Partizanska uniforma Franceta Bevka bo razstavljena na Cerju

Partizansko uniformo pisatelja, kulturnega delavca in politika Franceta Bevka bomo razstavili v tretjem nadstropju Pomnika miru na Cerju v sobi, posvečeni burnemu obdobju 1943-1947. France Bevk je bil namreč do leta 1943 po italijanskih zaporih, nato je postal eden izmed voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja.

Franceta Bevka poznamo kot neutrudnega borca za slovenski jezik in zahodno mejo ter enega najplodovitejših slovenskih pisateljev. S pisanjem je začel zgodaj, po njegovem pripovedovanju že v osnovni šoli v rodni Zakojci, ko je napisal prvo knjigo, ki je žal izgubljena. Pod psevdonimi je objavil tudi veliko drugih zapisov, sploh v času med obema vojnama, ko sta bila slovenski jezik in slovenstvo tako zatirana. Zanju se je boril s pisanjem, političnim udejstvovanjem in puško.

“Politično sumljiv”

Večkrat je bil zaprt ali konfiniran zaradi vezi z antifašističnimi organizacijami, pisanju v slovenščini in zapisov o pravicah Slovencev. Vendar ga je uporni duh spremljal že od mladih let. Oznako “politično sumljiv” si je pridobil v času prve svetovne vojne, ko je objavljal protivojne glose, in prvič je moral v zapor že leta 1918, še v času služenja v avstro-ogrski vojski, zaradi kršenja dopusta in ponarejanja listin. Ob izpustitvi in koncu prve vojne se je Bevk za kratek čas vrnil na Cerkljansko, a se je že po nekaj mesecih odpravil v Ljubljano in konec leta 1920 v Gorico, kjer je nato postal urednik več slovenskih revij.

O avtorju

Dr. Marko Klavora je primorski zgodovinar, ki pripoveduje zgodbe malih ljudi, ujetih v veliko zgodovino. Ukvarja se s študijami spomina in ustno zgodovino, z zgodovino v pripovedih ljudi, ki so bili njene priče. Delal je na ZRS in na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani in na Inštitutu za migracije in slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani. Sodeluje tudi z Univerzo v Novi Gorici. Od leta 2014 je zaposlen kot kustos zgodovinar v Goriškem muzeju. V našem časopisu bodisi sam bodisi s sodelavci predstavlja del predmetov, ki bodo vključeni v stalno muzealsko postavitev o primorski zgodovini 20. stoletja, katere otvoritev bo prihodnje leto na Cerju.

Zaradi humorističnega lista Čuk na pal’ci, katerega ustanovitelj in urednik je bil, je postal stalni znanec pri goriškem komisarju na policijskem uradu. Ko se je že petič, leta 1926, znašel pred njim, je moral zaradi žalitve italijanske vojske za štiri mesece v zapor, humoristični list pa je bil ukinjen. Bevka zapor ni potrl. Izprosil si je knjig, peresa, črnila in zvezkov in cele dneve pisal. Postal je prava legenda med goriškimi pazniki, ki so ga hodili opazovat. Leta 1927 sta se z ženo Davorino preselila v Trst. Tam so ga leta 1928 aretirali in za eno noč zaprli, nato pa so ga za osem let izgnali iz Trsta. Vrnil se je v Gorico in leta 1930 so ga prvič postavili pred konfinacijsko komisijo. Konfinaciji se je izognil, a je bil, ker naj bi “širil iredentistične ideje v korist slovenskega nacionalizma in odkrito delal proti državi”, obsojen na dve leti “ukora”. Hišo je lahko zapustil le ob dnevni svetlobi, kar so lahko kontrolirali karabinjerji, za vstop v kavarne, odhod v drugo občino ali obisk kina je potreboval posebno dovoljenje.

Leta 1934 je bil spet priveden pred konfinacijsko komisijo in tokrat je bil obsojen na tri leta konfinacije na otoku Ventotene pri Neaplju. Konfinacije ni odslužil, že po 40 dneh se je na pobudo slovenskega PEN-kluba zanj zavzel italijanski PEN-klub. Otok Ventotene “ni nikak južni raj, kot so mi ga slikali”, je kasneje v spominih na konfinacijo zapisal Bevk. Šest let kasneje, leta 1940, je bil aretiran in za 17 mesecev interniran v več taboriščih po Italiji (Pisticci, Colfiorito in Isernia). Izpustili so ga oktobra 1941 zaradi smrti očeta, vendar so ga točno čez eno leto, oktobra 1942, spet aretirali in zaprli v sodne zapore v Gorici zaradi zvez z Osvobodilno fronto.

Večkrat je bil zaprt ali konfiniran zaradi vezi z antifašističnimi organizacijami, pisanju v slovenščini in zapisov o pravicah Slovencev. Vendar ga je uporni duh spremljal že od mladih let.

Iz zapora odšel nemudoma v partizane

V goriških zaporih je ostal vse do kapitulacije Italije in še isti popoldan, ko so ga izpustili iz zapora, je odšel v partizane. Kmalu po prihodu je postal podpredsednik Narodnoosvobodilnega sveta za primorsko Slovenijo, najvišje oblasti Osvobodilne fronte na Primorskem. Tokrat je namesto leposlovja pisal propagandna sporočila in članke. Ponovno je postal tudi urednik, pomagal je z izdajanjem in urednikovanjem slovenskih leposlovnih in političnih tiskov v primorskih ilegalnih tiskarnah in ciklostilnih tehnikah. “Ne bi mogel na pamet našteti vseh drobnih publikacij tistih mesecev, toliko jih je bilo.”

Pozimi leta 1944 je zapustil Primorsko in se odpravil na dolgo in naporno pot v Črnomelj na zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, kjer je bil izvoljen v predsedstvo. Konec avgusta 1944 se je vrnil na Primorsko in postal predsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst (PNOO), urejal je Partizanski dnevnik in pisal članke, nato pa se je zopet vrnil v Belo krajino.

Spomladi 1945 je dobil vest, da naj bi se zavezniki kmalu izkrcali v bližini Trsta. Takoj se je odpravil proti Primorski. V spominih je zapisal, da je bila to najdaljša in najtežja pot, ki jo je kdaj prehodil v partizanih. Na poti so bile zasede Nemcev, domobrancev in četnikov. Na Trnovski planoti je nato doživel nemške ofenzive, požige in nekaj hudih bojev, ko se je resnično bal za svoje življenje. Prvega maja 1945 sta IX. korpus NOV in IV. armada vkorakala Trst in še isti dan se je Bevk s PNOO odpravil na pot proti mestu. V istem času so vanj vkorakali tudi zavezniki.

Propagandna borba za zahodno mejo

PNOO je svoje delo prilagodil novonastalim razmeram in se je iz upravnega usmeril v socialno in kulturno področje. Bevk se je v Trstu včlanil v slovenska društva pa tudi v slovenske in italijanske antifašistične organizacije, aktiven je bil v Slovansko italijanski antifašistični uniji. Zanj se je pričela propagandna borba za zahodno mejo. Spomladi leta 1946 je PNOO poslal v Pariz posebno delegacijo. V nji so bili od ljudstva izvoljeni zastopniki iz Trsta, Istre in Slovenskega Primorja, med njimi tudi Bevk kot vodja delegacije. Imeli so nalogo, da francoski in svetovni javnosti prikažejo razmere in želje slovenskih prebivalcev Julijske krajine.

Bevk se je pet mesecev srečeval s politiki in novinarji, prirejal tiskovne konference za francosko in tujo javnost, pisal izjave, članke, klical urednike, politike, poslance. Jugoslovanska stran z izgubo Gorice in Trsta ni bila zadovoljna. “Nov udarec. Živo sem čutil, kaj pomeni za primorske Slovence izguba dveh starih gospodarskih in kulturnih središč hkrati. Boj se je vse dni odvijal v prvi vrsti za Trst, nihče ni verjel, da bi mogli izgubiti tudi Gorico.” Delegacija z Bevkom na čelu je v Parizu vztrajala do konca poletja, vendar spremembe meje ni dosegla. Bevk se po 15. septembru 1947 preseli v Ljubljano, postal je podpredsednik prezidija Ljudske republike Slovenije, izvoljen je bil za republiškega in nato še za zveznega poslanca. Izgube Gorice in kasneje Trsta ni nikoli zares prebolel. Pisal je vse do svoje smrti, ki ga je doletela prav na njegov 80. rojstni dan, 17. septembra 1970.

Bogata zapuščina

Njegovi rokopisi, mogoče nekateri neobjavljeni, se nahajajo v bogati zapuščini, ki jo skoraj v celoti hrani Goriška knjižnica Franceta Bevka. Bil je reden gost Goriške knjižnice in kar nekaj svojega rokopisnega gradiva je osebno podaril knjižnici še v času življenja. Le nekaj mesecev po njegovi smrti se je knjižnica preimenovala v Goriško knjižnico Franceta Bevka. V njegovi zapuščini lahko sledimo Bevkovim literarnim junakom skozi liste in zvezke: od rokopisa, tipkopisa, korektur do prvotiska. Z novo zgradbo leta 2000 so bile vse te zapuščine iz različnih provenienc in Bevkovih različnih domovanj združene v Bevkovi spominski sobi v prvem nadstropju knjižnice. Z Bevkovo sobo knjižnica, pa čeprav ni ne domačija ne zadnje prebivališče, pisatelju nudi “dom”, nudi prostor, kjer lahko obiskovalci spoznavajo njegov obsežni opus in njegovo prigod polno življenje.

Marko Klavora, Goriški muzej in Irena Tul, Goriška knjižnica Franceta Bevka


Najbolj brano