Slovenščina pozna naglas, ki je mnogim še skrivnost
Življenje na planetu Zemlja se razvija samodejno. Milijarde let že teče usklajeno z zakoni, po katerih se ravna narava. Človeku so te temne milijarde tihega razvoja še skrivnostne. Toda ne le v zgodovini Zemlje, tudi v zgodovini našega jezika, ki je prav tako nastal z razvojem, je še marsikak pojav zavit v skrivnost. Med njimi je naglas (poudarek), ki mu po tuje rečemo tonemski. Poglejmo, kaj se skriva za to tujko.
Naglas ali poudarek sam po sebi ni sicer nikakršna skrivnost. Vsi ga poznamo, saj že po naglasih, ki jih naše uho zazna v besedah pregorelega gorečnika v sršenjem gnezdu mladoletne matere Slovenije, v parlamentu, hitro prepoznamo, kaj preti iz njegovega sovražno pljuvajočega besedja. Več kot krivulje na njegovem spačenem obrazu in zaničevalni izrazi iz podzemlja našega jezika nam pove njegov naglas (poudarek) na besedah, stavkih in v celotnem jeznem besedičenju.
Ni nam treba razvozlavati ugank, kaj pomenijo posamezni izrazi, ki si jih izbira in niza praznoslamorezec, dovolj je že, da se obrnemo k naglasom, ki jih prepirljivec daje mislim, stavkom in besedam. Ne samo posamezne besede ali stavki, ampak njihovi poudarki kažejo vsebino izrečenega. Nepristranski državljan bi sodil, da bi moral kdo takemu predstavniku volivcev pred nos postaviti pljuvalnik, ker njegovo govorjenje in naglasi spadajo le v to posodo in ne v parlament, kjer naj vlada knjižni jezik, ki je ob svobodi naše temeljno bogastvo.
Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si
Vse to in seveda še kaj drugega nam dokazuje, kako veliko moč ima naglas v slovenščini. Kako da ne? Saj po naglasu brž spoznamo, iz katerega slovenskega narečja je intervjuvanec doma, ko nam spregovori po televiziji ali radiu. Njegov naglas ga izdaja, ne da bi za to sploh vedel. Še hujši pričevalec znanja in neznanja je naglas pri tujem jeziku, če ga govori ne domačin, ampak tujec. Ne le nabor besed (večkrat skromen), temveč tudi naglasi takoj povejo, ali govorec tuji jezik dobro obvladuje ali pa le toliko, da ga tujci ne bi mogli prodati.
Naša slovnica poudarja, da ima naš jezik tri skupine naglasov:
1. eni so na besedi,
2. drugi so na stavku,
3. tretji pa na višjem smislu stavčnih zvez.
Naglase na besedah hitro prepoznamo, saj slišimo pomene, ki jih dajejo stavku. Primer: Beseda “mora” je lahko tretja oseba ednine nedoločnika “morati”, lahko pa tudi samostalnik mora, ki izbrance hodi tlačit v hudih sanjah. Dva pomena se pokažeta v nasvetu za ljudi z nemirnim spancem: “Kogar v spanju tlači mora, mora vstati in oditi na sprehod.” Ni mogoče zanesljivo reči, da nasvet pomaga, zanesljivo pa je treba izraza “mora” označiti z naglasnim znamenjem, da ju bralec prav prebere: “môra” (o s strešico) tlači spalce v sanjah, toda “móra” (o z ostrivcem) vsak človek spoštovati lastni jezik.
Ker smo o poudarku na smislu stavčnih zvez dovolj pojasnili že pri parlamentarnem praznoslamorezcu, si oglejmo le še zgled naglasa v stavku. Sporočilo “Janez gre domov” ima lahko kar tri pomene. Označujejo jih naglasi na posameznih besedah:
• Naglas na osebku Janez odgovarja na vprašanje: Kdo gre domov?
• Naglas na povedku gre odgovarja na vprašanje, ali hodi peš ali se pelje.
• Naglas na prislovnem določilu domov pa odgovori na vprašanje, kam pa Janez gre.
Kako sposoben je naš jezik: tri besede, trije naglasi, trije pomeni!
A slovnica omenja še četrti naglas na samoglasnikih slovenskega jezika in mu da ime tonemski. Pravi, da je to naglas, ki pri izgovoru samoglasnika narašča ali upada. Da gre torej za rastoči ali upadajoči izgovor samoglasnikov a, e, i, o, u. Bolj bomo naraščajoči in upadajoči naglas spoznali, če mu prisluhnemo v lastnem izgovarjanju besed. Vzemimo za primer besedo vrat, ki veže trup in glavo, ter besedo vrata, ki stojijo na prehodu iz prostora v prostor. V besedi vrat (med glavo in trupom) je samoglasnik a na začetku zelo močan, proti koncu pa upade. Je torej padajoč. To upadanje bi lahko zapisali tako: vrAAaat. A v besedi vrata (iz prostora v prostor) je izgovor črke a nasproten: najprej je šibak, a takoj zatem naraste. Je rastoč. Tudi to naraščanje se da ponazoriti pisno: VraaAAta.
Tovrstnega naglašanja besed se je prijelo ime pojoče. Poznano je predvsem dolenjskemu narečju. Po fonemskih (padajočih in rastočih) samoglasnikih pa je za zdaj najbolj poznana vélika kitajščina, ki bo spodrivala angleščino. V slovenskem parlamentu pa rastoče in padajoče samoglasnike bolj lajajo kot pojejo.
Z opisom, kaj je fonemski izgovor samoglasnikov, smo že odgovorili na vprašanje bralke Vesne iz Ljubljane. Že njeno ime, v slovanščini pomlad, jo je navdihnilo, da je zaljubljena v deželo sonca ob slovenskem morju. Od mladih let se je, kot pravi, “rada igrala z besedami” in jih že v osnovnošolskih letih in kasneje veliko objavljala. Tako sprašuje: “Spoštovani profesor Hočevar, najprej hvala za vse zapisano v vaših člankih o jeziku. In hvala tudi uredništvu Primorskih novic, da imajo posluh za zapise te vrste. Neprecenljivo! Velikokrat sem ob vaših razmišljanjih in razlagah razčistila kakšno jezikovno dilemo. Pogosto sem si ob tem potrdila svoje mnenje, ga izbrusila, sem spoznala kaj novega. Veliko sem se naučila od vas. Rada imam slovenski jezik in se ga trudim čim bolj pravilno uporabljati. Všeč mi je. In ker je jezik živ, ga je treba negovati, mu namenjati skrb - kot rastlini, odnosom z drugimi, sebi ... In jezik se, seveda, tudi razvija. Tako da je na tem področju nenehno kaj početi. Pa da ne bom zdaj razpredala o tem, vam bom zaupala dilemo, ki je še nisem razčistila. S sklanjanjem po navadi nimam težav. Za kočljive samostalnike - če je treba - posežem po kakšnem priročniku ali pobrskam po spletu (seveda pazim, da je pravi vir) in preverim. A tokrat sem v zadregi. Zanima me, kaj menite o sklanjanju nekaterih posebnih osebnih imen, kot je Mark (Marc). Vem, o običajnih osebnih imenih ste že pisali, vseeno vam dajem za primer imeni: Marko in Mark. Kako se ta dva sklanjata? Kot smo se učili, sklanjamo prvo ime, torej Marko, takole: Marko, Marka, Marku, Marka, pri Marku, z Markom. (In zelo narobe je bilo, če smo zapisali Markota, Markotu ...) In še sklanjatev imena Mark: Mark, Marka, Marku, Marka, pri Marku, z Markom.
Dokler smo poznali le ime Marko, je bilo vse preprosto. Zdaj pa se rojeva tudi veliko dečkov, ki jim ne dajo imena Marko, ampak Mark. In če zdaj, denimo, zapišem, da že dolgo nisem srečala Marka - kako boste vedeli, ali mislim fanta z imenom Marko ali pa fanta po imenu Mark? Prepričana sem, da bi se njuni domačini med seboj že zmenili in vedeli, za koga gre. A prav zares me zanima, kako se vi spoprijemate s tem vprašanjem.
Pred dnevi sem napisala voščilo za prijatelja, ki mu je ime Marko. 50 let je praznoval. Domači nikdar ne rečejo, denimo, da Marka še ni doma, pač pa kar pogovorno, in sicer, da Markota še ni doma. In tako sem v voščilu (zložila sem priložnostne rime) namenoma uporabila narečno obliko: Markota, a sem jo zapisala takole: za Mark(ot)a. A bi lahko tako zapisala, če bi mu bilo ime Mark?
Spoštovani profesor, vem, da vam je znan odgovor. Želim vam čim prijetnejše dni in še veliko iskrivih, za nas vse koristnih zapisov! Lep pozdrav na Primorsko iz Ljubljane.”
Spoštovana naša bralka Vesna, prvi fant je Marko, drugi Mark, a se sklanjata povsem enako: le da Mark v odvisnih sklonih s padajočim a-jem: 2. skl. MAarka, Marko pa z rastočim: 2. skl. MaArka.