoj krog in da mislijo, da se jim ni treba učiti jezika. “Ne potrebuješ ga, do trenutka, ko ga potrebuješ. Potem ugotoviš, da je res pomembno, da ga znaš in da se tako laže vključiš. Pomembno je, da govorimo slovensko, predvsem zaradi sebe. Ker smo tako tudi priseljenci lahko bistveno bolj samozavestni in laže funkcioniramo v družbi.”

Doma govorijo makedonsko, saj hčerke ne želi naučiti nepravilne rabe slovenščine. Največjo težavo ji predstavljajo sklanjatve. “Učila sem se italijansko in angleško, a je slovenska sklanjatev zame še vedno misterij. Pediatri in vzgojiteljice so mi svetovali, naj s hčerko doma raje govorim makedonsko. Ona tako že veselo govori slovensko, saj se jezika uči v vrtcu, in ker preživi v vrtcu skoraj več časa kot z mano, je zato že boljša v slovenščini.” Pomembno pa ji je, da tudi hčerka govori oba jezika.

“Učila sem se italijansko in angleško, a je slovenska sklanjatev zame še vedno misterij. Pediatri in vzgojiteljice so mi svetovali, naj s hčerko doma raje govorim makedonsko. Ona tako že veselo govori slovensko, saj se jezika uči v vrtcu, in ker preživi v vrtcu skoraj več časa kot z mano, je zato že boljša v slovenščini.”

Iz Makedonije bi najraje preselila še družino

V Makedonijo se ne vrača več tako pogosto, kot bi si želela, zato pogreša svojo družino. Včasih sta se z možem v Makedonijo vračala vsaj tri ali štirikrat na leto, z otrokom pa je to postalo teže. Zato bi najraje videla, da bi se njena družina iz Makedonije preselila v Slovenijo. “Sicer pa tudi v Sloveniji praznujemo naše makedonske praznike in ohranjamo našo tradicijo. V Istri namreč živi več kot dva tisoč ljudi iz Makedonije. Še vedno se držimo makedonskih tradicij in imamo skupne zabave ob naših praznikih.”

Ko dojenček postane odojček

“Ko sem začela delati, sem sodelavko prosila, da me popravi pri moji slovenščini, ker sem vedela, da se moram veliko naučiti. Enkrat mi je rekla: 'Gordana, gremo bičiklirat'? pa sem jo jaz hitro popravila, da gremo kolesarit. A tako se največ naučiš, ko imaš ljudi, ki ti na poti učenja pomagajo.” Še ena prigoda se je zgodila njeni prijateljici, ki je rekla neki mamici: “O, kako lep odojček.” “Zamešala je besedo z dojenčkom. To se dogaja, a če je volja, se tudi te ovire lahko premagajo. Danes pišem in govorim brez težav, izpit iz slovenščine sem opravila 100-odstotno, sicer na osnovni ravni, a se mi je zdel to kar dober dosežek.”

Meni, da smo ljudje nasploh preveč zaprti. “Bodite odprti, potrudite se. Če se boste vi trudili, se bodo tudi drugi potrudili za vas. Seveda moramo obdržati to, kar je naša tradicija, a vedno se je treba prilagoditi in potruditi. Potem nas bodo tudi drugi sprejeli.”

Ko smo jo prosili, da nam pove nekaj v svojem jeziku, nam je vsem zaželela lep dan: “Vi posakuvam prijaten den.”

Darja Oražem, Maja Drobne

Kulturno izobraževalno društvo PiNA

---