Se nam bo zgodovina spet odprla?

Danes vidimo, da so številne zgodovinske lego kocke nadvse smiselno zložene. Začetek razkroja vzhodnega bloka znamo razložiti, tako je tudi z začetkom razkroja Jugoslavije. Seveda pa imamo še veliko vprašanj in dilem. Smo Slovenci plavali s tokom ali smo ga tudi usmerjali? Smo znali postaviti jez in speljati vodo na svoj mlin? Če smo znali, kam so poniknili to znanje in veščine?

Pred tridesetimi leti so bile sojenice kar naklonjene Sloveniji. Nismo sicer sedeli za največjo mizo, a je tudi velike skrbelo, kaj se dogaja. Počasi so se še manj informirani in ignorantski iz naše širše regije zavedli, da je nekdanja Jugoslavija sestavljena iz več entitet, da gre za različne narode in da fluid, ki so ga prvič zamešali po prvi, še bolj temeljito pa po drugi svetovni vojni, te raznorodne države ne drži več skupaj. Popuščati je začel v istem času, kot se je skrhal in začel pokati vzhodni blok. Tako se je na prelomu zadnjega desetletja prejšnjega stoletja zadnjič na široko odprla zgodovina. Še tretjič v manj kot stoletju so padli navidez granitni režimi in spet so bili otroci pri tem, da pišejo zgodovino, ki se je izmaknila njihovim staršem. Žal brez krvi ni šlo, v balkanskem kotlu so odprli komaj zaceljene rane in prizadejali nove.

Slovenija se je v največji meri izognila krvavi zgodovini devetdesetih let. Zmes modrosti, sreče, ravno dovolj drznosti, pa drža in poenotenje, bolj okrog kulture in svobodomiselnosti kot kakšnih zgodovinskih ikon in nenazadnje jezik, ki je bil pomembna prepreka med “našimi” in “vašimi”, so v nekaj korakih mali Sloveniji prinesli najprej odločitev o samostojnosti, nato pa državnost in zdaj že tri desetletja lastne zgodovine. Na žalost s številnimi stranpotmi in klecanji, da je pot, ki je bila sicer videti trnova, a vse širša, postala zavita in na vsakem koraku bolj zaraščena.

Škoda je, da se toliko zaletavamo v odprta vrata in škoda je, da je v naši družbi toliko nastrojenosti. Nekaj bo treba storiti, da se nam bo spet odprla zgodovina.

Kar nekaj tistih, ki danes držijo pomembne vzvode delovanja države in vplivanja na ključne odločitve, je leta 1990 v živo poslušalo Franceta Bučarja, ko je poudaril, da je z demokratično Slovenijo konec državljanske vojne, “ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja”. Par simbolnih dejanj, ki so sledila, denimo v Rogu in še kje, ni zadoščalo, da bi se ozrli naprej in zgodovino, ki je seveda ne gre pozabiti, pustili v njenem času.

“Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo,” je še ena od najmočnejših izjav tistega časa. Tudi Jožeta Pučnika ni več, a besede takrat najbolj izpostavljenih akterjev Demosa opozarjajo, da je ne enkrat, temveč vedno znova treba poudariti, da je pomembno razpravljati o konceptih življenja zdaj in za jutri, ne o tem, čigav ded se je pred osmimi desetletji odločil prav in čigav narobe.

Opevane politične enotnosti iz leta 1990, ki je bila zlasti okrog temeljne točke nacionalnega programa, naj Slovenija postane samostojna demokratična republika, slovenska politika ni nikoli več dosegla. Nihče niti ne pričakuje, da bi bili poenoteni o vsem, ampak pri nekaterih ključnih zadevah bi vendarle lahko stopili skupaj. Žal je določitev vsaj osnovnega kurza vselej ohromilo globoko medsebojno nezaupanje, ki je, kot vidimo sedaj, trdoživo preživelo tako Bučarja kot Pučnika. Konec koncev je bilo nezaupanje še kako živo tudi leta 1990, saj so, zlasti nekateri v Demosu, dvomili v ljudstvo, se bali glasov priseljencev, ki so prišli na sever “združevati delo”, kot se je takrat reklo, bili prepričani, da v opoziciji eno govorijo, drugo pa mislijo ...

V političnih sporih in spopadih se je razbohotila birokracija, ki je od nepotentne, vase zagledane politike, dobila v roke preveč vzvodov, prek katerih uveljavlja svojo paradigmo status quo, ker je v nasprotnem treba prevzeti odgovornost. Zastajajo razvojni projekti, s katerimi bi držali takt s primerljivimi skupnostmi in predvsem krojili svojo usodo. Zdaj nas resetira korona virus, a žal najbolj temeljito na področjih, ki bi jih morali zaradi ranljivosti in prispevka k družbeni širini najprej zavarovati.

Škoda je, da se v svetel čas slovenske zgodovine oziramo z okusom po pelinu. Škoda je, da se toliko zaletavamo v odprta vrata in škoda je, da je v naši družbi preveč nastrojenosti. Nekaj bo treba storiti, da se nam bo spet odprla zgodovina. Začnemo pa lahko vsak pri sebi, denimo z vprašanjem, kaj sem pripravljen storiti za prijaznejši jutri. Patetično? Niti ne. Saj, je danes sploh lahko kaj patetično?

---