Prav poseben petek, prvi svoje vrste

Ne samo poseben, današnji petek je morda prvi te vrste. Vsekakor ni trinajsti. Trinajstega smo bili v sredo, ko je menda minilo natanko 500 let od dneva, ko se je na mehiški obali izkrcal Cortéz.

Greta Thunberg Foto: Jani Ainali
Greta Thunberg Foto: Jani Ainali

Ja, prav tisti Hernán Cortéz de Monroy y Pizarro Altamirano, ki je nič hudega sluteče Azteke spravil z obličja pla-neta. Lahko bi rekli, da je bil nekakšen izumitelj genocida moderne dobe. V naslednjih 500 letih so ga posnemali mnogi, na vseh celinah sveta. V severni Ameriki, v Aziji, v Afriki, v Avstraliji in na otokih Oceanije. Izjema je pravzaprav le Evropa, čeprav je bilo tudi tu, na tem ali onem narodu, narejenih kar nekaj bolj ali manj uspešnih poskusov. Razlog za to izjemo je seveda na dlani in kakšne posebne razlage pravzaprav ne potrebuje.

Evropa je tista, ki je Cortéza in njegove pajdaše, naslednike in posnemovalce, pravzaprav izumila. Evropa je tista, ki jih je brez predaha pošiljala na vse štiri strani neba, da so z ognjem in mečem razglašali božjo besedo in si za protiuslugo prisvojili vse, na kar so naleteli, in še več. Ne glede na ceno. Ne glede na to, da so celotna ljudstva oropali prihodnosti.

Mladi, milenijci, rojeni ob zori tega tisočletja, so tisti, katerih prihodnost brez zadržkov ropamo že desetletja in stoletja.

In kje je v tej zgodbi današnji petek, ki ni ne trinajsti in tudi ne sreda? Današnji petek je na neki način posledica te brezobzirnosti, arogantnosti in izkoriščanja, ki ga na našem edinem planetu zadnjih petsto let uprizarjajo prebivalci stare celine. Skratka, Evropejci. Severni ali južni, vzhodni ali zahodni. Enkrat tu, drugič tam, enkrat eni, drugič drugi. Resnici na ljubo, večkrat eni, tisti bolj severozahodni. Brezobzirnost, aroganca in izkoriščanje so bile in so še univerzalne “vrednote”, pa naj gre za odnos do okolja, do njegovega bistvenega dela - narave, ali do soljudi. Za to gre na današnji dan. Današnji petek je poseben in kakor je zapisano v naslovu, morda celo prvi te vrste, zasluga za to pa gre švedski najstnici Greti.

Dekletu preprosto ni šlo v račun, da lahko politiki brez kančka slabe vesti kockajo z njeno prihodnostjo. Ne samo z njeno. S prihodnostjo vseh mladih. Kajti mladi, milenijci, rojeni ob zori tega tisočletja, so tisti, katerih prihodnost brez zadržkov ropamo že desetletja in stoletja. In če se lahko tolažimo, da še pred kakšnim desetletjem nismo vedeli, kaj počnemo, ta izgovor že kar nekaj časa odpade kot zrela ali gnila hruška. To je jasno pokazalo tudi sodišče na Nizozemskem v tožbi državljanov proti državi zaradi nespoštovanja podnebnih zavez. Sodišče je nizozemski vladi naložilo, da mora v naslednjih petih letih izpuste toplogrednih plinov zmanjšati za 25 odstotkov.

Časa za onegavljenje preprosto ni več. To je jasno tudi Greti in vsem mladim, ki danes pred parlamenti zahtevajo spremembe. Jasno jim je, da so posledice našega neodgovornega in objestnega ravnanja do okolja, do drugih živih bitij na planetu in nenazadnje do soljudi, tukaj in bodo tukaj tudi ostale.

Posebno poročilo Medvladnega foruma o podnebnih spremembah o globalnem segrevanju ne pušča nobenega dvoma. Razen seveda pri strokovnjakih Donaldovega in Brankovega kalibra. A pustimo ta evidentna kandidata za lastniške deleže v božjem kraljestvu. Žal tudi sicer med politiki ni opaziti kakšne posebne vneme glede spreminjanja smeri razvoja. Res je, da razvoju že nekaj časa pritikajo pridevnik trajnostni in da govorijo o rasti, ki naj bi bila modra ali zelena. Tudi na odstopni strani Alp je tako, a smo med tem vseeno zgradili dodatni blok termoelektrarne v Šoštanju, v katerem bomo v prihodnje menda kurili premog iz Indonezije. In kjer se bomo kljub vsemu naprezali, tako ministrica Alenka na proslavi ob Dnevu pomorstva, za povečevanje pomorskega prometa v in iz koprskega pristanišča. O posledicah povečanega prometa za morski ekosistem ni povedala ničesar, pač pa pričakuje, da bo drugi tir bistveno sprostil tovorni promet na naših cestah in s tem zmanjšal izpuste. Sveta preproščina! V severnoevropskih pristaniščih imajo drugi, tretji in najbrž šestnajsti tir, pa nisem prepričan, da je na avtocestah bistveno manj tovornega prometa.

Sicer pa ladijski in cestni tovorni promet še zdaleč nista edina in najhujša, ko je govor o izpustih. Sta le najbolj vidna in očitna. Tisto zaresno razmetavanje z gorivom in obremenjevanje atmosfere s toplogrednimi plini se dogaja v zraku. Daleč od oči, daleč od srca. Medtem ko ladijski tovorni promet izpusti do 15 gramov CO2 na tono tovora in kilometer razdalje ter cestni do 90 gramov, ga letalski promet izpusti tudi do 850 gramov.

Da, tako to gre. Seveda ne trdim, da je sprememba smeri lahka, nikakor ne, a nekje je treba začeti. Morda s tem, da se od politikov na vseh ravneh ob volitvah in med njimi zahteva konkretne in časovno opredeljene ukrepe za, denimo, učinkovitejšo rabo energije. Morda s tem, da po petsto letih postavimo varstvo okolja in ohranjanje narave na prvo mesto. Tako kot so to simbolično naredili v občini Ankaran s tem, da so si za občinski praznik izbrali dan razglasitve Krajinskega parka Debeli rtič. Ali kot bi to simbolično lahko naredili v časniku, ki ga držite v rokah s tem, da bi nedavni članek o laški žabi in kromberški poslovni coni pravilno naslovili “Kromberška poslovna cona bi lahko ogrozila laško žabo”. Navsezadnje prihaja poslovna cona v goste k žabi in ne nasprotno. Tako preprosto je to. Take vrste salto bo potreben, če želimo stvari postaviti na mesto.

In to zahtevajo mladi z Greto na čelu na podnebni stavki, ki pod geslom Petki za prihodnost poteka danes na več kot 600 točkah v več kot 60 državah. Zahtevajo, da se stvari postavijo na mesto.

Robert Turk, naravovarstvenik


Najbolj brano