Simon Urban: “Tu zaznaš solidarnost z manjšinami”

Klub slovenskih študentk in študentov na Dunaju je bil prvič ustanovljen leta 1923. Leta 1941, po napadu nacistične Nemčije na Jugoslavijo, so nacisti prepovedali vsa še obstoječa slovenska društva, s to prepovedjo je bil ukinjen tudi Klub slovenskih koroških akademikov, kot se je takrat imenoval. Po koncu druge svetovne vojne, leta 1946, je bil klub ponovno ustanovljen, lastne prostore je dočakal šele leta 1971. O trenutnem stanju in dejavnostih KSŠŠD ter o stanju Slovenk in Slovencev severno od Karavank smo se pogovorili s predsednikom Simonom Urbanom, magistrskim študentom po rodu iz Gorič pri Žitari vasi. Po triletni univerzitetni diplomi iz zgodovine se je odločil za magistrski študij Austrian studies (Avstrijske študije). Predsedstvo kluba je prevzel pred dvema letoma.

Kako bi opisali delovanje KSŠŠD?

“Naš klub deluje podobno kot kulturno društvo. Nudimo tečaj slovenščine, imamo pevski zbor, predvsem pa imamo enkrat na teden kakšno prireditev, Klubski petek. Prirejamo vsega, od filmskih večerov do predavanj. Drugače smo aktivni tudi na političnem področju: opazujemo situacijo na Koroškem in poskušamo razviti in javnosti predstaviti umestna kritična stališča.”

Tečaj slovenskega jezika za nemško govoreče

Vaš tečaj slovenščine je namenjen pretežno slovensko govorečim, ki bi radi izboljšali svoje znanje, ali nemško govorečim, ki bi se radi naučili slovenščine?

”Namenjen je predvsem nemško govorečim. Imamo dve stopnji, in sicer tečaj za začetnice in začetnike ter tečaj za nadgradnjo znanja. Večkrat se vpišejo nemško govoreči ljudje s Koroške, ki imajo prednike, ki so govorili slovensko in se hočejo zato naučiti slovenščine. Drugi so samo zainteresirani, tretja kategorija pa so prijateljice in prijatelji klubašev, ki se hočejo pač naučiti jezika.”

“Skozi to, da povabimo v svoje prostore druge organizacije, vedno več nemško govorečih spozna naš slovenski klub in posledično tudi manjšino.”

Kdo pa poučuje na tečaju? So to “navadne” članice in člani Kluba, ali denimo študentje pedagoških smeri, ki se želijo preizkusiti v poučevanju?

“Na tečaju poučujejo študentje. To se vsakič spreminja. Trenutno vodi tečaj oseba iz Slovenije, ki je tukaj na Erasmusu in sedaj poučuje že drugo leto.”

Kako pa je pandemija vplivala na delovanje kluba? In kakšna je postala vloga študentskega kluba med pandemijo?

“Delovanje se je prav gotovo precej spremenilo. Kulturni program smo poskusili izpeljati po spletu. Pri tem se je pojavilo veliko težav, predvsem pri pridobivanju novih članov in interesentov. Mislim pa, da je bil klub tudi med pandemijo zelo pomembna opora ljudem. Po vseh lockdownih so ljudje občutili veliko osamljenost, ko so bili zaprti v svojih stanovanjih. Prek klubske povezave pa smo se lahko srečevali in si izmenjavali mnenja in izkušnje v tisti izredno negotovi situaciji. Take strukture so važne, tudi če se ne moreš srečati v živo.”

“Na Dunaju opažamo, da ljudi zanima naša manjšina. O njej ne vedo veliko, so pa ljudje zelo odprti.”

Klub odprtih vrat

Kako spremljajo nemško govoreči študentje vašo dejavnost?

“Sreča je, da imamo prostore v sedmem dunajskem okraju. Sami jih ne uporabljamo vsak dan, tako da se veselimo, če organizacije, ki nimajo lastnih prostorov, organizirajo dogodke pri nas. To zelo dobro funkcionira. Skozi to, da povabimo v svoje prostore druge organizacije, vedno več nemško govorečih spozna naš slovenski klub in posledično tudi manjšino. Redno smo v stiku z društvi in organizacijami na fakultetah.”

Kakšni so torej odnosi med Klubom in drugimi mladinskimi organizacijami – tako z manjšinskimi kot večinskimi?

“Naši stiki so še kar tesni, predvsem z Gradiščanskimi Hrvati in Hrvaticami. V stik smo stopili tudi z Romi in Sinti, ker imajo oni na Dunaju novo mladinsko društvo. Tudi z mladimi Kurdi smo vzpostavili stike. Zelo zanimivo se mi zdi, da se mladinske manjšinske organizacije tako povežejo in to tudi dobro funkcionira. Redno imamo skupne prireditve.”

“Pred stotimi leti je bila na južnem Koroškem tretjina prebivalstva slovensko govoreča, trenutno pa sta slovenske narodnosti približno dva odstotka prebivalstva.”

Na Dunaju je drugače kot na Koroškem

Kakšni pa so nasploh odnosi med slovenskimi študentkami in študenti ter večinskim narodom na Dunaju? Koroška je bila, kot vemo, prizorišče večjih in ostrih trenj med slovensko govorečimi in nemško govorečimi. Je bil Dunaj tudi prizorišče takih konfliktov, ali je bila situacija bolj umirjena? Kakšno je stanje danes?

“Mislim, da je situacija na Dunaju popolnoma drugačna kot na Koroškem. Tukaj zaznaš veliko večjo solidarnost z manjšinami. Zaradi multikulturnosti Dunaja se pač enostavno tukaj živi čisto drugače kot na Koroškem. Študentski klubi na Koroškem se morajo seveda ukvarjati z drugimi izzivi. Na Dunaju opažamo, da ljudi zanima naša manjšina. O njej ne vedo veliko, so pa ljudje zelo odprti.”

Verjetno je tudi manj zgodovinskih konfliktov, ki niso tako zasidrani v kolektivnem mišljenju.

“Gotovo, tudi to drži.”

Omenili politično udejstvovanje. Kako gledate “dunajski Slovenci” na trenutno politično stanje na Koroškem s svojega bolj oddaljenega, privilegiranega gledišča?

“Zelo aktualna tema je bila letos na Koroškem osemdeseta obletnica deportacije koroških Slovenk in Slovencev. Bilo je več svečanosti v spomin na 14. april 1942, ko so pregnali približno 1000 slovenskih družin. Tokrat je prvič v večji meri tudi dežela Koroška priredila uradne spominske prireditve. Posledično sta se tudi deželni glavar Kaiser in predsednik Van Der Bellen opravičila koroškim Slovencem za ravnanje z manjšino v zadnjem stoletju. To je po eni strani zelo zanimivo in pripadniki manjšine so dolgo čakali na tako priznanje; so si pa za ta korak vzeli kar veliko časa. Če pa je dežela Koroška potrebovala osemdeset let, da se prvič opraviči, in večina tistih, ki so to doživeli, je že pokojnih, je to res dolgo obdobje. So na to pozabili? Zdaj se pripadniki manjšine veselijo, ko slišijo ta opravičila. Istočasno pa so pozorni, kot pri drugih obljubah, ki so jih slišali v zadnjih sto letih. Če se situacija manjšine konkretno ne izboljša in ostane vse le pri teh besedah, potem manjšina nima ničesar od tega.”

Opažate mogoče iskreno spremembo v ravnanju politike s Slovenkami in Slovenci? Je to opravičilo nekaj bolj “dolžnostnega”, ali je to iskreno spravno dejanje?

“Koliko je to iskreno, se bo še videlo, če bodo v naslednjih letih res začeli manjšino bolj podpirati ali ne. Dvomim, da se bo to zgodilo, ker smo že videli, da gredo te obljube večinoma v nič. Zveza slovenskih pregnancev na Koroškem opravlja krasno delo: tematiko pregnanstva in deportacije so spravili v javnost in s tem tudi dodali določen pritisk na politične organe Koroške. To je težko vprašanje: so prisiljeni to narediti ali se jim to zdi primeren trenutek? Kot sem rekel, večina teh ljudi, ki so trpeli med drugo svetovno vojno in so bili deportirani, je pokojnih. Le majhen del njih je še med nami. Sami mogoče nimajo več javne politične moči, oziroma niso več »politični« faktor. Za javne ustanove na Koroškem je to lažje, lažje se tudi opravičijo, saj jim ni treba več veliko narediti.”

Z ene tretjine na dva odstotka

Verjetno je k temu pripomoglo dejstvo, da se je stanje na Koroškem nekoliko »umirilo«. Jörga Haiderja ni več na političnem parketu, navidezno so se rešili nekateri problemi iz preteklosti. Ni več vojn za dvojezične “Ortstafeln” - table. Situacija je, navidezno, manj napeta.

“Res je, situacija trenutno sploh ni tako napeta, kot je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ali v Haiderjevih letih. Vseeno pa položaj manjšine ni optimalen. Pred stotimi leti je bila na južnem Koroškem tretjina prebivalstva slovensko govoreča, trenutno pa sta slovenske narodnosti približno dva odstotka prebivalstva. To je drastično zmanjšanje števila aktivno slovensko govorečih na Koroškem. Razmere niso dobre. Splošno gledano niso optimalne, tudi če navzven ni več opaziti velikih konfliktov. Mnogi manjšinci so dobesedno izmučeni od dogajanja v vseh teh desetletij in nočejo več debatirati o, denimo, pravkar omenjenih tablah. Četudi bi še vedno bilo potrebno.”

Če ostaneva pri politiki: nedavno je bila na deželnih volitvah na Koroškem v večji stranki izbrana “Spitzenkandidatka” (vodilna kandidatka) slovenske narodnosti, in sicer Olga Voglauer za Zelene. Je to odraz politične moči slovenske narodne skupnosti na Koroškem?

“Ta situacija je zelo zanimiva. Osebno zelo cenim delo Olge Voglauer. Mislim, da zelo konkretno, dobro dela in se zna jasno postaviti glede manjšinskih tem - tudi veliko bolj kritično kot številni drugi. Kaj pa to imenovanje dejansko pomeni za politično moč manjšine na Koroškem, je težko vprašanje.”

Jadran Vecchiet, Primorski dnevnik

---