O čem bi morali razmišljati, ko gledamo vodne topove, goreče bakle in razbita okna

Še nekaj dni bo skoraj nemogoče začeti ali končati kakršenkoli na pol resen razmislek o aktualnem družbenem dogajanju brez omembe slik in posnetkov, ki so v sredo zvečer zakrožili po državi in dodatno razvneli že tako razgrete cepljene in necepljene duhove. Pravijo, da so za okužbe bolj dovzetni ljudje, ki so si po krivem ali po nedolžnem oslabili imunski sistem. In enako velja za družbo. Ki ne razpada zaradi covida. Razpada s covidom.

Če človek česa ne želi videti na ulicah svojega glavnega mesta, poleg Godzile, rojev kobilic in hord napadalnih vesoljcev, je to vodni top. Tisti grd, vojaško okoren stroj, ki, kot da bi bil s povsem zlohotnimi nameni za silo zamaskiran v nekaj civilnega. Tisti tank, pobarvan v belo in porisan z modrimi in fluorescentno rumenimi črtami. Tista pošast, počasna in hrumeča, je najbolj boleč znak tega, da je nekaj hudo narobe. Imamo različna mnenja o tem, v katero smer naj bi se peljali, ampak eno dejstvo je neizpodbitno - ko se znajdemo v ulici, na kateri je vodni top, moramo vedeti, da smo narobe zavili.

Kje smo narobe zavili? No, to pa je vprašanje, ki bo nekaj tednov zaposlovalo analitike ter v ozadje medijskega sveta pahnilo golf, jahte in druge fotografije, prepleskalo celo odtenke rdeče, številke in odstotke, ki so v zadnjih tednih ponovno postali redna tema jutranje kave. “Ti, koliko je pa danes?” “Ne vem, počakaj, pogledam.”

Kje smo narobe zavili? Ne glede na to, ali so se v sredo zvečer z baklami in granitnimi kockami igrali naključno jezni občani ali profesionalno usposobljeni in pošteno plačani provokatorji in pretepači. V vsakem primeru se je namreč zgodila svojevrstna množična legitimacija nasilja, če ne drugega skozi večne “Še premalo so jih” komentarje junakov tipkovnice.

Človek se včasih izgubi tako, da se napačno odloči na enem samem križišču, a so ti primeri redki in običajno zlahka rešljivi. Bolj pogosto je izguba prave smeri posledica niza neposrečenih izbir, zgrešenih izvozov in spregledanih smerokazov. In Slovenija je v tej drugi situaciji. Saj veste, tisto, ko se prijazna gospa v navigacijski napravi naveliča preračunavati in pove, da je najbolje čim prej polkrožno obrniti.

Vprašanja, ali se nam ob spremembah materialnega podnebja planeta Zemlje dogajajo tudi usodne spremembe socialne in kulturne atmosfere, se nismo niti še dobro lotili. Kaj šele, da bi načeli dilemo o tem, kako jih upočasniti.

Vsekakor smo zgrešili že dolgo nazaj ter večkrat s promocijo populističnih in poenostavljenih pogledov na svet. Z uveljavljanjem teze, da ima vsak svoj prav in nenehnim ponavljanjem zahteve, da moramo biti vsi v vsaki situaciji popolnoma enaki. Solidarnost, enakopravnost, spoštovanje in sočutje smo zamenjali s slepo egalitarnostjo, zaradi katere pridno razgrajujemo vse. Uničili smo si znanost. Leta smo se delali norca najprej iz sociologov in filozofov, jezikoslovcev in raziskovalcev javnega mnenja. Z zgodovinarji smo se tako ali tako redno igrali lov na glinaste golobe. Diskreditirali smo profesorje, na silo spolitizirali raziskovalne ustanove, izstradali kritično misel na univerzah.

Ubili smo si odgovorno in tehtno javno besedo ter ustvarili nepregledno digitalno džunglo, v kateri po korporacijskih algoritmih nenadzorovano nastajajo zastrupljeni pomenski stvori ter mutirajo v vedno nove in nove različice. Oslabili smo si izobraževalni sistem, ga podvrgli nesmiselnim dvomom in odprli vrata za zasebne interese in apetite.

Kričali smo o pohlepnih gospodarstvenikih, o razvajenih javnih uslužbencih. Sodnikom smo očitali predolge mandate, tožilcem preveliko avtonomijo. Izmišljali smo si bogove v belem in bogove v modrem, se mrščili, se zgražali in lupili plasti te naše mlade države z rokami, tresočimi od besa, in krvavimi nohti, dokler ni ostalo nič drugega kot votel prostor, v katerem se epidemija nove nalezljive bolezni počuti kot doma.

Modreci radi rečejo: ni cepilcev in proticepilcev - smo samo ljudje. Drži. In drži tudi, da imajo ljudje različna mnenja. Ljudje imajo tudi resnične težave in vztrajne strahove. Ampak te igre ne vodijo ljudje. Vodijo jo sile v vladajočem razredu, ki jim razen lastnih pozicij moči ni mar popolnoma nič drugega. In ki niso ter ne bodo pripravljeni polkrožno obrniti niti v trenutku, ko bo jasno, da pot vodi naravnost v prepad.

Kje je rob tega prepada? Že dolgo se kregamo o podnebnih spremembah. Znanstveniki, iz katerih se tudi na to temo tako politiki kot politikanti veselo delajo norca, so že večkrat opozorili, da posledice človekove dejavnosti na razmere na planetu niso v celoti reverzibilne, temveč jih je mogoče z resnimi ukrepi le ublažiti.

Vprašanja, ali se nam ob spremembah materialnega podnebja planeta Zemlje dogajajo tudi usodne spremembe socialne in kulturne atmosfere, se nismo niti še dobro lotili. Kaj šele, da bi načeli dilemo o tem, kako jih upočasniti. Vodni top, ljudje, prav gotovo ne bo pomagal.

---