Rolete padajo, ljudje izginjamo

Bilo je nekoč na Proseku ... Bile so trgovine, gostilne, drogerija, kemična čistilnica, fotografski studio ... piše v današnjem 7. valu kolega Marjan Kemperle. Bilo je, zdaj ni več. Rolete so se spustile. Pa ne samo na Proseku, ne samo pred vaškimi trgovinami. Spuščajo se tudi pred bankami in poštami v večjih krajih, pred davčnimi in geodetskimi uradi ... Nekatere storitve se selijo v večje kraje, mnoge na splet. Ljudje na drugi strani izginjajo, živega stika je vse manj. Smo to želeli?

Prosek je samo ena od vasi, v kateri globalizacija nezadržno zapira lokalne trgovine in drogerije, mehanične delavnice, pošte, banke … Tudi na precej večjih Opčinah, kamor smo zahajali mnogi Slovenci z naše strani meje po čevlje, zimske plašče, volno, krožnike, lonce in kuhinjske pripomočke, ni mnogo bolje. Ostaja družinska zlatarna, ostaja družinska kmetijska trgovina, mnoge druge pa so rolete na vhodnih vratih za vedno spustile. Po 117 letih se bo na glavni openski cesti predala še ena zadnjih trdnjav, trgovina Gobez. Koliko lepih spominov imamo Kraševci nanjo! Ko smo majhne šolarke tam kot v raju “smele” izbrati kak lep zvezek ali italijanske barvice, fantje pa igračo, kakršnih v nekdanji Jugoslaviji ni bilo, smo si to trgovino vtisnili globoko v spomin in srce. Kot tudi - na srečo še delujočo - Zadružno trgovino, ki ji mnogi še vedno rečemo “pri Gigiju”, čeprav se je Gigi, ki je vsakega kupca pozdravil kot starega znanca, tudi še potem, ko je bil že dolgo upokojen, pred nekaj leti za vedno poslovil. A je na nek način še vedno prisoten: med sodelavci, ki nadaljujejo drobno gesto, ki je postala že tradicija: da otroku, ki s starši potrpežljivo čaka v vrsti pred delikateso, čez pult na nožu ponudijo rezinico pečenega pršuta.

Seveda ne gre za rezinico pršuta. Gre za odnos, ki se stke med prodajalci na oni strani pulta in kupci na tej strani. Ki postanejo ljudje, vredni pozornosti. In obratno: tudi trgovci postanejo ljudje, s katerimi je lepo pokramljati in ki jih kupci razumejo, če imajo slab dan. Takšne “Gigije” so imeli verjetno tudi na Goriškem, v Istri, na Postojnskem in drugod. Vsako okolje svojega, drugačnega, z drugim imenom, a eno skupno vrednoto: toplim človeškim odnosom. Z zapiranjem majhnih podeželskih trgovin vse to izginja. V velikih nakupovalnih središčih smo kupci večinoma številke, trgovci prav tako. Na spletu, kamor se - prostovoljno - vse bolj selimo tudi po nakupih, še mnogo bolj.

Smo res to želeli? Je to napredek? Ali cena zanj?

Podoben trend razčlovečenja pa se dogaja tudi na bankah, davčnih uradih, upravnih enotah … Seveda je digitalizacija dobrodošla in prihrani marsikateri korak, uro časa, prevoz … Zlasti za opravila, ki so rutinska. Toda: so res naša prihodnost samo še zasloni - računalniški, telefonski, kakršni koli že -, prek katerih bomo vpisali vse potrebne podatke (znali ali ne, prav ali narobe) in z digitalnim podpisom potrdili posojilo za stanovanje, prijavo na poroko, vozniški izpit? S kom se bomo veselili tega dosežka? In tisti na drugi strani: imajo res dovolj podatkov za celovito odločanje o posojilu zgolj iz posredovanih podatkov? Tudi v poslovnem svetu je pomemben dejavnik med banko in podjetjem zaupanje, ki temelji na dolgoletnem poslovanju, poznavanju dejavnosti, tudi njenih posebnosti, prehodnih težav. Vse to iz večine bank izginja. Tudi podjetja postajajo samo še številke. Smo res to želeli? Je to napredek? Ali cena zanj? Za kaj? Za bolj racionalno poslovanje bank, trgovin, pošt ... na oni strani in za bolj racionalno življenje nas, uporabnikov?

Res je, na obeh straneh je postalo poslovanje bolj racionalno. Banke zato naredijo več transakcij in hkrati nižajo stroške dela in število zaposlenih. Tudi kupci in uporabniki storitev smo bolj racionalni: z enim samim ukazom plačamo vse položnice, z enim klikom kupimo pralni stroj, ki nam ga kar dostavijo na dom. In, resnici na ljubo, v povprečju si lahko privoščimo več materialnih dobrin kot pred leti. A cena za to racionalnost je visoka. Si čas, ki nam ostane, ko smo tako zracionalizirali te vsakodnevne opravke, res vzamemo za družino, prijatelje, znance, sodelavce? Za osebno druženje torej? Ali nam kar izpuhti v iskanju boljšega novega telefona, nalaganju novih programov, brskanju po nepotrebnih rečeh, ki nas zapeljejo? Imamo časa zaradi racionalnejšega delovanja res več? Odgovor najbolj pozna vsak sam. Če se mu zdi, da ga ne, naj pomisli, ali se s tremi najboljšimi prijatelji res druži več kot pred desetimi leti.

So res naša prihodnost samo še zasloni - računalniški, telefonski, kakršni koli že -, preko katerih bomo vpisali vse potrebne podatke in z digitalnim podpisom potrdili posojilo za stanovanje, prijavo na poroko, vozniški izpit? S kom se bomo veselili tega dosežka?

In četudi je odgovor pritrdilen, obstaja še en dvom v to, da nam je racionalizacija na ravni posameznikov res prinesla napredek: prav epidemija covida-19 nam je pokazala, kako pomembni so za normalno duševno zdravje in zadovoljstvo ne samo stiki znotraj družine in najožjega kroga prijateljev, temveč tudi stiki s širšim krogom znancev in vseh drugih ljudi, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju. V živo, seveda, ne prek telefonov in spletnih aplikacij. Prav ta pestrost živih stikov in odnosov nam daje občutek “normalnega”, polnega življenja.

---