Prebivalci Primorske si življenje brez zidov in bodečih žic presneto zaslužijo

Velikim in vplivnim politikom ni všeč, če se ljudje razumejo med seboj. Pač tako je. Pomembne besede o sodelovanju in sožitju sicer zvenijo dobro na televiziji. Ampak vsak hierarhični sistem zahteva nadzor in možnost vplivanja, ta pa sta precej okrnjena, če vodoravne, prepletene vezi družijo podložnike. Še posebej, če družijo podložnike dveh različnih gospodarjev. Živimo v času strahu. A treba bo najti pogum.

sprehod od Frančiškanskega samostana na Kostanjevici nad Novo Gorico proti sosednji Gorici je očarljiv. Poti, ki vodi po vrhu grebena, se na naši strani reče Streliška. In tako se je imenovala tudi v predvojnih letih, Via del poligono. Na zemljevidu se ulica tik pred državno mejo, narisano z debelo črno črto, konča v sivo praznino. V resničnosti pa se cesta ne pusti motiti in teče naprej. Zamenjajo se oznake in slog luči javne razsvetljave. Sicer pa se Streliška povsem naravno izteče v Via della capella ali “ulico na kapelo”. Ozka pot, če jo gledamo z naše strani, pelje navzdol, z italijanske pa, seveda, navzgor, k Marijini cerkvi, kamor so Goričani nekoč povsem brez skrbi hodili k maši in na romanja. Povsem brez skrbi danes hodijo tudi sprehajalci. Se med potjo ozrejo na hišo bratov Rusjan, se povzpnejo na Goriški grad, kjer še vedno stojijo celice, v katere so zaprli uporne tolminske kmete, se spustijo na Stari plac ali trg Cavour, kjer plošča v treh jezikih spominja na obisk slovenskega reformatorja Primoža Trubarja, spijejo kavo in kozarec vina.

Ker je to pač lepa plat življenja. Tako kot pohajkovati po kraških planotah jeseni, ko rdeči ruj. Kot zvečer skočiti v Milje na sprehod po pomolu in sladoled brez misli na to, da se maloobmejni prehod zapira ob osmih. Kot priti v Piran na brancina ali v Kobarid na postrv, se na smučeh spustiti s Kanina v Sello Neveo. Ker je to pač tista prestava več, ki jo imamo, mi, obmejni ljudje. In v njej uživamo z vso sveto zgodovinsko pravico.

Ali postanemo izjema, evropska oaza, v kateri bodo podložniki močnejši in modrejši od svojih vladajočih in bodo drug drugemu ter svetu brez strahu gledali v oči, ali pa se vrnemo v kletko, v sivo liso na zemljevidu.

Ta lepota namreč ni bila zastonj. Račun zanjo so že plačali naši none in nonoti s strahom, bolečino in krvjo. Mi smo svoje prekletstvo že preživeli, več kot enkrat stali pred vrati pekla. In če se danes komu zdi, da so obmejni ljudje, ko kričijo o tem, da zidov in ograj nočejo več, naivni idealisti, ki ne razumejo ničesar o resničnosti sodobnega sveta in se oklepajo preživelih miselnih vzorcev, naj razmisli še enkrat. Dobro razmisli.

Saj ne, da si je ni mogoče predstavljati tiste mreže na koncu Streliške ulice ali trobarvne rampe, ki se pred nočjo spusti in zapre cesto. Še kako je mogoče. In prav je, da si mrežo in rampo, če kdaj, prav zdaj znova prikličemo v spomin.

Na Pristavi, pod kapelo, so pred kratkim odprli muzej tihotapstva z lahkotnim imenom Na šverc, s sobo pobega in številnimi zgodbami o tem, kako so uporni ljudje vedno znova prelisičili oblast. Zbirka je poučna in seveda tudi zabavna, tako kot so polne smeha anekdote o prehajanju meje. Ampak humor v tem, kot v mnogih drugih primerih, raste iz globoke žalosti. Iz ponavljajočega se ponižanja. Podobe moških, ki so jih obrnili na mejnem prehodu, ker so imeli deset keramičnih ploščic preveč, in žensk, ki so v modrcu skrivale devize, so morda slikovite, a zato nič manj turobne. Naučili smo se jim smejati, ker drugega, pač, nismo mogli. Ali moremo zdaj?

Morda ne. Ker se je svet obrnil na glavo in bo blato z globalnih čevljev spet padlo ravno na naš nos. Tako kot streli na prestolonaslednika v Sarajevu so vojna žarišča na bližnjem Vzhodu, tekma na naravne dobrine v Afriki, skorumpirani režimi, interesi multinacionalk, podnebne spremembe in vse druge nečednosti, ki obupane ljudi ženejo po svetu, povsem zunaj našega nadzora.

Morda pa ja. Ker, kljub vsemu, leta 2019, 15 let po vstopu Slovenije v Evropsko unijo in 12 po vstopu v schengensko območje, vemo nekaj več. Ne sicer vsega, ampak mogoče ravno dovolj, da rečemo “ne” politikom, ki nas, po tisočletja starem načelu, hočejo skregane le zato, da bi lažje vladali. Da lahko zase zahtevamo odprto božjo pot, sladoled s pogledom na morje, svežo postrv in mojstrsko pečenega brancina.

Imamo samo dve možnosti: ali postanemo izjema, evropska oaza, v kateri bodo podložniki močnejši in modrejši od svojih vladajočih in bodo drug drugemu ter svetu brez strahu gledali v oči, ali pa se vrnemo v kletko, v sivo liso na zemljevidu.


Najbolj brano