“Očitno bo človeku ostal vsaj humor. Ali pač!?”

Jezikovni model ChatGPT, ki so ga razvili v neprofitni organizaciji Open AI in ga novembra ponudili v javno uporabo, je trenutno nesporni hit v svetu tehnologije, ki jo poganja umetna inteligenca. Klepetalni robot, ki pozna številne svetovne jezike, ponuja odgovore na vsa možna vprašanja, po navodilih spiše povsem kredibilno seminarsko nalogo, esej ali članek, sklada rime in celo poskuša pripovedovati šale, v javnosti vzbuja mešane občutke, ki bezljajo med dvema skrajnostma - vzhičenostjo in grozo.

Kar malce srhljivo je bilo pred tednom dni prisluhniti intervjuju, ki ga je urednik dnevnega programa na Radiu Koper Blaž Maljevac opravil kar z robotom ChatGPT. Vprašal ga je, kdo sploh je in ali mu lahko zaupamo, ga prosil, naj na zabaven način pojasni, kako nastanejo otroci, poizvedel, kako obogateti, si pustil svetovati o prehrani in mu naložil, naj spiše sonet o morju ter rap skladbo o tehnologiji in komunikaciji. Jezikovni model ni le korektno odgovoril na vsa vprašanja, pač pa ...

“Občutek dobiš, da je na drugi strani živ sogovornik”

“Med pogovorom me je najbolj presunilo to, da začne sistem v nekem trenutku sodelovati s tabo, postavlja ti vprašanja, skuša razviti pogovor. Res dobiš občutek, da je na drugi strani živ sogovornik. Najbolj se mi je zdelo zanimivo to, da bi lahko pogovor trajal ves dan. Ni omejitev, stroj ne potrebuje malice, odmora, spanja. Pripravljen se je pogovarjati o čemerkoli, kadarkoli,” je svoje vtise za PN povzel Maljevac. “Danes se zdi pogovor na določenih točkah mogoče malce deplasiran, nenatančen, vidno robotiziran,” doda, “a pomislite, da smo šele na začetku. Gre za globoke nevronske mreže, ki svoje modele izpopolnjujejo z vse večjo količino podatkov. Pomislite, na kakšnem nivoju bo reč čez deset let. Še dobro, da mu v slovenščini ni uspela niti ena šala. Očitno bo človeku ostal vsaj humor. Ali pač!?”

“Pri vsaki novi tehnologiji se moramo naučiti, kako jo pametno uporabljati. Kakšna so tveganja in kakšni pozitivni doprinosi. Postaviti pravila etične uporabe.”

Blaž Maljevac

Radio Koper

Rešitve te moderne tehnologije spremlja že dlje časa, a tokratna po njegovem mnenju res izstopa. “Začutil sem, da se dogaja epohalna sprememba, ki bo res zarezala v naše načine dela in razmišljanja. Veliko se govori o tem, da to pomeni konec sveta, kot ga poznamo danes. Verjetno res. Tudi ob izumu avtomobila so bili mnogi prepričani, da je to neke vrste konec obdobja. Dejstvo pa je, da se moramo pri vsaki novi tehnologiji naučiti, kako jo pametno uporabljati. Kakšna so tveganja in kakšni pozitivni doprinosi. Postaviti pravila etične uporabe. Tudi avtomobili so hitro po izumu dobili cestna omrežja, na katerih veljajo določena pravila. Kar nam omogoča relativno varno uporabo teh izumov. Pri umetni inteligenci je podobno,” meni radijski kolega.

“Te tehnologije so v veliki meri črna škatla”

Podobno je, nanašajoč se zlasti na izobraževalni sistem, v svojem nedavnem zapisu o fenomenu ChatGPT v časniku Delo poudarila tudi Špela Vintar, skrbnica novega študijskega programa Digitalno jezikoslovje na ljubljanski filozofski fakulteti. Prepoved dostopa do interneta med preizkusi znanja ni na mestu, pravi, pač pa se je treba z novimi tehnologijami naučiti ravnati in jih smiselno uporabljati. ChatGPT je namreč samo eden od številnih umetnointeligenčnih jezikovnih modelov, ki jih razvijajo tehnološki velikani, in niti ni najboljši, saj v primerjavi z drugimi (še) nima realnega dostopa do interneta. V letošnjem letu naj bi Google predstavil izboljšano različico Lambde, ki je lani dvignila veliko prahu zaradi svoje domnevne sposobnosti čutenja in zavedanja. Vsevede klepetalnike s “človeškimi” komunikacijskimi veščinami razvijajo tudi britanski (prav tako Googlov) DeepMind, Zuckerbergov Meta AI, kitajski Baidu Research ...

“Na umetno inteligenco, ki ne bi bila več samo pripomoček, ampak bi postala agent, smo kot družba povsem nepripravljeni.”

Špela Vintar

skrbnica programa Digitalno jezikoslovje na ljubljanski filozofski fakulteti

“Na umetno inteligenco, ki ne bi bila več samo pripomoček, ampak bi postala agent, torej bi začela sama ukrepati na nekaterih primerih, smo kot družba povsem nepripravljeni,” ugotavlja Špela Vintar. “Veliko ljudi se tolaži s tem, da ti programi še vedno delajo napake, a je njihov razvoj bistveno hitrejši, kot si predstavljamo. To me po eni strani navdušuje, obenem pa je zaskrbljujoče, da so te tehnologije v veliki meri črna škatla. Pogosto niti razvijalci ne vedo, zakaj se umetna inteligenca obnaša tako, kot se,” opozarja jezikoslovka.

Odkar je v javni uporabi, je ChatGPT ponudil nebroj odgovorov (mimogrede, če ga želite preizkusiti, se kar postavite v vrsto, saj je nenehno (pre)zaseden), a obenem odpira ogromno vprašanj. Mu sploh lahko verjamemo? Resda zna biti prepričljiv, a od kod zajema podatke? So zanesljivi? Se bodo študenti ob ustvarjanju pisnih izdelkov znali upreti skušnjavi goljufije? Se bodo ob odličnih strojnih prevodih ljudje sploh še učili tujih jezikov? Bodo prevajalci sploh še potrebni? Kaj pa pesniki, pisatelji? In novinarji?

“Čeprav robot morda postreže z boljšimi podatki, veš da tega ni izkusil. Umetna inteligenca bo lahko simulirala, a pristnosti človeškega stika nikoli ne bo mogla nadomestiti.”

Aljoša Rehar

odgovorni urednik STA

“Vprašati se moramo, kaj bralci potrebujejo”

“Zagotovo z zadnjimi razvojnimi koraki na področju umetne inteligence postaja jasno, da bomo tudi v novinarskem cehu morali začeti razmišljati, kaj to pomeni za naše vsakdanje delo,” pravi Aljoša Rehar, odgovorni urednik Slovenske tiskovne agencije (STA), kjer se že vrsto let posvečajo razvoju inovativnih, na umetni inteligenci temelječih digitalnih orodij, ki so jim v pomoč pri ustvarjanju preprostih novinarskih besedil, kot so faktografska poročila s športnih tekem ali o borznem dogajanju. Ravno v tem obdobju pa začenjajo z evropskimi projekti, kjer je v ospredju umetna inteligenca za rabo v medijih. “Obrisi nadaljnjih korakov se že izrisujejo, tu se obeta velik razvoj. Ne zdi se več nemogoče, da bi umetna inteligenca v prihodnje zmogla ustvarjati tudi bolj nadgrajene, analitične novinarske vsebine,” pravi Rehar.

Kako naj novinarski ceh na to odgovori? Ključno je vprašanje zaupanja medijev v takšno vsebino, pravi Rehar. Bi jo spustili do bralcev, ne da bi preverili, ali je umetna inteligenca res zajela podatke iz zanesljivih virov in ali so algoritmi na podlagi teh podatkov privedli do pravilnega sklepanja? “Predvsem pa se moramo vprašati, kaj naši bralci pravzaprav potrebujejo. Določenemu segmentu njihovih potreb bodo strojno narejene novice lahko zadostile, a običajno najbolj pritegnejo zgodbe, ne suhoparna novica. V zgodbah pa nastopajo ljudje. Človeški stik je bil v novinarstvu vedno pomemben. Zadnja leta je nekoliko zvodenel, saj lahko pridemo do informacij tudi po drugih poteh, a v prihodnje bo morda prav zaradi prihoda umetne inteligence znova pridobil na pomenu. Čeprav robot morda postreže z boljšimi podatki, veš, da tega ni izkusil. Umetna inteligenca bo lahko simulirala, a pristnosti človeškega stika nikoli ne bo mogla nadomestiti. In prav tu gre v novinarstvu iskati prilagoditve,” meni Aljoša Rehar.

Prelomni trenutek, ki ga pravkar živimo, nas je ujel nepripravljene, a nas ne bi smel presenetiti. “Veliki misleci so prihod takšnih tehnologij napovedovali že pred 50 ali 70 leti,” pravi Špela Vintar. V odgovor nanje je treba načrtno gojiti določene humanistične vrednote in spremljati družbene učinke. “Glede tega sicer nisem optimistična, saj se niti na okoljske okoljske spremembe kot družba nismo zmožni odzvati. A morda gre pri vsem skupaj za generacijski prepad. Veliko sem med mladimi in ugotavljam, da se mladim ti tehnološki premiki ne zdijo tako strašljivi kot nam, ki smo v srednjih letih. Tega nas nenazadnje uči tudi zgodovina. Starejše generacije so bile vedno bistveno bolj zaskrbljene zaradi tehnoloških sprememb, mlade pa so jih z odprtimi rokami sprejele in izkoristile,” sklene sogovornica.


Najbolj brano