Najprej zdravje, potem pa kultura

Ne, to ni uvodnik o prebavnih vetrovih. Čeprav je ljudski pesnik, zdaj pravijo da po krivici pozabljen Pavel Knobel, rojen v Orehku, v pesmi O prdcu pred dvesto leti napisal: “Napnimo fagot, prdimo povsod.” Čisto v skladu s prepričanjem, da umetnosti nič človeškega ni tuje.

Najprej zdravje, potem pa kultura je kljub temu eden bolj prikupnih slovenskih pregovorov. Kaže na naše pošteno kmečko poreklo. Na našo kleno pripadnost preprostim veseljem, ki smo jo razvili kot stepni nomadi, bojevniki in konjeniki, pastirji, orači, žanjice in perice. Naše globoko, v genom vpisano razumevanje premoči narave nad civilizacijo, ki ga niti krščanska sramežljiva čednost niti meščanska vljudna zadržanost nista uspela izbrisati.

Ta pregovor je v bistvu del naše kulture. In še več: je zelo skladen s prihajajočim, razvijajočim se pojmovanjem planeta in vloge človeka na njem. Umetnost in humanizem sta bila stoletja del neločljive pomenske dvojice. Ampak prihaja, pravijo, post humanizem. Obdobje, v katerem se bomo odpovedali tako imenovani antropocentričnosti ter bomo razumeli in nato učeno razložili, da je homo sapiens sapiens samo eden od fenomenov velikega ekosistema, imenovanega planet Zemlja. Kamenček v kozmičnem morju. Kratka nit v tkanini prostor-časa. Ki si ne zasluži junaških epov in sonetnih vencev nič bolj kot pegasta postrv, navadna hijena ali korona virus. In vsekakor nima brezprizivne pravice, da postrvi, hijene in viruse pobija v lastno zadovoljstvo.

Ali bo čas post humanizma tudi čas post kulture? To bomo še videli. Ob vprašanju, ali bo kultura izginila, pa se nam takoj postavi drugo, veliko pomembnejše vprašanje: ali kultura sploh še je? In če je, kaj je?

Post humanizem bi lahko bil radikalno drugačen čas in morda je za ovinkom. Sicer je malo verjetno, da se bo naša vrsta dobrovoljno odpovedala svojemu primatu domnevno najuspešnejših živali na planetu, a v spremembo perspektive nas bo spreminjajoča se narava mogoče prisilila. Tako kot fizika in biologija po dobrem kosilu včasih prisilita omikanega človeka, da v izbrani družbi, plemenitim namenom in dobri vzgoji navkljub, no, napne fagot.

Ali bo čas post humanizma tudi čas post kulture? To bomo še videli. Ob vprašanju, ali bo kultura izginila, pa se nam takoj postavi drugo, veliko pomembnejše vprašanje: ali kultura sploh še je? In če je, kaj je?

V različnih družbenih sistemih ima kultura različne definicije. Lahko je riba, ki nahrani lačne, lahko je hijena, ki se gosti iz ostankov vsakoletnega javno proračunskega kadavra, precej pogosto se opisuje kot krvoses, marsikje se obnaša kot ameba in vedno bolj nevarno je podobna dinozavru. Slovenci, ki zase radi menimo, da smo nekaj posebnega, smo bojda edini na svetu s praznikom in dela prostim dnevom, posvečenim kulturi. Ki je za nas verjetno še najbolj kravca. Tista, ki pride po štalci. Ne uboga, industrijska, do skrajnih moči izžeta živina, ampak družini ljuba živalica s hecnim imenom, ki ima nekoliko štrleča rebra, a ji gospodar vseeno pusti, da nekaj časa uživa s teleti in se tu pa tam brezdelno sprehodi po zelenih travnikih domačije.

Krave bi lahko našo praznično misel spet pripeljale k plinom in podnebnim spremembam, ki naši vrsti napovedujejo težke čase. A ta pot ne pripelje do odgovora na zgoraj postavljeno vprašanje. Zakaj naj bi se preljubi Slovenci veselili praznika tudi letos, ko pade na soboto? Kultura bi na tem mestu od kulturnega slovenskega časopisa zahtevala kulturni poduk. O tem, kako je na črkah zgrajena naša samobitnost in kako smo z lepoto, majhni in teptani, kljubovali zgodovinskim viharjem. Ampak čisto po pravici: v tretjem tisočletju, v času mešanja identitet in vplivov, v sezoni cunamijev informacij, v veku, ko ima povprečna kuharska oddaja (in ne pozabimo, gurmanska jed ni nič drugega kot prdec v nastajanju) večjo težo kot nadpovprečna simfonija, človek težko izreka takšne velike besede in ostane resen. Edini pošteni odgovor je torej: zakaj se ne bi veselili? Dokler se še lahko? In če se ne veselimo glasbe in smeha, plesa in barv, besednih iger, dramaturških zapletov in nenadnih preobratov, česa se sploh lahko veselimo?

Neki Francoz Christian s smešno brado trdi, da je izumil tablete, ki lahko spremenijo vonj prebavnih plinov in povzročijo, da ti dišijo po vrtnici, vijolici ali čokoladi. Bog daj, da bi o človeku nekdo naredil gledališko predstavo. Ali vsaj kuharsko oddajo.


Najbolj brano