Okus po novi normalnosti

Leto 2020 je znižalo raven pričakovanj, ki bi jih sicer imeli od leta 2021 in nas na hitro pahnilo v prihodnost. Obvladovali jo bodo gizdalini z razgaljenimi prsmi, ki sklepajo bajne posle z državo, in politiki, ki se na nož borijo za to, da se nič ne spremeni. Ostali bomo srečni, če si bomo spet lahko privoščili kavo v lokalu.

Za nami je najbolj nenavadno leto. Namenoma nismo napisali grozno, kajti izzivi, ki jih je korona kriza prinesla človeštvu, so lahko tudi priložnost za spremembe na boljše. Za to, da bomo spet cenili svobodo, ko se ta vrne, in se spet veselili drobnarij, ki so bile nekoč za večino med nami samoumevne. Da bomo vsak požirek kave, ko jo bomo spet lahko popili za mizico v lokalu, srknili z zavedanjem, da je lahko zadnji, denimo. Ampak najprej nam morajo odpreti lokale. In seveda, še naprej moramo imeti službe oziroma zagotovljene prihodke, da si bomo lahko plačali to razkošje v skodelici.

Prihodnost je že pri kavi polna pogojnikov in negotovosti. Kakšna je šele pri vsem ostalem, kar se v začetku leta napoveduje kot gotovo ali vsaj zelo verjetno.

Tudi gizdalini, ki nam uvažajo hitre teste dvomljive kakovosti, so simptom nove normalnosti, v kateri je že danes - in ne šele čez 15 let - sprevrženost postala vrlina in merilo uspeha.

Lani smo ob tem času pisali, da bo leto 2020 za vlado naporno leto iskanja večinske podpore za vsak zakon, ki ga bo poslala v parlamentarno proceduro. Nalog, ki jih ima koalicija, je veliko: od zdravstvene in pokojninske reforme do stanovanjske politike, volilne in pokrajinske zakonodaje, smo ugotavljali. Ta niz pomembnih nalog ostaja aktualen tudi letos, ko s Slovenijo upravlja druga vlada, prav tako manjšinska. Enako aktualen je pravzaprav vsako leto, že kakšnih 15 let, tudi v predvidljivih časih debelih krav in močnih vlad.

Zaradi tega dolgoletnega vrtenja v krogu so se ob soočenju s pandemijo covida-19 le še bolj razgalile pomanjkljivosti zdravstvenega sistema in sistema pomoči starejšim, razlike med spoloma in velikanske količine družinskega nasilja, ranljivost tistih, ki so že sicer na spodnjem robu družbe, in nenasitnost onih, ki so prilezli do zgornjega. Če strnemo: na hitro se nam je zgodila prihodnost, do katere bi v običajnih okoliščinah potrebovali še 15 let.

Po svoje je to dobro, saj bi se sicer še 15 let kuhali kot žabe in sploh ne bi opazili, da se svet okoli nas spreminja. Tudi gizdalini, ki nam uvažajo hitre teste dvomljive kakovosti, so simptom nove normalnosti, v kateri je že danes - in ne šele čez 15 let - sprevrženost postala vrlina in merilo uspeha.

Po drugi strani je skok na horuk v prihodnost slab, saj tisti, ki morajo hitro reagirati na krizo, tega ne zmorejo narediti brez afer, nasedanja vojnim (kriznim) dobičkarjem ali morda kar sodelovanja z njimi, maščevanja vsem, ki si upajo kritizirati poteze oblastnikov, ter medsebojnega obračunavanja na političnem parketu. Časa za dialog in vljudno obnašanje pač ni.

Kaj se bo dogajalo v letu 2021, je težko napovedati, ker niti to, čigava vlada bo to leto usmerjala barko, še ni znano. Politike, ki jih je začrtala sedanja, so mestoma diametralno nasprotne tistim, ki bi jih rad ponudil najbolj levi del politične alternative, če pomislimo samo na naložbe v vojski in odnos do dela ustvarjalcev v kulturi. Če pride do padca Janševe vlade, so zelo verjetne predčasne volitve. Ali so te v času spopadanja z epidemijo in iskanja poti iz nje, zaželene, je stvar okusa in političnih preferenc. Dejstvo pa je, da bi se v tem primeru politični prostor le še bolj polariziral, nekatere politične stranke bi izginile iz parlamenta, razmerja levo-desno in zamere med tistimi, ki bi ostali v igri, bi bile takšne, kot so že zdaj, pripravljenost in moč vladne koalicije, da po korona krizi reformira našo skupnost, pa bi bila še vedno vprašljiva.

Ob teh političnih brezizhodnih položajih je spodbudno vsaj to, da gospodarski kazalci Sloveniji ne napovedujejo tako globokega padca gospodarske rasti, kot ga bodo beležile številne druge evropske države. Pri nas naj bi - tudi zaradi ukrepov v protikriznih zakonih - beležili od 6,7-odstotno do 7,5-odstotno krčenje bruto domačega proizvoda (BDP), letos naj bi se trend padanja obrnil k rasti v razponu od 3,1 do 5,2 odstotka, kažejo predvidevanja. Na predkrizno raven naj bi se Slovenija vrnila leta 2022. Spodbudno je tudi to, da se je že začelo cepljenje proti covidu-19, ki pa naj bi vidne rezultate in razbremenitev zdravstvenega sistema prineslo šele aprila.

Če ne prej, smo se minulo leto naučili, da se ne gre na nič zanašati, zato velja vse optimistične napovedi zgolj vzeti na znanje. Pri pozivih k reformi zdravstvenega, pokojninskega sistema ter sistema skrbi za starejše pa vendarle upati, da je bila korona lekcija dovolj poučna in da bo politika zmogla strniti vrste pri uveljavljanju sprememb.


Najbolj brano