Radovan Hrast: “Na Golem otoku smo bili reveži vsi: kaznjenci, policaji in celo udbaši”

“Ne moreš povedati, kako hudo je bilo pogosto na Golem otoku. Težko pa opišeš tudi, kako lepo je bilo včasih,” pravi Radovan Hrast. Nomen est omen: devetdesetletnik, trdoživ kot hrast, je bil pri desetih letih partizanski kurir, kot študent je julija 1949 tako rekoč odprl taborišče Goli otok, bil po dveh mesecih in pol izpuščen, a v začetku leta 1951 spet aretiran in vrnjen v lager - tokrat za debeli dve leti.

Prestal je veliko hudega, zelo hudega in groznega, a med triurnim pogovorom v izolskem stanovanju, kamor se je pred nekaj dnevi preselil iz Lucije, Radovan Hrast (1931) večkrat poudari: gojenje zamer in želja po maščevanju človeku samo škodujeta.

Pred sprehodom po Izoli med obuvanjem - še pri 90 letih stoje, z lovljenjem ravnotežja na eni nogi - pove, da je vsaka zgodba posebna: “Če bi vsak, ki je preživel Goli otok, napisal svojo knjigo, bi bilo različnih knjig natanko toliko kot preživelih.” On je svojo zgodbo zajel v kar dve knjigi, najprej v Čas, ki ga ni (1991), zatem še v obsežnejšo Viharnik na razpotjih časa (2007). Mimo njega ne gresta niti letošnji knjigi: večkrat ga omenijo pisci prispevkov v slovenski monografiji Goli otok po sedemdesetih letih, ki jo je uredila dr. Manca Erzetič, prav posebej pa se mu za neprecenljivo sodelovanje zahvaljuje dr. Martin Previšić iz Zagreba v obsežni in zdaj tudi poslovenjeni Zgodovini Golega otoka.

“Jovo Kapičić nam je povedal resnico: če hočemo, se bomo vrnili domov. Na Golem otoku je bilo hudo, grozno, ampak nič ne pomaga, če pestuješ zamero, če razmišljaš samo o maščevanju. Že na avtobusih sem ljudem govoril: nikar se ne ukvarjajte s sovražniki, ne ukvarjajte se z maščevanjem, kajti s tem kaznujete samo sebe.”

Pripomba našega sogovornika, da ima samo tri razrede osnovne šole, pa ni omembe vredna - možakar je vendar doktoriral v šoli življenja.

Vaši predniki so bili Primorci, mar ne?

“Daleč največjo napako delajo preživeli, ki se iz izkušenj niso pripravljeni ničesar naučiti, ki nočejo videti nobene svoje napake in ki nenehno stokajo, se pritožujejo, ponavljajo, da je bil Goli otok najhujši lager med vsemi. Ni res! Ne moremo ga primerjati z Jasenovcem, kjer si imel prekleto malo možnosti, da boš prišel ven živ.”

“Mama se je rodila v Divači, oče pa v Kobaridu, tako da sem po rodu pravi Primorec. Ko je nastopil fašizem, so moji predniki optirali za Jugoslavijo.”

Ali veste, katerega leta so prebegnili čez rapalsko mejo?

“Dva kaznjenca sta domov pisala in prosila za harmoniko, ki sta jo res dobila, vse drugo pa smo izdelali na Golem otoku. Jaz sem v mehanični delavnici lastnoročno izdelal bobne.”

“Ne vem. Dokler bi mi starši lahko povedali, me to še ni zanimalo. Očetova družina je šla čez mejo posebej, mamina posebej, srečali pa so se v Šmartnem pri Litiji. Tam je oče poučeval, v Ljubljani je končal učiteljišče, poročil se je, ker pa sta bila tako on kakor moja mama narodno zavedna, je dobival službe samo v hribih: po Šmartnem najprej pri Mengšu, potem v Železnikih, odkoder so ga premestili še v Bukovščico v Selški dolini, bogu za hrbet.

(foto: Andraž Gombač)

“Ko si stopil na kopno, si moral skozi špalir, drugi kaznjenci so tolkli po tebi. Najbolj po dvomotorcih. Polomili so mi vse zobe. Na eno uho od takrat ne slišim. Poruvali so mi lase.”

Dve uri hoda si imel do avtobusa in vlaka. Tam sem se rodil. Leta 1941 sta šla tako mama kakor oče takoj v partizane. Pa tudi jaz. Prinesel sem šnops in obliže, da smo zdravili prvega ranjenca - to je bil naš potem slavni alpinist Stane Kersnik, njegovo partizansko ime je bilo Jelovčan. Da bi rešil mojo mamo, ki je bila članica OF, se je oče javil policiji. Ker je znal nemško, so ga poslali za učitelja v Lienz v Avstriji. Tam so v bolnišnici ležali tudi naši partizani, ki so jih zajeli Nemci. Nekateri so poznali našo družino, ampak mame ni izdal nobeden. Uživala je velik ugled, bila je poštena in do vseh borcev se je obnašala enako. Njeno partizansko ime je bilo Potokarica. Gestapo ji je bil na sledi, grozili so ji, da jo bodo že dobili, ker vedo, da dela za komuniste.

Tudi mene je nekoč zasliševal gestapovec, ravno sem se od partizanov vrnil domov, na čelo mi je, mulcu, dal pištolo ... A nisem ničesar izdal. Ko so Nemci lovili komandirja čete Albina Drolca - Krtino, so v nedeljo pred cerkvijo postrojili vse, ki so bili pri maši. Rekli so, da jih bodo začeli streljati, če ne povedo, kje v cerkvi je Krtina skrit. Videli so, da je pobegnil tja. Mama je stopila naprej in jim rekla, znala je nemško: 'A vas ni sram? Taka kulturna rasa, nemška, pa se spravljate na te uboge kmete, starce! Ustrelite mene, njih pustite pri miru.' Glavni gestapovec jim je dal komando - in so odkorakali. Nekoč pozneje je ta gestapovec moji mami rekel: 'Gospa Hrastova, v največje veselje mi bo, ko vas bom postavil ob steno in osebno ustrelil.' Ampak do tega k sreči ni prišlo.”

“Leta 1941 sta šla tako mama kakor oče takoj v partizane. Pa tudi jaz. Prinesel sem šnops in obliže, da smo zdravili prvega ranjenca - to je bil naš potem slavni alpinist Stane Kersnik, njegovo partizansko ime je bilo Jelovčan.”

Kako ste pa vi sodelovali z OF?

“Kot kurir. Oče mi je v Lienzu v kovček dal zdravila, tobak in drugo, oblekel sem se v uniformo Hitlerjeve mladine, sedel na vlak, pošiljko dal na polico na drugi strani vagona, iz Kranja pa peš krenil čez hribe, nakar sem paket predal glavnemu intendantu za partizanske bolnice, tudi za Franjo. (premolk) Za sabo imam težko zgodovino, tako medvojno kakor povojno ...”

Graditelj Nove Gorice

Zapisali ste, da ste bili na poti vsem režimom.

“Tako je. Takoj po vojni sem bil v udarniških brigadah za železniški progi Brčko-Banoviči in Šamac-Sarajevo, bil sem med graditelji Nove Gorice ... V Novi Gorici sem bil namestnik vodilnega Staneta Južniča. Po sprejetju resolucije informbiroja leta 1948 so ga potegnili v diplomacijo, jaz pa sem postal komandant Kajuhove brigade, ki je bila kulturno-umetniška. Gradnja Nove Gorice je bila mučeniško delo. Strog red, slaba hrana ... V naši brigadi pa vsa smetana iz Ljubljane: operni sestav, jazzovski, zborovodja in harmonikaš Janez Kuhar, plesalci in še marsikdo. Zatem sem začel obiskovati pomorsko šolo na Reki ...”

... in kmalu zatem pristali na Golem otoku.

“V družbi sem rekel: 'Fantje, ne se vtikati v politiko. Nekaj imajo Rusi prav, nekaj ima pa Tito prav.' Nekdo me je prijavil in zaprli so me, najprej na Reki, kjer nas je bilo kakih 30, povečini Italijani. V preiskovalnem zaporu sem bil najprej 45 dni v samici, nihče me ni zaslišal. Šele predzadnji dan so me privedli v sobo, kjer mi je predsednik okrajne komunistične partije povedal, da me zaradi manjših deliktov pošiljajo na družbeno koristno delo. Niti sanjalo se mi ni, kaj to pomeni. Ponoči so nas na dvorišču pričakali stražniki z brzostrelkami, zbasali so nas v manjše blindirano vozilo, po dva so skupaj priklenili z lisicami, še kake tri mesece sem imel rane na zapestjih ...”

Kakšno usodo ste pričakovali tiste noči?

“Ker je vse potekalo zelo naglo in surovo, smo bili prepričani, da nas bodo postrelili. Ampak pripeljali so nas na Goli otok, kjer so me v knjigo vpisali pod številko 1 ali 2. Ker sem imel študentsko štipendijo ministrstva za pomorstvo, nisem spadal ne pod slovensko ne pod hrvaško Udbo, ampak pod federativno. Moj zasliševalec zato ni bil udbaški predstavnik posameznega naroda kakor pri večini drugih kaznjencev, ampak upravnik lagerja. Bil sem v prvi skupini 270 kaznjencev, ki so nas po dveh mesecih in pol izpustili. Potem me je na Reki maltretiral neki podpolkovnik, dva, tri mesece, tako da sem skoraj znorel.

(foto: Andraž Gombač)

“Ko si stopil na kopno, si moral skozi špalir, drugi kaznjenci so tolkli po tebi. Najbolj po dvomotorcih. Polomili so mi vse zobe. Na eno uho od takrat ne slišim. Poruvali so mi lase.”

On je bil baje res informbirojevec, povedali so mi, da so ga pozneje ustrelili. Ampak takrat je maltretiral mene, ker nisem hotel sodelovati, ovajati prijateljev in znancev. Govoril mi je, da sem baraba, da me bodo spet poslali na Goli otok ... To sem povedal prijatelju, ki je bil mornariški oficir. Nisem pa vedel, da dela za KOS (Kontra obveščevalna služba). Rekel mi je, da bi šel rad iz vojske, se demobiliziral, a mu ne pustijo, zato bo prebegnil v Italijo. Povabil me je, naj se mu pridružim. Da ima zanesljivo pot: z Reke s potniško ladjo odplujeva do Lošinja, od tam pa z motornim čolnom v Italijo. In res, z njim sem sedel na ladjo, v žepu sem imel pištolo, ki mi jo je dal ...”

Ste znali streljati?

“Ha, brez skrbi! Prijatelj se je nekam izgubil, ostal sem sam. Hotel sem na zrak, zakorakal sem po ladji, nakar sem za sabo slišal: 'Kam pa, Radovane?' V civilni obleki je pred mano stal oficir Udbe, ki je bil zraven že pri moji prvi aretaciji. Še nič nezakonitega nisem naredil, niti blizu meje še nismo bili. Vzel mi je pištolo in rekel, naj lepo počakam, da pristanemo na Lošinju. Tam nas je čakal že prižgan policijski motorni čoln, odpeljali so me nazaj na Reko in zatem vrnili na Goli otok.”

Kot povratnika, dvomotorca.

“To je bila pa huda izkušnja. Ko si stopil na kopno, si moral skozi špalir, drugi kaznjenci so tolkli po tebi. Najbolj po dvomotorcih. Polomili so mi vse zobe. Na eno uho od takrat ne slišim. Poruvali so mi lase. Zdaj mi malo že novi rastejo. (nasmešek) Tisti, ki so jih na Golem otoku doletele hujše reči kot mene, niso preživeli. Trije kaznjenci so me strašno tepli, a jih nisem prosil, naj nehajo. Rekel sem jim samo: 'Ubijte me, da bo konec.' Nobenega nisem prijavil. Nisem sodeloval pri glavnem pravilu Golega otoka: da moramo kaznjenci drug drugega nadzirati, priganjati, prijavljati, izročati zapise svojemu zasliševalcu, udbovcu. To je bil prvi korak proti svobodi - ampak niti enega samega nisem prijavil, ene same črtice zoper drugega nisem napisal!

 

 

Nekateri so prijavljali, ker so bili izmučeni od garanja. Za pisanje ovadbe si namreč dobil dan ali dva ali tri prosto. Da si lahko vse napisal. Večina je prijavljala sorodnike, ki so se jim na Golem otoku pridružili pozneje, s sedmo, osmo skupino ... Jaz pa nisem hotel ovajati. Ko mi je bilo vsega dovolj, sem se šel pritožit upravniku. Takrat so formirali kulturno sekcijo, tako dramsko kakor glasbeno. Vprašal me je, v katero me uvrstijo. Izbral sem glasbeno. To imamo v družini, mama je bila že pri šestnajstih letih izjemna operna pevka v šoli in gotovo bi zaslovela, če bi ostala v Italiji. Igrala je tudi klavir, včasih sem jo poslušal in tudi sam malo poskusil igrati.”

Katera glasbila pa ste imeli na Golem otoku?

“Dva kaznjenca sta domov pisala in prosila za harmoniko, ki sta jo res dobila, vse drugo pa smo izdelali na Golem otoku. Jaz sem v mehanični delavnici lastnoročno izdelal bobne. Vse: pedale, triangle ... Pri oficirjih, ki so žrli samo ovce, pa sem dobil kože, ki sem jih napel čez. Ob šolanih glasbenikih sem tolkel po bobnih, ha! Imeli smo tudi dva izredna kitarista, pri katerih sem se učil ...”

Ste tudi kitare izdelovali na otoku?!

“Seveda, pa tudi violine, viole, kontrabas, vse. Imeli smo umetnika Dragutina Vajdića, ki mi je izdelal tudi tobačnico. Skril sem jo in jo potem prešvercal domov. Če bi jo odkrili pri meni, bi mi spet za nekaj mesecev podaljšali kazen. Potem ko sem se naučil igrati kitaro, sem takoj imel ansambel. Tudi pozneje sem ostal povezan z glasbo. Dolga leta, vse do konca, je bil moj prijatelj Slavko Avsenik. Vse melodije, ki jih je skomponiral, mi je zaigral in me vprašal za mnenje.”

V stereotipni predstavi na Golem otoku ne vidimo glasbe in gledališča, ampak zlasti mukotrpno nesmiselno delo ...

“Saj ga je bilo res veliko. Na primer: naredili smo velik zbiralnik vode, obložen s kamnom in obdan z zidom. V bregu, da bi se voda stekala tja, v cisterno za tisoč vagonov vode. Lahko bi imeli svojo vodo. Kamne za tlakovanje smo kaznjenci ruvali kak kilometer stran, jih na tragačih - lesenih nosilih z ročaji - prenašali v zbiralnik, tam so jih obdelovali in polagali po tleh. Ko so bili vsi kamni položeni, so pripeljali mivko in z njo fugirali podlago. Že prvi naliv je vse odplaknil, tako da ni ostalo za en vagon vode, pa še ta je bila umazana od mivke. Nesmiselno delo! Lahko bi imelo učinek, ampak je bilo tako zasnovano, da je bilo nesmiselno. Bilo je veliko samomorov ... Več kaznjencev se je vrglo v cisterno, globoko trideset metrov. Dve taki smo naredili. Trikrat sem dobil pruh, potem sem pa moral sedeti in tolči kamen ob kamen. Nesmiselnega dela je bilo veliko, ni pa res, da smo morali nositi kamen na kup, potem pa spet nazaj. V političnem zaporu tega ni bilo. Prav tako tam noben policaj ni dvignil roke nad kaznjenca.”

Ampak jo je kaznjenec nad kaznjenca?

“Tako. Videl sem, na primer, kako je eden drugemu zabil žebelj v koleno. Takega prizora ne pozabiš. Vem pa, zakaj se širi prepričanje, da smo kotalili kamenje sem in tja, brez smisla. Goli otok je na enem koncu precej višji kot na drugem, z Velebita pa so videli, da z enega konca na drugega kotalijo skale. Ampak kaj se je dogajalo? Kaznjenci so na vrhu kopali meter globok in meter širok jarek. Izkopali so ogromno kamenja, ki so ga kotalili dol. Potem ko so izkopali jarek, so morali zgraditi še tri bunkerje za težko protiletalsko artilerijo, ki bi jo uporabili v primeru sovjetskega napada na Jugoslavijo. Vse to sem razkazal in pojasnil mnogim skupinam, ki sem jih vodil na Goli otok. Tito se je hotel pripraviti na vse možnosti, zato vsi ti ukrepi. Tudi o Titu bi lahko napisal knjigo, marsikaj vem o njem. Bil je zelo brihten. Stenografinja, ki je pisala njegove govore, medtem ko je hodil po sobi in govoril, je pozneje delala kot tajnica na firmi, ki sem jo vodil.”

Kapičić je povedal resnico

Na mizi pred sabo imate knjigo Goli otoci Jova Kapičića ...

“Napisala jo je Tamara Nikčević, poslal pa mi jo je prijatelj Ljubo Jasnič, predsednik naših smučarskih skakalcev. V Sarajevu jo je zagledal v knjigarni in mi jo takoj kupil. Prebral sem jo in opazil, da je v njej imenitno prikazan Jovo Kapičić, že med vojno heroj, velik borec. Izvedel sem, da je njegov sin košarkaš Dragan Kapičić, član jugoslovanske zlate reprezentance, prebral pa sem tudi, da ima Kapičić v Beogradu kavarno. Poklical sem ga, se mu predstavil kot nekdanji kaznjenec na Golem otoku in mu povedal, da vem, kaj nam je povedal, prvim kaznjencem, ko je stopil pred nas. Povabil me je na obisk in rekel, da ga res zanima, saj mu tega še nihče ni povedal.

(foto: Andraž Gombač)

Na Goli otok je prišel le nekaj dni po začetku delovanja lagerja, 18. julija 1949. Bil je pomočnik ministra za notranje zadeve Aleksandra Rankovića. Pred nas je stopil v generalski uniformi, obdan z udbovci. Najprej je rekel: 'Sramota, da stojijo tu pred mano bivši borci.' In potem je povedal še bistveno, kar sem si zapomnil, si pozneje tudi zapisal in ob obisku v beograjski kavarni zrecitiral pred Kapičićem: 'Ili ćete revidirati svoj stav i brže otići kući ... ili ćete ostaviti svoje kosti na ovom ostrvu.' (Ali boste revidirali svoje stališče in hitreje odšli domov ... ali boste svoje kosti pustili na tem otoku.) Povedal je bistveno! Že takrat sem vedel, da nam govori živo resnico. Ko sem to ponovil v kavarni, se je razjokal kot otrok. Potem je odhitel v knjigarno, kupil izvod knjige Goli otoci Jova Kapičića in vanj napisal posvetilo 'spoštovanemu prijatelju in soborcu Radovanu Hrastu'.”

Ne soglašate s tistimi, ki trdijo, da bi moral Kapičić odgovarjati na sodišču?

“Kje pa! On je bil samo odposlanec. Tudi takrat je na Goli otok prišel namesto Rankovića, ki ga Tito ni pustil. Že naslednji dan se je Kapičić vrnil v Beograd. Vse do njegove smrti leta 2013 sva se vsako leto srečala v Beogradu. Vsakič me je objemal in jokal.”

Na koga ste bili na Golem otoku najbolj jezni? Na “prijatelja”, ki vam je na Reki nastavil past? V knjigah ga tudi imenujete - Janez Zomer.

“Nanj sem bi jezen, seveda. Nisem vedel, kaj mu bom naredil, ko pridem ven: ali mu bom polomil roke in noge ali storil še kaj hujšega ... Potem sem pa ugotovil: on bo vesel, če mu naredim kaj takega, ker bo prepričan, da sva zdaj 'kvit'. Zato sem se odločil, da ga raje imenujem v knjigi in opišem, kaj je storil.”

Sta se kdaj še srečala?

“Nekajkrat. Ampak je zmeraj dol pogledal. Rekel sem mu: 'Janez, daj, poglej Hrasta v oči!' Nekoč mi je odgovoril: 'Sem bil pri advokatu. Mi pravi, naj te tožim. Da bom dobil tožbo.' Prikimal sem: 'Daj, Janez, toži me! Potem te bom pa res pokopal, živega.' Nič ni storil. Si ni upal. Na Žalah njegov grob gledam že deset let, najini družinski grobnici sta blizu.”

Zavrnil Borštnerjevo vabilo

Po razpadu Jugoslavije so napihovali število ubitih in umrlih na Golem otoku. Dr. Martin Previšić v knjigi Zgodovina Golega otoka navaja natančne številke: na Golem otoku in v drugih taboriščih za internacijo ibejevcev (Sv. Grgur, Bileća, Ramski rit ...) je v letih 1948-1956 umrlo 399 ljudi, po prestajanju kazni pa do leta 1963 še približno 500 ...

“Končno! Meni pa niso verjeli, ko sem leta in leta pojasnjeval, da so tiste številke napihnjene.”

Niste se pridružili revanšistom ...

“Nikakor, nisem hotel paktirati z Janšo in njegovimi. Prepričan sem tudi, da Tito ni hotel uničevalnega lagerja, ampak da je verjel v prevzgojo. Da uvidimo svoje napake! Še udbovci, ki so bili na Golem otoku, niso vedeli vsega - mi smo hodili k njim na zasliševanje na upravno enoto, oni niso hodili k nam v taborišče. Ko sem bil izpuščen, sem takoj rekel: na Golem otoku smo bili reveži vsi. Kaznjenci, policaji in celo udbaši, tudi oni so bili tam na preverjanju. Zadaj je bila zmeraj politika.”

Kaj je bil glavni vzrok smrti na Golem otoku?

“Kakih 80 odstotkov jih je vzel tifus. Vem, kje ležijo tifusarji. Obtežena trupla so spuščali v morje, kakor je svetoval dr. Nikola Nikolić, epidemiolog, ki je bil tudi med zaporniki. Po nekem mojem predavanju je pristopil nekdanji oficir, mi povedal, da je bil med dvajsetimi potapljači iz Splita, ki so preiskali dno okrog Golega otoka. Potrdil je, da so prav tam, kjer pravim, da so pokopani tifusarji, zagledali nekaj metrov visoko piramidasto gomilo, preraščeno z morskim življem. Tam blizu, na obrežju istega zaliva, smo taboriščniki zgradili tudi svinjski hlev. Ko so na otok pripeljali Jožeta Jurančiča, nekdanjega Maistrovega borca in tudi pozneje pomembnega moža na položajih, je bilo vsem jasno, da je tam po krivici. Izpustiti ga niso smeli, so mu pa zato pomagali - namestili so ga v svinjski hlev, kjer je imel dovolj vode in hrane. Niti stražili ga niso. Tako je preživel in dočakal svobodo. Veliko pozneje so ga pokopali z vojaškimi častmi. Potem ko je častna četa trikrat ustrelila, sem vzel dva tulca. Za spomin.”

Omenili ste epidemijo tifusa. Ste se mu vi ognili?

“Tifusu sem se, ne pa krvavi griži. Na koncu smo jo imeli trije, a sem preživel samo jaz. Ko so nam dali čaj in prepečenec, sem sotrpina opozoril, naj bosta previdna. Črevesje smo imeli presušeno in tanko kot cigaretni papir. Rekel sem jima, naj prepečenec namakata v čaju, ga povsem raztopita. Kje pa! Še drugim, ki so že umrli, sta jemala prepečence in jih jedla. Kaj se zgodi: naslednji dan prepečenec predre črevo, bolnik začuti še hujšo lakoto, počuti se zdravega, še in še bi jedel ... in umre.”

Kolikokrat ste pozneje še obiskali Goli otok?

“Tja sem vodil vsaj tristo avtobusov obiskovalcev. Vse sem jim razkazal in pojasnil. Povedal sem jim, kakšno napako so naredili tisti, ki so po dolgem stradanju doma žrli in pili. Take je hitro pobralo. Jaz jem malo in vse dobro prežvečim, na dan si privoščim kvečjemu pol kozarca vina in kako cigaro, ta malo. Umreti hočem zdrav, tukaj, na morju. Daleč največjo napako pa delajo preživeli, ki se iz izkušenj niso pripravljeni ničesar naučiti, ki nočejo videti nobene svoje napake in ki nenehno stokajo, se pritožujejo, ponavljajo, da je bil Goli otok najhujši lager med vsemi.

(foto: Andraž Gombač)

“Ko si stopil na kopno, si moral skozi špalir, drugi kaznjenci so tolkli po tebi. Najbolj po dvomotorcih. Polomili so mi vse zobe. Na eno uho od takrat ne slišim. Poruvali so mi lase.”

Ni res! Ne moremo ga primerjati z Jasenovcem, kjer si imel prekleto malo možnosti, da boš prišel ven živ. Jaz pa sem verjel Kapičiću, povedal nam je resnico: če hočemo, se bomo vrnili domov. Na Golem otoku je bilo hudo, grozno, ampak nič ne pomaga, če pestuješ zamero, če razmišljaš samo o maščevanju. Že na avtobusih sem ljudem govoril: nikar se ne ukvarjajte s sovražniki, ne ukvarjajte se z maščevanjem, kajti s tem kaznujete samo sebe. Poleg tega sem spoznal, da ti največ hudega lahko naredijo prijatelji, ne sovražniki.”

Drži, da ste službo dobili že štirinajst dni po vrnitvi z Golega otoka?

“Ah, koliko služb sem imel! Delal sem v gospodarstvu, bil sem šef tržne inšpekcije, tajnik Obrtne zbornice, direktor več firm, dela mi ni zmanjkalo - ker sem bil priden in neopredeljen. V osemdesetih pa sem se prvi pritožil na CK in zahteval, da se mi dve leti in pol Golega otoka prišteje k delovni dobi. Sekretar CK me je poklical k sebi in mi na sestanku povedal, da so že predlagali rehabilitacijo vseh, ki smo bili na Golem otoku, ampak da Beograd to še zavira. Ko mi je povedal, da sta moji dve leti in pol 'čas, ki ga ni', sem dobil naslov za svojo prvo knjigo.”

Izdali ste jo leta 1991 ...

“Ampak zapise sem začel objavljati že leta 1987, v Mladini jih je tiskal David Tasić, ki je k mojemu besedilu pripisal svoje ime in pobral ves honorar. Rekel sem mu, da je baraba, in nisem več hotel sodelovati. Ker od mene ni dobil knjige, se je obrnil na mojega prijatelja Dragutina Vajdića v Beogradu. Pobral je njegove enkratne zapise, jih začel objavljati v Mladini in jih potem izdal v knjigi Leševi sa Golog, ki jo je podpisal kot avtor in jo po vsej Jugoslaviji prodal v gromozanski nakladi. Pravi avtor Vajdić je medtem že umrl, njegova žena pa mi je povedala, da od Tasića ni dobila niti centa. Borštner pa me je vabil v četverico, še preden se je pridružil Janša in so postali znani kot JBTZ. A sem ga zavrnil. Rekel se mu: ti delaš proti JLA, ki ni problem - problem je partija, proti kateri pišem jaz!”

O lagerju pričajo spomini taboriščnikov, dokumentarci, knjige, tudi dve vaši ... Kaj pa sam otok? Bi ga morali urediti v muzej?

“Seveda, sem tudi član združenja, ki si prizadeva za to. Ampak ni interesa, Hrvati bi najraje videli, da čim prej propadejo še zadnji ostanki in da otok lahko prodajo. Ga pa nihče ne bi kupil. Vode ni, gradnja infrastrukture bi toliko stala, da se ne bi izplačalo.”

Danes ima Goli otok vendarle tudi nekaj zelenja, v “vaših časih” pa je bil povsem gol, mar ne?

“Seveda, sadili smo šele mi. Zelo naporno delo! Za vsako drevo smo morali izkopati pol kubika kamenja.”

---