Sivi morski pes je bil spet v zalivu

Zadnji meseci v letu so v morju že od nekdaj zelo zanimivi. Zdi se, da je mirno zimsko obdobje čas, ko v naše morje pridejo razni obiskovalci z juga. Dnevi so čedalje krajši, poletno kopanje pa le še oddaljen spomin.

Po Barkovljanki se, odkar ni več nekdanjega tradicionalnega izlova cipljev, dogajanje na morju povsem umiri in tako zatišje traja vse do velike noči. In res, prav v obdobju od konca oktobra do začetka pomladi smo bili v preteklih letih priče pojavljanju nekaterih najbolj nenavadnih in redkih vrst morskih organizmov, kot so riba napihovalka (Sphoroides cutaneus), morski pes orjak (Cetorhinus maximus), atlantski skušolovec (Lamna nasus), morski pes šesteroškrgar (Hexanchus griseus), brazdasti kit (Balaenoptera physalus), kit grbavec (Megaptera novaeangliae) in drugi.

In ta trend se nadaljuje tudi letos. Potem ko so pred dvema tednoma opazovali primerek morskega meseca (Mola mola) nedaleč od oceanografske boje, je minulo sredo ribič Igor Frece iz Pirana ujel sivega morskega psa (Carcharhinus plumbeus) nedaleč od obale pred Fieso. Gre za predstavnika čedalje bolj ogrožene, pa tudi sicer redke vrste morskega psa v naših krajih. Njen globalni status na svetu je po kriterijih mednarodne zveze za varstvo narave (International Union for Conservation of Nature) ranljiva vrsta s trendom upadanja.

Letošnji sivi morski pes je torej tretji primer evidentiranega pojavljanja in četrti zabeležen primerek te vrste v slovenskem delu Jadranskega morja, obenem pa tudi največji in najtežji.

Že na pogled spominja sivi morski pes bolj na njegove tropske sorodnike, sam pa pripada edini vrsti, ki redno prebiva tudi v Sredozemskem morju. Mlada samička je merila le 83 centimetrov v dolžino in tehtala nekaj več kot 4 kilograme, a če se ne bi nesrečno zapletla v ribiško mrežo, bi lahko v dolžino dosegla poltretji meter. Kljub velikemu in čokatemu telesu pa so odrasli primerki nenevarni za človeka, saj se pojavljajo v pridnenem okolju in se izogibajo plaž. Sivi morski pes spada v družino pravih morskih psov (Carcharhinidae), od drugih predstavnikov ga ločimo predvsem po visoki trikotni hrbtni plavuti, širokih prsnih plavutih in čokatem telesu.

Tretji primer ulova sivega morskega psa

To ni bil prvi primer, da so ribiči ulovili sivega morskega psa v našem delu Jadranskega morja. Leta 2000 so ujeli dva primerka te vrste in sicer enega sredi oktobra 2000, drugega pa deset dni kasneje. Prvi je meril 71 centimetrov in tehtal 2,6 kilogramov, drugi pa 81,5 centimetrov in tehtal 3,6 kilogramov. Sedem let kasneje v bil v Piranskem zalivu sredi oktobra ujet še en primerek sivega morskega psa. Tudi ta je bil v istem letu skoten mladiček, ki je meril 70,5 centimetra in tehtal 2,3 kilograma. Letošnji sivi morski pes je torej tretji primer evidentiranega pojavljanja in četrti zabeležen primerek te vrste v slovenskem delu Jadranskega morja, obenem pa tudi največji in najtežji. Sicer pa v Jadranu ni veliko razpoložljivih podatkov o njegovem pojavljanju. Leta 1869 so pred Trstom ujeli 185 cm dolgo samico. V severnem Jadranu so sredi poletja v letih 1998 in 1999 ujeli šest komaj skotenih mladičkov. Da se sivi morski pes, navzlic izjemni redkosti oziroma vsesplošnemu pomanjkanju podatkov, razmnožuje v okolju severnega Jadrana, priča tudi ulov dvometrske samice, ki je imela v sebi devet zarodkov. Pomanjkanje podatkov o pojavljanju sivega morskega psa nekateri pripisujejo možni zamenjavi te vrste z drugimi lovnimi vrstami morskih psov kot sta navadni (Mustelus mustelus) in črnopikasti morski pes (Mustelus punctulatus).

Mlada samička je imela na trebušnem delu še nezaceljeno vzdolžno poporodno brazgotino, kjer je bila nekoč rumenjakova vreča, ki je samičko preživljala v materinem telesu. Glede na to, da se sivi morski psi razmnožujejo konec pomladi oziroma v začetku poletja (maj-junij), lahko pripišemo mladičku kvečjemu šest mesecev starosti. Sicer pa je za mladiče sivega morskega psa značilno, da se zadržujejo v plitvinah. Te so za njih jaslice, kjer se priučijo veščin plenjenja in so varni pred plenilci.

Prihajajo sorodniki

Najbližji sorodniki sivega morskega psa se v zadnjih letih spričo segrevanja Sredozemskega morja zaradi podnebnih sprememb pogosteje pojavljajo v njem. Nekateri vstopajo v Sredozemsko morje prek Sueškega prekopa, drugi pa skozi Gibraltarski preliv. Za zdaj o njih poročajo predvsem ob obalah severne Afrike in ob izraelski obali Levantskega morja. Manj številni so zapisi, ko so se pojavili v severnejših predelih, v Jadranskem morju pa za zdaj obstajajo le dvomljivi primeri. Eden od takih se nanaša na Tržaški zaliv. S tega vidika je zelo poveden primer pojav bronastega morskega psa (Carcharhinus brachyurus), ki ga imajo shranjenega v dunajskem naravoslovnem muzeju. Je sicer veliko bolj vitek kot sivi morski pes, zraste pa znatno več v dolžino, saj lahko preseže 320 centimetrov. Morski pes te vrste, ki je meril 123 centimetrov v dolžino, je bil ujet 10 novembra 1906 na lokaliteti Constantinopel bei Triest, kot so zapisali na etiketo shranjenega primerka na Dunaju. Verjetno je prišlo kljub notorični avstro-ogrski natančnosti do napake pri zapisu lokalitete, saj je Konstantinopel daleč proč od Trsta. Zato se mi zdi verjetno, da je imel pisec etikete v mislih Justinopel oziroma Justinopolis, kar ustreza bizantinskemu nazivu Kopra, ki ga je mesto dobilo po bizantinskem cesarju Justinijanu II. Ali je bil omenjeni primerek pred več kot sto leti res ujet pri Kopru, morda ne bomo nikoli izvedeli, dejstvo pa je, da je danes v Sredozemskem morju čedalje več bronastih morskih psov, ki so sicer značilni tropski prebivalci. V zadnjih letih so popisali 35 primerkov bronastega morskega psa, vendar je bila velika večina ujetih ali ob Gibraltarski ožini ali ob alžirski obali, prav vsi pa v zahodnem Sredozemskem morju. S tega vidika lahko sklepamo, da bronasti morski pes v Sredozemsko morje prihaja skozi Gibraltarsko ožino.

Turška rešitev

V bistvu bi me moral omenjeni dogodek o ulovu sivega morskega psa razveseliti, saj dokazuje tisto, kar vedno trdim, da je naš mali košček Jadrana izredno bogat po številu vrst ali pa se v njem redno ali neredno pojavljajo mnoge zanimive živalske in rastlinske vrste. Mene pa taki dogodki vedno razžalostijo. Prvič zaradi tega, ker gre za redko in ogroženo vrsto morskega psa s trendom upadanja populacij in drugič zato, ker gre za samico. Morda pa me žalosti tudi dejstvo, da se moja želja, ko me je turški kolega dr. Murat Bilecenoglu povabil na opazovanje sivih morskih psov v naravnem okolju znotraj majhnega zaliva Boncuk na območju zaliva Gokova, ni uresničila. Omenjeni zaliv na zahodni turški obali je namreč najbolj znano razmnoževalno okolje v Sredozemskem morju. Več kot 100 primerkov so popisali na osnovi fotoidentifikacije, metode, s katero na podlagi raznih lis, prog, zarez ali anomalij prepoznamo posamezne osebke. Samice skotijo mladiče v petih dnevih sredi junija, mladi primerki pa se v jaslicah zadržujejo skozi vse leto. K sreči gre za območje, kjer je ribolov z zakonom prepovedan, zato je smiselno upati, da bo to območje z mladimi rekruti sivega morskega psa oplajalo druge predele Sredozemskega morja. Čeprav tega ne moremo zagotovo vedeti, nesrečna samička sivega morskega psa verjetno ne izvira iz omenjenega zaliva, kljub temu da so morski psi te vrste dobri plavalci, ampak se je morda skotila v kakšnem od številnih zalivov ali plitvin severnega Jadrana.

Lovrenc Lipej je doktor bioloških znanosti, raziskovalec na Morski biološki postaji NIB v Piranu. Ekološke in biološke predmete predava na univerzah v Kopru, Ljubljani in Mariboru.

---