O strahu, sprejemanju in ... tistem znanem “skupaj”

V blokovsko naselje Bleščivka, ki jo barvajo ptice, doma v visokih drevesih, v rdeči katrci priropota Silva. A s svojim milim ljubljenčkom, krokodilom Silvestrom, nevede s se boj pritovori sivino strahu. Ta je nepotreben, a premagljiv!

Nenavadna obiskovalka se naseli v stanovanju svoje tete Dimitre, ki je vse življenje posvetila raziskovanju ptic selivk in po nenavadnosti ne zaostaja za Sonjo. Laboratorij za opazovanje ptic si je postavila na Bleščivki, ptice pa so ji očitno sledile. Tako kakor poprej njena teta tudi Sonja najde glavne sogovornike in somišljenike zlasti pri otrocih, še posebej pri sosedu Tomu, ki mu je teta pred enim svojih potovanj zaupala ključe, a potem jih prihaja še več. In vse je Dimitra naučila opazovati ptice. “Otroci so najboljši opazovalci. Res ne razumem, zakaj ljudje, ko zrastejo, postanejo tako slepi za podrobnosti,” je nekoč dejala teta.

Vendar je Sonja v sebi ohranila marsikatero lastnost, ki jo odrasli izgubimo, predvsem radovednost. A obenem je izgubila svoje največje bogastvo - zgodbe. In kdo bi lahko vedel bolje kakor prav pripovedovalka, kakršna je Špela Frlic, med drugim eden od motorjev pripovedovalskega festivala, kako se počuti človek, ko mu umanjka dar pripovedovanja - bistvo. Da je Silva odlična pripovedovalka, je Tomu povedala že Demetra, a s to čarovnijo mu ne more ustreči.

Zato pa prava pustolovščina in do konca sila napeta zgodba, prepletena s humorjem in življenjskimi spoznanji za vse čase, vase posrka vse vpletene, vse prebivalce Bleščivke ... Začne se s kakci nenavadnih barv, za katere niti učitelj biologije ne ve, kateremu bitju bi lahko pripadali, nadaljuje z odhodom ptic, s katerimi odletijo vse barve in radoživo ščebetanje, in z meglo, ki vse prekrije ... Če bi prav morali strniti - in za omejen časopisni prostor moramo -, bi najbrž lahko zapisali, da sta za vse kriva strah in nezaupanje do neznanega in neznancev. Pomanjkanje poguma, da bi premagali lastne strahove. In ljubezni, kakršna se počasi tke med Silvo in Rozamundom, kajpada glasbenikom. “Megleni kralj je mogočen. A še mogočnejša je pesem pogumnih src, ki bijejo in pojejo in vriskajo v en glas,” je pot iz zagate Silva prebrala v majčkeni knjižici. A kako težko je doseči tisti “en glas”, ve vsak, ki danes razmišlja o pomenu skupnosti, solidarnosti in sprejemanju raznolikosti.

Za upanja poln razplet je potrebna enotnost. In ta vznikne. O tem, ali so izmišljene zgodbe resnične ali ne, pa dobri pripovedovalci povedo, da je to najmanj pomembno vprašanje na svetu.

Knjiga je izšla v zbirki Knjižnica sinjega galeba, ki letos praznuje 70 let, in že se zdi, da smo dobili novo klasiko. Tako, ki nenazadnje prevzame tudi s svojo podobo: ilustracije Tereze Prepadnik pod likovnim skrbništvom Tanje Komadina in oblikovanjem Suzane Duhovnik so pomenljivo zgodbo, prepolno simbolike in sporočil, ki še kako nagovarjajo tudi odrasle, povezale v celoto, kakršno si po prebranem preprosto želiš prižeti k sebi.

---