O plebiscitu, ki ga ne bi smelo biti, in o plebiscitu, ki ga ni bilo

Sredi februarja 1919 se je upokojeni goriški gimnazijski profesor Josip Ivančič odločil, da napiše pismo Ivanu Hribarju, nekdanjemu ljubljanskemu županu in dolgoletnemu liberalnemu politiku. Hribar je takrat živel v Pragi, kamor ga je vlada Kraljevine SHS imenovala za poslanika, s čimer je bil med drugim nagrajen za subverzivno delovanje proti habsburški monarhiji, ki je jeseni 1918 na njegovo veliko veselje izginila s svetovnega zemljevida. Kot je razvidno tudi iz pisma, je Hribarja in Ivančiča družilo prijateljstvo s pesnikom Simonom Gregorčičem, ki je slednjega pred smrtjo tudi pooblastil za varuha svoje literarne zapuščine.

Upokojeni goriški gimnazijski profesor Josip Ivančič je pismo Ivanu Hribarju napisal pod vtisom prodiranja italijanske kraljeve armade, ki je nezadržno zasedala kos za kosom slovenskega ozemlja na Primorskem, ne da bi čakala na odločitve mirovne konference v Parizu. Med drugim je zapisal: “Spoštovani gospod poslanik! Usojam se Vam poslati članek 'Bratom Čehom', ki izraža občutke zasužnjenih Goričanov. Prosim Vas, zastavite svoj vpliv pri Čehih, da se zavzamejo na mirovni konferenci za goriške Slovence. Dvakrat je naš odrešenik Wilson zagotovil Jugoslovanom pravico do samoodločbe: v svojih 14 točkah in v odgovoru na ponudbo miru od strani bivše Avstrije. V tem odgovoru pravi, da nima niti Avstrija niti on pravice odločevati usodo Čehov in Jugoslovanov, marveč da imajo to pravico le narodi sami. Ergo: preden odtrgajo goriške Slovence od svojih bratov Slovanov, naj dovolijo na Goriškem vsaj plebiscit pod nevtralno kontrolo. Izida se ne bojimo, saj ni tako čisto slovenske dežele[,] kakor je Goriška. Od severnih 'bratov' lahko pričakujemo vsaj to, da bodo za ljudsko glasovanje na Goriškem glasovali in delali. Ali naj res ugrabi tujec zemlje-lačni tudi solnčno Gorico in hribček sv. Lovrenca, kjer počiva Vaš prijatelj in pobratim pok. Simon - pesnik? /…/ Treba bi bilo delati na to, da bi šle inozemske komisije, ki proučavajo narodnostne razmere na Koroškem in na Štajerskem, tudi na Goriško. Zakaj jih tukajšnja dež[elna] vlada ne povabi na Primorsko? Koroški Nemci so ameriško komisijo povabili na Koroško!”

Slovenski politiki niso hoteli plebiscita na Koroškem

Če bi sicer dobronamerni primorski profesor vedel, kakšni so bili rezultati ameriške arbitražne komisije pod vodstvom podpolkovnika Shermana Milesa, ki se je konec januarja odpravila na Koroško ugotavljat tamkajšnje narodnostne razmere, je gotovo ne bi klical še na Primorsko. Milesova komisija je namreč ugotovila, da je potrebno razmejiti avstrijsko in jugoslovansko državo po gorskem masivu Karavank, ozemlje severno od teh pa prisoditi Avstriji. Prav tako Ivančič ni poznal dogajanj na pariški mirovni konferenci. Ameriški predsednik Thomas Woodrow Wilson, ki je tudi v Ivančičevih očeh - podobno kot pri številnih drugih slovenskih rodoljubih - veljal za zaščitnika malih narodov in njihove pravice do samoodločbe, je bil glede primorskega vprašanja s simpatijami sicer nedvomno na jugoslovanski strani. In čeprav je italijanskim diplomatom povzročal glede pripadnosti Istre številne preglavice, pa vendar ni bil pripravljeni iti tako daleč, da bi dovolil na Primorskem, kjer so Slovenci verjeli v zmago, razpis plebiscita. Nasprotno je predvsem na podlagi Milesovih arbitražnih ugotovitev trmasto vztrajal pri ljudskem glasovanju na Koroškem, ki pa ga slovenski politiki niso hoteli.

Prof. dr. Andrej Rahten

Prof. dr. Andrej Rahten se je rodil 4. marca 1973 v Celju. Po končani gimnaziji se je leta 1991 vpisal na študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V študijskem letu 1994/1995 je kot štipendist ustanove Österreichischer Akademischer Austauschdienst študiral na Univerzi v Celovcu. V okviru podiplomskega študija je več mesecev raziskoval v dunajskih arhivih, kot štipendist Deutscher Akademischer Austauschdienst pa tudi na Jugovzhodnem inštitutu v Münchnu. Po vpisu na doktorski študij je v letih 1999-2001 deloval na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Novembra 2000 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani obranil doktorsko disertacijo z naslovom Dr. Janko Brejc (1869-1934). Politična biografija. Za disertacijo je bil nagrajen z Zlatim znakom ZRC SAZU. Leta 2001 se je zaposlil na Ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je kmalu po vstopu v službo prevzel operativne naloge pri koordinaciji slovensko-avstrijske ekspertne skupine zgodovinarjev in pravnikov. Novembra 2001 je bil imenovan v Kabinet ministra, od aprila 2003 pa je vodil Center za raziskave. Konec leta 2004 je bil imenovan za svetovalca za zunanjo politiko v Kabinetu predsednika vlade, kjer je bil zaposlen do junija 2008, nato pa se je vrnil na ZRC SAZU in postal znanstveni svetnik. Leta 2012 je bil imenovan za predsednika Strateškega sveta za zunanje zadeve pri MZZ RS, septembra 2013 pa je nastopil štiriletni mandat veleposlanika RS na Dunaju. Za svoje veleposlaniško delo je prejel Veliki zlati častni znak za zasluge za Republiko Avstrijo na traku in posebno priznanje župana Mesta Dunaj. Sedaj je zaposlen na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU in na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, kjer je bil leta 2015 imenovan za rednega profesorja za sodobno zgodovino. Od leta 2019 je tudi dopisni član Avstrijske akademije znanosti. Rahten se je specializiral za politično in diplomatsko zgodovino Slovencev v pozni habsburški monarhiji in kraljevi Jugoslaviji. Je odgovorni urednik zbirke Studia diplomatica Slovenica in avtor enajstih monografij.

Wilsonovemu argumentu, da bodo vendar lahko na demokratičen način izrazili svojo voljo, so nasprotovali s poudarjeno skepso. Zlasti tisti, ki so dobro poznali zgodovinski razvoj Koroške, so dvomili v uspeh. Na glasovanju 10. oktobra 1920 se je pokazalo, da so bili dvomi upravičeni, saj so zagovorniki avstrijske opcije ob izjemno visoki volilni udeležbi osvojili 59 odstotkov glasov.

Igor Grdina je v razpravi 80 let po koroškem plebiscitu med vzroki za takšen rezultat v prvi vrsti opozoril na gospodarsko odvisnost slovenskega prebivalstva od struktur pod nemškonacionalno dominacijo. Slovenski kmetje so videli v industrijsko bolj razviti Avstriji svetlejšo perspektivo kot pa v pretežno agrarni Jugoslaviji, kjer bi se morali soočati s konkurenco vojvodinskih in slavonskih poljedelcev ter ne nazadnje tudi kranjskih živinorejcev. Očitno je bila večina argumentov na avstrijski strani, kot ugotavlja tudi Grdina: “Tako je v prid glasovanju za Jugoslavijo govorila zgolj narodna zavest, pa še ta ne neposredno, saj je alpska republika po volji zmagovalcev v 1. svetovni vojni izgubila nacionalno determinirano prvotno uradno ime Nemška Avstrija. Nasproti njej tudi ni stala Slovenija, ampak večnarodna in Korošcem v velikem delu povsem tuja Jugoslavija.” Če je avstrijska propaganda delovala povezovalno in razglašala, da so pod koroško deželno streho dobrodošli vsi, tudi narodnozavedni Slovenci, je bila jugoslovanska izključujoča. Igrala je zgolj na karto slovenske narodne zavesti, demonizirala nemštvo in grozila “nemškutarjem”, ki se niso hoteli narodno opredeljevati. Tudi na tem mestu se je treba strinjati z Grdino, da je takšna propaganda delovala neprepričljivo in nerealno: res so bili Slovenci v razmerju do Nemcev “v hudo podrejenem položaju, vendar pa vsakdanje življenje na Koroškem pred 1. svetovno vojno vseeno še ni bilo pekel”; vanj jih je namreč pahnil šele Hitlerjev tretji rajh.

“Ergo: preden odtrgajo goriške Slovence od svojih bratov Slovanov, naj dovolijo na Goriškem vsaj plebiscit pod nevtralno kontrolo. Izida se ne bojimo, saj ni tako čisto slovenske dežele[,] kakor je Goriška.”

Josip Ivančič,

pismo Ivanu Hribarju 1919

Samostojna Slovenija ni bila opcija ljubljanske elite

V versajskem sistemu so bili Slovenci razdeljeni med štiri države. Koncept Zedinjene Slovenije se je zdel bolj oddaljen kot kadar koli prej. Toda samo koroškim Slovencem je bilo dano, da so o državni pripadnosti odločali na plebiscitu. Njihovi rojaki v Jugoslaviji, Italiji in na Madžarskem te možnosti niso dobili, samostojna Slovenija pa takrat ni bila opcija ljubljanske politične elite. Zelo redki so bili glasovi, ki so se zavzemali za državno samostojnost: v nedavno izdani knjigi Po razpadu skupne države sem opozoril na stališča primorskega begunca Josipa Vidmarja iz Kanala ob Soči. S predlogom, da bi morala Slovenija samostojno nastopiti na pogajanjih v Parizu, se je v začetku leta 1919 obrnil na predsednika ljubljanske komisije za mirovno konferenco Frana Vodopivca. Toda Vidmarjevo pismo je romalo v arhiv.

Triumf koroških vladnih krogov, ki so po plebiscitu s pregoni duhovnikov in učiteljev obglavili slovensko družbeno elito, pa vendarle kljub parolam o “nedeljivi in svobodni Koroški” ni mogel biti popoln. Brez plebiscita sta pristala v Jugoslaviji Jezersko in Mežiška dolina, kljub pritiskom italijanske diplomacije pa je slovenski ostal tudi “jeseniški trikotnik”. Nekdanja habsburška kronovina Koroška je ostala še brez Kanalske doline, ki je - poleg prav tako nekdaj avstrijske Južne Tirolske - brez plebiscita pripadla Italiji. Tako avstrijska kot jugoslovanska uradna politika sta nato v času versajskega sistema prisegali na Senžermensko pogodbo, čeprav ob njenem podpisovanju nobena stran ni bila zadovoljna. To se je kazalo tudi v revizionističnih pobudah, ki so občasno prodrle v javnost. Že kmalu po plebiscitu je dotedanji predsednik Deželne vlade za Slovenijo Janko Brejc začel zagovarjati tezo, da bi bil v primeru priključitve Avstrije k Nemčiji, tudi koroški plebiscit brezpredmeten. Na drugi strani meje pa so še naprej ostali močni apetiti po “vrnitvi” Mežiške doline, da žalovanja za nekdanjo nemškonacionalno trdnjavo Mariborom ne omenjamo.

“Tako je v prid glasovanju za Jugoslavijo govorila zgolj narodna zavest, pa še ta ne neposredno, saj je alpska republika po volji zmagovalcev v 1. svetovni vojni izgubila nacionalno determinirano prvotno uradno ime Nemška Avstrija.”

ddr. Igor Grdina,

zgodovinar

Po nemški zasedbi se je za Slovence začel pekel

Medtem, ko so se primorski Slovenci med obema vojnama morali boriti za svoj obstoj proti Mussolinijevemu fašističnemu režimu, so njihovi rojaki v Avstriji podlegali asimilacijskim pritiskom koroških deželnih oblasti in nacionalističnih organizacij. Avstrijske oblasti so sicer trdile, da imajo glede manjšinske zaščite zgledno ureditev, vezane pa so bile tudi na tozadevna določila Senžermenske pogodbe. Vladni režim na Koroškem jih je vztrajno ignoriral, a kot že ugotovljeno, je po Hitlerjevem anšlusu 13. marca 1938 pravi pekel za koroške Slovence šele sledil.

Začelo se je množično izseljevanje pod taktirko rajhovskih oblasti. Tako so sredi aprila 1942 nacisti zgolj v dveh dneh izselili 171 družin koroških Slovencev in jih prepeljali v notranjost rajha. Njihove posesti so zasedli kmetje iz nekdaj koroške Kanalske doline, ki so med Mussolinijem in Hitlerjem raje izbrali slednjega. Večina koroških mladeničev je bila vpoklicana v nemško vojsko, manjši del pa se je začel upirati. Kot je ugotovila Olga Kastelic v članku na predvečer štiridesetletnice plebiscita, je pobuda za koroško partizansko gibanje prišla zlasti z Jesenic in Mežiške doline, dveh območij torej, ki sta po koncu prve svetovne vojne kljub apetitom sosednjih držav ostali v Jugoslaviji. Pozimi 1942–1943 je začela na obeh straneh meje delovati tudi prva koroška partizanska četa. Nacisti pri zatiranju upora niso izbirali sredstev: najbolj okrutna je bila justifikacija 13 zavednih Slovencev iz Sel in okolice, ki so jih 29. aprila 1943 obglavili v stavbi dunajskega deželnega sodišča. Proces je vodil takrat najzloglasnejši nacistični sodnik Roland Freisler. Kot sem se ob ogledu nekdanjega morišča v družbi predsednika sodišča Friedricha Forsthuberja tudi sam prepričal na komemoraciji pomladi 2017, je zločin v “sivi hiši” dogodek, na katerega demokratični Avstrija in Slovenija nikoli ne smeta pozabiti.

Medvojno upanje, da bo Koroška pripadla Jugoslaviji

Slovensko komunistično vodstvo je koroški partizanski boj štelo med pomembne prioritete. Pri tem je kot motivacijo ponovno oživilo koncept Zedinjene Slovenije, kamor naj bi sodila tudi (vsaj južna) Koroška. Na drugi strani je partizanski boj kasneje predstavljal pomemben del argumentacije tistih politikov, ki so Avstrijo označevali kot “prvo žrtev nacizma”. Partizanski uspehi so namreč pritegnili tudi pozornost zaveznikov v antinacistični koaliciji. Zaradi spopada pri Črni sredi avgusta 1944, ki velja za največjo bitko koroških partizanov, so slednji, na primer, dobili pohvalo generala Harolda Alexandra. Nedvomno se je vsaj del partizanov podal v boj z motivacijo, da bo južna Koroška, ki je po plebiscitu pripadla Avstriji, po vojni del Jugoslavije. Toda že 30. oktobra 1943 sprejeta Moskovska deklaracija zunanjih ministrov Velike Britanije, ZDA in Sovjetske zveze je razglasila namero o povojni obnovi Avstrije kot svobodne in od Nemčije neodvisne države. Tako so zavezniki razglasili “anšlus” za ničen in vrnitev stanja v leto 1938, torej v čas senžermenske Avstrije.

Prof. dr. Andrej Rahten (Foto: Sašo Dravinec)

Na Moskovsko deklaracijo se je po osvoboditvi skliceval tudi šef začasne avstrijske vlade Karl Renner, ki je kot kancler vodil že avstrijsko delegacijo na pariški mirovni konferenci poleti 1919, ko je podpisala Senžermensko pogodbo. Kot kaže nedavno objavljena korespondenca, je Renner lahko računal celo na podporo Stalina, ki ga je kot socialdemokratski funkcionar bežno spoznal na Dunaju že na predvečer prve svetovne vojne in se je nanj obrnil po pomoč ob prihodu Rdeče armade v Avstrijo. Izkazalo se je, da Stalin podpira tudi teritorialno integriteto druge avstrijske republike.

Na zasedanju zunanjih ministrov zavezniških držav v Moskvi je 17. aprila 1947 Edvard Kardelj predstavil zahtevo, da je potrebno Avstriji zaradi sodelovanja v Hitlerjevi vojni odvzeti ozemlje Koroške z okoli 180.000 prebivalci. Toda Avstrijcem je uspelo uveljaviti tezo o žrtvi. Ne nazadnje je postal prvi zvezni kancler po decembrskih volitvah 1945 Leopold Figl, ki je že takoj po “anšlusu” moral v Dachau ter bil tam zaprt in mučen več let; približno dve tretjini ministrov v njegovi vladi je bilo na takšen ali drugačen način žrtev nacističnega preganjanja.

Avstrijske meje so ostale enake kot pred “anšlusom”

Junija 1949, skoraj natanko 30 let po odločitvi velesil za koroški plebiscit, je bil - spet v Parizu - na zasedanju zunanjih ministrov sprejet sklep, ki je dokončno razblinil slovenske sanje glede nove razmejitve. Odobren je bil namreč 5. člen Državne pogodbe o ponovni vzpostavitvi neodvisne in svobodne Avstrije (ADP), ki je določal, da ostajajo avstrijske meje enake tistim pred “anšlusom” leta 1938. Odločitev so v Jugoslaviji označili za diktat, ključnega pomena pa je bilo ravnanje Sovjetov, ki jih je bolj od meje zanimala rešitev vprašanja nemške lastnine v Avstriji. Ko je postalo jasno, da zaradi nasprotovanja velesil ne bo prišlo do ozemeljskih korekcij v smislu jugoslovanskih zahtev, se je pozornost usmerila spet k vprašanju, kako čimbolj učinkovito zaščititi pravice slovenske in hrvaške manjšine, ki sta ostali v Avstriji. To je bila vsebina 7. člena ADP, ki je bila podpisana 15. maja 1955.

Kot je znano, 7. člen, ki ureja pravice Slovencev na Koroškem in Štajerskem ter Hrvatov na Gradiščanskem, vse do danes ostaja temeljni pravni temelj njihove zaščite. Avstrijske oblasti svoje obveznosti s tega naslova nikoli niso zanikale, toda pri tozadevnih interpretacijah obveznosti je prihajalo v naslednjih desetletjih do velikih razhajanj med vladnimi namerami in pričakovanji manjšinskih organizacij koroških Slovencev. Za interpretacije določb ADP je v skladu s 35. členom pristojen gremij štirih veleposlanikov podpisnic Francije, Velike Britanije, Rusije in ZDA. Kot ugotavlja nekdanji voditelj ene od manjšinskih organizacij Marjan Sturm, ni Jugoslavija, ki je pristopila k podpisu ADP, tega člena nikoli uporabila za internacionalizacijo problemov, izhajajočih iz kratenja pravic njenih manjšin. In teh primerov v desetletjih, ki so sledila podpisu ADP, ni bilo malo in so po svoji teži močno prekašali probleme, s katerimi se sooča manjšina danes.

Ključna vloga avstrijskega ustavnega sodišča

Pač pa je ključno vlogo doslej praviloma odigralo avstrijsko ustavno sodišče, potem ko je Avstrija 7. člen ADP prevzela leta 1964 v svojo ustavno ureditev. Prav na podlagi teh sklepov so bile sprejete kasneje tudi nekatere pomembne odločitve za zaščito manjšinskih pravic. V javnosti so gotovo najbolj odmevala neumorna prizadevanja odvetnika Rudija Vouka, ki je uspešno opozoril na problem manjkajočih dvojezičnih napisov.

Pred dvema tednoma sem se udeležil konference, ki jo je ob 100. obletnici plebiscita organiziral Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Celovcu. Že med kratkim sprehodom po mestu je bilo sicer opaziti številne plakate, ki na obletnico opozarjajo v spravljivih tonih. Domovinske motive koroškega slikarja Switberta Lobisserja, na katerih je bil še ob prejšnjih okroglih obletnicah poseben poudarek, sem opazil samo v eni vitrini, ki opozarja na razstavo lokalnega značaja. Tudi organizator konference nas je uvodoma pozdravil v slovenščini. Povezovalno je zvenel pozdrav deželnega glavarja Petra Kaiserja. Dobro znano je, da je slednji sina Luco vpisal v slovensko gimnazijo. Še kot veleposlanik na Dunaju pa sem doživel epizodo, ki v javnosti ni znana. Ob obisku slovenske parlamentarne delegacije smo bili prijetno presenečeni, da je pogovor v državnem zboru v slovenščino tolmačil prav - sin koroškega deželnega glavarja. Plebiscitna konferenca, o kateri pišem, je bila v dvorani Delavske zbornice, v bližini celovškega kolodvora. Nedaleč stran pa bo v kratkem dogodek, ki na najboljši možni način ponazarja nove čase: Mohorjeva družba bo namreč v na novo pridobljeni stavbi odprla dvojezične jasli. To bo prvič v zgodovini Celovca - točno stoletje po plebiscitni odločitvi.


Najbolj brano